Zakaj psihiatri in klinični psihologi v zdravstvu nasprotujejo psihoterapiji kot poklicu?

Avtor: | 19. oktobra, 2023

Da je stanje neurejeno in ga je treba urediti, se strinjata obe nasprotni strani. Spor je nastal glede tega, kako to stanje urediti, kaj uzakoniti, predvsem pa, ali sploh potrebujemo psihoterapevte. V polemiki so udeleženi na eni strani psihiatri in klinični psihologi, zaposleni v zdravstvu, na drugi strani pa ustrezno usposobljeni psihoterapevti, čeprav pri nas njihov poklic ni zakonsko priznan. Psihoterapevti trenutno pri nas delujejo zunaj zdravstva, javnega in zasebnega, in so klientom dostopni samo samoplačniško v zasebnih psihoterapevtskih ambulantah, od katerih nekatere delujejo v okviru nekaterih visokošolskih ustanov (npr. ljubljanska podružnica dunajske Univerze Sigmunda Freuda, ki izvaja petletni študij), nekatere v okviru strokovnih združenj in nekatere zunaj takih okvirov. Izobraževanje za psihoterapijo poteka na visokošolski ravni v dodiplomskih in podiplomskih programih. Univerza Sigmunda Freuda izvaja petletni študij, ki usposobi za psihoterapevta, na Teološki fakulteti pa slušatelji po zaključenem magisteriju opravljajo vsaj dveletni staž pod supervizijo v okviru Združenja zakonskih in družinskih terapevtov. Vsi izvajalci v okviru Slovenske krovne zveze za psihoterapijo naj bi imeli programe, ki izpolnjujejo kriterije Evropske zveze za psihoterapijo za samostojni poklic.

V okviru strokovnih združenj se zagotavlja strokovni in etični nadzor, vendar ne sistematično, ker področje ni zakonsko urejeno. Individualna psihoterapija poteka večinoma v obliki pogovorov s klientom, ki ima težave sam s sabo in z drugimi, tako da se postopno spremenita njegovo doživljanje in ravnanje, s tem pa tudi njegovi odnosi z drugimi, v smeri njegovega “opolnomočenja” in izboljšanja kakovosti življenja – sam naj bi postopoma prevzel vajeti svojega življenja v svoje roke. Psihoterapevti si prizadevajo, da bi bila njihova dejavnost tudi pri nas priznana kot poklic in da bi se lahko zaposlovali tako v javnem zdravstvu kot zunaj njega, npr. v socialnem varstvu, na področju vzgoje in izobraževanja, pravosodja, notranjih zadev, gospodarstva, športa, zdraviliškega turizma idr..

Temu nasprotuje večina – ali vsaj glasnejši del – psihiatrov in kliničnih psihologov, zaposlenih v zdravstvenih ustanovah. Psihiatri zdravijo duševne motnje na način, ki je običajen v medicini. Začne se z diagnostičnim postopkom, v katerem se skuša čim bolj natančno ugotoviti značilnosti motnje in ki se konča z diagnozo, tj. uvrstitvijo bolezni v določen predalček klasifikacije bolezni in z njenim poimenovanjem. Zdravnik-psihiater potem predpiše ustrezno terapijo, ki je po pravilu medikamentozna in se po potrebi kombinira s hospitalizacijo, včasih pa tudi s psihoterapijo. To slednje je odvisno od narave motnje, psihiatrovega interesa, pa seveda od kritja stroškov. Klinični psiholog sodeluje predvsem v diagnostičnem postopku tako, da z uporabo psiholoških testov prispeva k ustrezni diagnozi, ki jo postavi psihiater. Tudi klinični psiholog, zaposlen na kliniki za duševne bolezni, lahko izvaja psihoterapijo, če ga zanima, če se je usposobil za to dejavnost in če to dopuščajo organizacijski pogoji.

