Ko snežinke na Kredarici sredi oktobra postanejo novica

Po ekstremno podaljšanem poletju (ki ga je vlada žal borno izkoristila za nujno sanacijo vodotokov po poplavah), ko je temperatura pred tednom dni v Črnomlju z 31,3 stopinjami postavila nov oktobrski rekord, smo včeraj končno dočakali pravi jesenski dan, z burjo na Primorskem in prvim snegom v visokogorju, kar za sredino oktobra včasih ne bi bila nobena posebna novica.

Mnogi so še v soboto čofotali v morju, za kar pri njegovih 23-ih stopinjah niti niso potrebovali veliko poguma. Zanimivo je tudi, da ima slovensko morje letos jeseni praktično enako temperaturo na dnu in na površju. V nedeljo zvečer, po prehodu vremenske fronte, je oceanografska boja Morske biološke postaje Piran kazala enotno temperaturo morja 22,5 stopinj na površju in na globini 23 metrov. Ta »morski vročinski val” traja že dva meseca, menda se bo zavlekel do januarja. Dvajsetletno povprečje rednega merjenja temperature na dnu našega morja je sredi oktobra sicer 19,1 stopinje Celzija Kar se trenutnega vzorčnega snega po naših najvišjih vrhovih tiče, ga bo hitro pobralo. Po nekaj dneh »spodobne« jeseni, ko bo morda ponekod zjutraj prvič potrebno »malo popraskati« po vetrobranskem steklu, se bodo temperature konec tedna po nižinah ob sicer deževnem vremenu spet dvignile na bolj poletnih 20 stopinj in več.

Resen sneg po nižinah Slovenije je v zadnjih letih sicer tudi sredi zime bolj posebnost kot pravilo. Enako velja tudi za nižje ležeča smučišča, ki kljub investicijam v umetno zasneževanje zaradi dvigovanja temperatur težko zagotavljajo minimalno, kaj šele kakovostno snežno podlago. Povedna žrtev podnebnih sprememb v Sloveniji je legendarna Zlata lisica, saj je v Mariboru na nadmorski višini 300 metrov enostavno nemogoče načrtovati zimska tekmovanja na najvišji ravni. No, če bi se na Pohorju malo bolje prilagodili in pred leti zgradili alternativni tekmovalni poligon na lokaciji višje proti vrhu, bi verjetno Maribor še izpeljal kakšno lisičko.

Spremembe so več kot očitne tudi v visokogorju, zaradi višanja temperatur in sprememb v količini, razporeditvi padavin. Celotne Alpe bodo s trenutnim tempom v dobrem desetletju, ali morda najkasneje dveh, ostale praktično brez ledenikov, kar bo gotovo imelo posledice na vodnatost rek v poletnem času in dodatna tveganja za suše. Pomemben je tudi vpliv na turizem. Sloveniji bližnja celoletna ledeniška smučišča v Avstriji, kjer je še pred leti v tudi netipičnih smučarskih mesecih (od maja do oktobra) pogosto mrgolelo slovenskih rekreativnih smučarjev, raznih smučarskih klubov, so postala “navadna” visokogorska smučišča, ki se zaprejo pozno spomladi in odprejo jeseni, ko se jih vreme “usmili”.

Dobri dve uri od Ljubljane oddaljeno smučišče na ledeniku Molltal je še pred leti predstavljalo popularno celoletno izletniško, ali počitniško točko in poligon za treniranje. Letos so načrtovali otvoritev 21. oktobra. Glede na razmere pred nekaj dnevi (spodnja slika) in dolgoročno vremensko napoved je to bolj znanstvena fantastika, čeprav jim je danes nad 2500 metri uspelo zagnati snežne topove. (Slika: osebni arhiv Tilen Majnardi; www.moelltaler-gletscher.at)

Ledeniki, ki so ob ustrezni snežni odeji, ki v poletni talilni dobi “konzervira” površino ledenika, omogočali celoletno smučanje (razen kakšnega tedna zaradi obveznih remontov na napravah), so kljub trudu lokalnih oblasti in upravljalcev z raznimi metodami prekrivanja ledenikov, kopičenja snega v deponije…., le še bolj, ali manj strnjene zaplate golega ledu, ki bodo verjetno izginile še veliko prej, kot so pred leti napovedovali sicer pregovorno pesimistični znanstveniki. Talilna sezona, ki je včasih trajala tri mesece, se trendno podaljšuje in bo praktično kmalu daljša od t. i. redilne sezone ledenikov.