Čému pravzaprav nasprotujejo psihiatri in klinični psihologi? Mar ni nerazumno nasprotovati uzakonitvi poklica psihoterapevta z jasnimi izobrazbenimi pogoji, načinom delovanja, strokovnim in etičnim nadzorom? Samo na ta način bi se znebili nestrokovnih kvazi-psihoterapevtov in dovolili samo delovanje psihoterapevtov, ki ustrezajo zakonsko določenim pogojem.

Po zdravi pameti bi kot državljan z odprtimi rokami pozdravil pojav in razvoj psihoterapevtskega poklica, saj so potrebe po psihoterapevtskih storitvah velikanske. Psihiatri in klinični psihologi jih ne zmorejo obravnavati poleg svoje običajne dejavnosti. Na široko bi temu poklicu odprl vrata v javne zdravstvene ustanove, da ljudem ne bi bilo treba teh storitev še dodatno plačevati iz svojega žepa poleg prispevka za zdravstveno zavarovanje. Kako torej razumeti odpor do take ureditve? Gre res za bojazen pred tem, da bi psihiatri in klinični psihologi morali s psihoterapevti deliti omejena sredstva zdravstvenega zavarovanja? Saj bi lahko skupaj s psihoterapevti pritisnili na zavarovalnico, da odobri nove storitve! Če lahko odobri to ali ono najnovejše slikanje možganov, zakaj ne bi odobrila psihoterapevtskega pogovora kot zdravstvene storitve?

S kakšnimi argumenti nasprotujejo uzakonitvi tega poklica?

V resnici so argumenti psihiatrov in kliničnih psihologov protislovni. Po eni strani trdijo, da je psihoterapija terapija, torej zdravljenje, in sodi v zdravstvene ustanove; ni prav, da se izvaja “divje” zunaj njih. Za psihoterapevte zahtevajo medicinsko izobrazbo, ko psihiatrična stroka sama uvideva, da to, kar zdravi, niso “bolezni” ampak “motnje”, jim torej priznava drugačen status kot boleznim, ki majo telesne vzroke. Po drugi strani pa trdijo, da psihoterapija ni poklic ampak zgolj dejavnost, ki jo lahko izvajajo samo psihiatri in klinični psihologi (in morda še kakšen zdravstveni poklic) in torej ni potrebe ne le po sodelovanju psihoterapevtov ampak sploh ne potrebe po tem poklicu. Psiholog (neklinični) bi v tem zaznal težnjo po prisvajanju dejavnosti pomoči ljudem v duševni stiski, po nadzoru drugega, po izganjanju rivala, in/ali njegovem izničenju oziroma zanikanju njegovega obstoja. Psihoterapija je bojda zgolj dejavnost, ne poklic. To je hudo samozavestno oblastno naziranje in očitno zanikanje realnosti. Psihoterapevti obstajajo, sprejemajo kliente, jim pomagajo k boljšemu življenju; dopolnjujejo in nadaljujejo delo psihiatrov in kliničnih psihologov pri težavah, ki jih oni ne obravnavajo.

Psihoterapija ni samo dejavnost, je poklic. Dejavnost je delo ali delovanje na določenem področju. Cepljenje je ena od zdravstvenih dejavnosti. Ne obstaja pa poklic “cepilec”. Poklic je dejavnost, za katere opravljanje je potrebno posebno, v našem primeru visokostrokovno znanje, pridobljeno s šolanjem, usposabljanjem; ki se izvaja redno in sistematično; ki se mora odvijati po določenih strokovnih in etičnih merilih; in je plačana. Pripadniki določenega poklica se običajno povezujejo v poklicna društva ali združenja, ki zagotavljajo strokovni in etični nadzor njihovega dela. Zavezani so k stalnemu poklicnemu izpopolnjevanju, osveževanju znanja.

Vse to že danes obstaja na področju psihoterapije pri nas. Psihoterapevt je poklic povsod v državah, ki so glede te ureditve naprednejše (npr. Avstrija, Nemčija, Nizozemska, Malta, Hrvaška idr.) le pri nas ne sledimo njihovemu zgledu, čeprav psihoterapevti dejansko opravljajo svoje delo tako kot tam, kjer je zakonsko priznan.

Psihoterapija ni samo poklicna dejavnost, je tudi veda o tej dejavnosti; je kritična raziskovalna samorefleksija klinične psihoterapevtske prakse; veda, ki se raziskovalno razvija in poučuje na ravni visoke šole ali univerze (pri nas na Teološki fakulteti in podružnici Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja). Raziskovalci te vede, ki so hkrati psihoterapevti-praktiki, izmenjujejo izkušnje na strokovnih srečanjih in kongresih; izdajajo od leta 2007 znanstveno strokovno revijo Kairos. Slovenska psihoterapija ima torej vse potrebne sestavine posebne vede.

Kako dolgo si bomo še zatiskali oči pred dejstvom, da obstajajo strokovno ustrezno usposobljeni poklicni psihoterapevti in da se razvija psihoterapevtska veda?

Čakamo, da država to uvidi in uzakoni.

13 komentarjev

  1. ps

    Občutek imam, da ljudje nočejo hodidi v šolo? Zakaj se ločuje med psihiatri in kliničnimi psihologi na eni strani in psihoterapevti na drugi. Po mojem mnenju se edino psihiatri in klinični psihologi lahko ustrezno izobrazijo za psihoterapevte, psihoterapevt brez vsake osnove pa je zame navaden šarlatan. Povečajte torej število psihologov in psihiatrov, naj se potem oni usposobijo za terapevte. Vidim problem, da bi terapevti brez ustreznega znanja radi bili še psihologi in psihiatri hkrati. To pač ne gre.

  2. Bozidar Zidansek

    Pozdravljeni.
    Glede na vse napisano v članku in komentarjih nujno potrebujemo psihoterapevta.

    Drugi zelo pomemben razlog pa je, da psihiatri in klinični psihologi nimajo časa pomagati ljudem, ki iščejo pomoč.

    In mogoče je potrebno razširiti pomoč izven družinske…

    ps. Ko sem iskal pomoč pri p. in k.t. je nisem dobil in so me napotili k psihoterapevta.

    lp

  3. Miller

    Psihiatri in psihologi,
    umaknite se levo in desno in sprostite Reševalni pas za psihoterapevte,
    da rešujejo življenja.

    ps: Evropsko poklicno izkaznico dobi pri nas tudi reguliran poklic „nepremičninski posrednik“.
    Kje in kako se pridobi izobrazbo za ta „nepogrešljiv“ in za družbo „nujen“ poklic ?

  4. tohuvabohu

    Kaj žene mladega človeka, da si želi postati “psihoterapevt”? Odgovor je preprost: to je zlata jama, ki omogoča lahek zaslužek s “storitvami”, ki nimajo jasne znanstvene podlage in izvajalca v ničemer ne zavezujejo. Zakaj je potreben etični nadzor in zakaj nikomur ne pride na misel, da bi etično nadziral avtomehanike?

    Najbolj indikativno pa je dejstvo, da številni psihiatri in klinični psihologi poleg redne zaposlitve v zdravstvu opravljajo še zasebno “psihoterapevtsko” prakso za denar, pri čemer uporabljajo tudi razne dvomljive in šarlatanske metode, kot je na primer Freudova “psihoanaliza”.

    • Toni

      Ker se vaše vprašanje najverjetneje nanaša na moj komentar, naj podam tole primerjavo. Še pred 500 leti so razgledani ljudje, kot ste vi, imeli tiste, ki so podvomil v to, da je zemlja ravna, za šarlatane.

      Kaj mladega človeka žene, da postane psihoterapevt? Ne denar ali zaslužek, ampak želja po znanju in želja pomagati ljudem. V velikih primerih je dokazano, da s konvencionalnim pristopom velikokrat zgolj blažiš simptome, vzroka pa ne odpraviš. In tako naše zdravstvo načrtno ustvarja odvisnike od zdravil. Pa da ne bo pomote, ne samo na področju psihičnega zdravja, to velja še kako tudi na področju fizičnega zdravja. Svoje otroke z ženo vzgajava tako, da sva jih vedno poskusila vzpodbujati, da razmišljajo z lastno glavo in da raziskujejo področja, ki jih zanimajo. Tako je hčerka, ki želi postati psihoterapevtka, prebrala veliko knjig na to temo, imela možnost spoznati različne strokovnjake in si tako imela možnost sama ustvariti mnenje. Jaz ji kaj prida nisem mogel svetovati, sem strojnik po profesiji. Imam pa osebno izkušnjo na področju fizičnega zdravja, kjer sem s pomočjo (po vašem s šarlatantskimi metodami) dosegel boljše rezultate, kot skozi klasično medicino. Je pa res, da samo alternativnim metodami tako dobrega rezultata ne bi bilo. Zato sem prepričan, da je edina prava pot, ureditev področja psihoterapije, ki bo dopolnjevala konvencionalno zdravljenje.

      Na primer: če imaš v čevlju kamenček, ki te žuli, lahko vzameš protibolečinsko tableto, ali pa čevelj sezuješ in kamenček streseš ven. Vam je sedaj kaj bolj jasno?

      • Prask

        “Še pred 500 leti so razgledani ljudje, kot ste vi, imeli tiste, ki so podvomil v to, da je zemlja ravna, za šarlatane”.

        Kako naj ti še kaj verjamem, ko klatiš takšne neumnosti.
        Namreč:
        Že pred 2200 leti je Aristarh postavil tezo o geocentričnem sistemu osončja. Torej daleč pred Kopernikom in Galilejem. Približno v istem času pa je Eratosten za takratni čas, zelo natančno izračunal tudi obseg zemlje…

        • Prask

          Lapsus, heliocentrični, seveda.

      • tohuvabohu

        Želja po znanju in pomagati ljudem? Če bi želeli dobiti pravo znanje, bi šli študirat na resno ustanovo. Glede pomoči ljudem so pa že številni zdravniki povedali, da je to larifari. Žene jih zaslužek, poklicni uspeh, ugled, status in podobno. Nekateri celo povedo, da je altruizem najhujša oblika egoizma.

        Btw, v dejstvo, da Zemlja ni ravna, ni treba biti prepričan. Kdor je bil kdaj na morju, je lahko videl črto, ki razmejuje gladino morja in nebo. Če bi bila Zemlja ravna, te črte ne bi bilo!

        • Toni

          Pozdravljeni.

          Ne bom se prerekal z vami, ker bi bilo to brez pomena.

          Prosim vas le, da niste žaljivi do moje hčerke, ki je vse drugo, kar mislite vi. Kot človek ji ne seže te niti do gležnjev. Zato kometraje, katera ustanova je resna za študij, obdrzizlte zase.

          Pa lep dan še naprej in vse dobro vam želim.

  5. Toni

    Odličen članek.

    Žalostno je, da določeni lobiji izkoriščajo argumente moči in si zatiskajo oči pred realnostjo. Najverjetneje izključno zaradi tega, ker se bojijo, da bodo izgubili svoje privilegije, če se sprijaznijo s spremembami. In spremembe so nujne.

    Ta tema se me še toliko bolj dotakne, ker je hčerka na razpotju, kjer se mora odločiti o svoji poklicni poti. Rada bi postala psihoterapevt, vendar ne kot klinični psiholog. Kljub temu, da Fakulteta Sigmunda Freuda omogoča le izredni študij, ji bova z ženo to omogočila. Je pa zelo nepošteno, da ji ne bodo pripadala studentske pravice, enake kot rednim študentom in po dokončanem študiju ne bo imela enakih možnosti kot kolegi iz rednih študijskih programov. In to kljub temu, da je študij psihoterapije s strani omenjene fakultete bistveno strokovnejši in ciljno usmerjen.

    Upam, da se kmalu kaj spremni na tem področju

    • Jašerica

      Kako pa vi, ki sploh niste strokovnjak na tem področju, lahko primerjate in ocenite po vaše superiorno strokovnost Fakultete Sigmunda Freuda? (mimogrede, številne teze Freuda, po katerem se ta institucija imenuje, so bile že ovržene kot napačne in celo škodljive za uporabo v terapiji). Poznam dve predavateljici na tej fakulteti, za kateri se sprašujem, kako, zaboga, je mogoče, da predavata o psihoterapiji, saj nimata ne znanja ne izkušenj na področju resnične terapije. Eno je psihoanalitsko teoretiziranje in prebiranje literature, čisto nekaj drugega pa je, ko pride k vam človek z resnimi problemi, ki ogrožajo njegovo življenje in včasih tudi življenja svojcev.

      • Blaž Mesec

        Ob članku sta navedena moje ime in priimek. Na anonimne komentarje ne odgovarjam.

        • tohuvabohu

          Jašerica ima krvavo prav. Sploh pa je njen komentar odgovor na en drug anonimen komentar, če niste opazili.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Najboljši Robi na svetu

Najboljši Robi na svetu

V preteklih dneh, tednih, se je bolj ali manj izkristalizirala predvolilna taktika predsednika vlade Roberta Goloba in njegovega Gibanja Svoboda. Ne glede na dejstva, preverljive podatke, bodo javnost zasuli s podatki, takšnimi in drugačnimi statistikami o njihovi neverjetni, zgodovinski uspešnosti. To je predsednik vlade počel tudi ob interpelaciji v Državnem zboru. Ključ njegovega promocijskega uspeha pa so glavni mediji. Bodo nekritično ponavljali njegove floskule, ali bodo morda postavili kakšno vprašanje, naredili resno analizo njegovega “zgodovinskega” dela? Izkoriščanje družinskih članov, mame, pri samopromociji na družbenih omrežjih tudi ni več ovira. To pač ni normalno.

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politika je namreč resničnostni šov, ki se ne dogaja več v prirejenih televizijskih studijih, pač pa v vsakdanjem življenju. In politiki novega kova niso več dobri stari demokrati, socialisti, krščanski demokrati ali liberalci, ampak le še lažnivci, nasilneži, izsiljevalci in nadlegovalci. V tem novem svetu, ki bi se še včeraj zdel distopija, je vsak dan manj razuma. Zdaj je čas za akcijo, za prevlado močnejših nad šibkejšimi, avtokratov nad demokrati. Resda da so v Evropi (EU) demokrati še vedno v precejšnji prednosti pred avtokrati – trenutno razmerje sil je približno 75 : 25 v korist demokratov -, vendar pa so trendi naklonjeni zagovornikom trde roke, reda in discipline, tradicionalnih vrednot in obračuna z vsemi, ki se upirajo politikom novega kova. Kdor ne sprejema njihovega evangelija, je sovražnik, izdajalec, peder ali prodana duša …

Točka preloma

Točka preloma

Bilo je jeseni 2023. Slabo leto po absolutni zmagi na volitvah, predsednik stranke António Costa je suvereno vodil svojo tretjo portugalsko vlado. Zjutraj, 7. novembra je tožilstvo sporočilo, da ga preiskujejo v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi v poslih z litijem in ‘zelenim’ vodikom. Skupaj še z nekaterimi ministri njegove vlade. Nekaj ur zatem, po pogovoru s predsednikom države, je portugalski premier sporočil, da ima “čisto vest” in “popolno zaupanje v pravosodje. V takšnih primerih dolžnosti predsednika vlade niso združljive s kakršnim koli sumom. In v teh okoliščinah sem predsedniku republike predložil svoj odstop.” je povedal, Sledile so predčasne volitve in nova vlada.

Novinarski psi lahko še tako lajamo, ampak mafijska karavana bo šla mirno dalje

Novinarski psi lahko še tako lajamo, ampak mafijska karavana bo šla mirno dalje

Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi slovenski premier nekega dne ugotovil, da obstaja genialen način, kako v trenutku pokončati pošast, imenovano korupcija v javnem zdravstvu. Z nekaj zakonskimi spremembami bi ZZZS naložili, da mora financirati vse ponudnike zdravstvenih storitev, ki so kvalificirani, licencirani in ki lahko zagotavljajo tiste zdravstvene storitve, ki jih pacienti potrebujejo, pri čemer pa je popolnoma vseeno, ali gre za javne ali zasebne ponudnike. Glavno je to, da je storitev opravljena kvalitetno, strokovno in v okviru finančnih omejitev. Greste stavit, kdo bo bolj učinkovit in uspešnejši? Zasebni ponudnik, brez dvoma, saj bo v kali zatrl kakršno koli misel o korupciji. Kdo pa je tako nor, da bo kradel samemu sebi?!

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

S kakšno pravico obsojamo mlade, s kakšno pravico mediji zaobidejo nasilje odraslih, ko se spravljajo na nasilje med otroki? Najprej bo potrebno urediti nasilje med odraslimi in šele potem nastopijo pogoji za ureditev nasilja med mladostniki. Spremeniti bo potrebno vzorce vedenja, ki dajejo prednost nasilju. Nasilje med mladimi je samo del nasilja, ki je prisotno v sodobni družbi. Z obsojanjem mladih in njihovim pošiljanjem v zapore ga prav gotovo ne bomo rešili, ampak samo še okrepili. Vprašanje je, ali smo pripravljeni več narediti na sebi in zmanjšati nasilje v družbi. Rešitev ni v tem, da smo še bolj agresivni proti mladostnikom, ampak da postanemo manj agresivni, kar pa ne bo lahko. Kajti mir pride šele po velikih naporih cele generacije in ne samo mladih.

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Ali so slovenski mediji res v krizi? Odgovor je pritrdilen. Toda v krizi so bili tudi lani in bodo bržkone še v prihodnjih letih. Ali so za to nezavidljivo stanje krivi lastniki medijev? Nikakor ne. Ali so problem zasebni lastniki, ki naj bi jim šlo le za profit, zato odpuščajo najboljše novinarje, ker jih največ stanejo? Tudi ta odgovor ni pritrdilen. Medijske hiše so gospodarske družbe in razen v policijskih državah o njih odločajo na eni strani bralci, na drugi pa trg. Torej zakon ponudbe in povpraševanja. Če kdo ni previdel, kakšen bo razvoj dogodkov na področju medijev, za to ne more kriviti kapitalizma.

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Na 1. april, ko se tudi nekateri glavni mediji pridružujejo izumljanju bedastih novic, čeprav to ni potrebno, ker to zavedno ali nezavedno počnejo vsak dan, je za glavno prvoaprilsko šalo poskrbel Nacionalni preiskovalni urad (NPU). V žaru predvolilne borbe za zaščito lika in dela predsednika vlade Roberta Goloba ter finančnega ministra je prijatelj premierja, sicer direktor NPU, pričakovano neodvisno in strokovno ugotovil, da za podpis škodljive pogodbe o nakupu podrtije Litijske 51 ni odgovorna nekdanja ministrica, ki je pogodbo s klavzulo kupljeno-videno podpisala brez ogleda stavbe in ob jasnih sporočilih sodstva, da je stavba popolnoma neprimerna in neuporabna.

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Politiki se redko opravičijo za stvari, ki so jih naredili narobe, brez občutka ali celo v nasprotju z moralo, da niti ne omenjamo takšnih ali drugačnih kršitev zakonov. Kot da bi bilo opravičilo nekaj ponižujočega, nesprejemljivega in odvečnega. Takšen pogled je tuj demokratičnim družbam, kjer velja načelo, da so izvoljeni predstavniki ljudstva odgovorni volivcem, državljanom in davkoplačevalcem za svoja dejanja in besede. Če se tega zavedajo, potem se ljudem opravičijo za neprijetne odločitve ali izjave, manjše moralne spodrsljaje in napake. Toda slovenski standardi so nižji, čeprav so se v zadnjih tridesetih letih postopno dvigovali. Slovenci imamo že na načelni ravni velik problem z opravičevanjem. Beseda “oprosti” nam nekako ne gre z jezika. In če imamo s tem notranje boje navadni ljudje, potem ni čudno, da je s politiki še toliko huje.