Žalostna podoba ostankov nekdaj mogočnega ledenika pod goro Kitzsteinhorn nad Kaprunom. Poletne temperature so večinoma “pobrale” tudi deponije snega. (Slika: www.kizsteinhorn.at)

Poleg vpliva na vodnatost rek, kmetijstvo, turizem, trpi tudi razvoj športnega smučanja, saj je manj kakovostnih opcij za celoletne treninge smučarjev, več logističnih in finančnih težav, posledično pa manjša popularizacija zimskih športov. Večino leta namreč treninge v Evropi omogočajo le še redki ledeniki, primarno v Švici (Monte Rosa, Saas Fee…). Resno vprašanje tudi je, koliko časa bo lahko Mednarodna smučarska zveza (FIS) še organizirala tradicionalno odprtje tekem v svetovnem pokalu na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom. To bo letos 28. in 29. oktobra. Brez temeljite prenove, prilagoditev spodnjega dela tekmovalnega poligona (tam ledeniške podlage že nekaj let ni več) in ogromnih zalog snega, ki so jih nakopičili spomladi ter razgrnili pred nekaj dnevi, bi bilo to tekmovanje ob nadaljevanju toplega vremena že letos morda pod vprašajem. Do včerajšnje hladne fronte namreč tudi na 2600, 2700, 2800 metrov nad morjem zaradi poletnih temperatur ni bilo mogoče izdelovati umetnega snega.

Organizatorji otvoritvenih tekem v alpskem smučanju na ledeniku Rettenbach so pred dnevi razgrnili lanski sneg in “preživeli” snežno kontrolo ter dobili zeleno luč za izvedbo tekem konec oktobra. K temu je pripomogla vsaj delna ohladitev, ki bo v naslednjih dneh predvidoma omogočila izdelavo umetnega snega. (www.soelden.com)

Usodo podnebnih sprememb seveda deli naš Triglavski ledenik, pa tudi drugi slovenski ostanek ledenika pod Skuto v Kamniško Savinjskih Alpah, ki je zaradi senčne lege celo v boljšem stanju kot Triglavski, kljub nižji nadmorski višini. Pravega ledenika pod Triglavom že nekaj časa de facto ni več. Od začetka tega tisočletja gre le še za nekaj desetmetrsko, razpadajoče tenko ledeno področje (ki se občasno zaradi snežno obilnejše zime na videz malo poveča), razmetane zaplate talečega se ledu, prekrite z gruščem. Skromen ostanek nekdaj obsežnejšega poledenelega sveta severovzhodno pod Triglavom, ki je še leta 1900 obsegal približno 30 hektarjev. Zadnji ostanki bodo izginili v nekaj letih.

Triglavski ledenik je po definiciji ledenika, ki je premikajoča, strnjena ledena gmota z značilnimi razpokami, praktično izginil že pred leti, še zadnje ostanke bomo lahko opazovali največ nekaj let. (Slika: Milan Šifrer, Miha Pavšek; vir: fototeka GIAM ZRC SAZU)

Podnebne spremembe so dejstvo, pri čemer se v tem trenutku ne bom spuščal v debato o tem, koliko sprememb je posledica človekovega nebrzdanega izkoriščanja naravnih virov in prakticiranja umazanih tehnologij, in koliko morda posledica naravnega razvojnega cikla našega planeta. Bistvo je, da spremembe prepoznamo in se prilagodimo, kar velja tudi za slovenski zimski turizem, ki se bo moral, tako kot v Avstriji, Italiji, Švici, Franciji osredotočiti na lokacije, kjer je klimatsko in finančno mogoče, smiselno srednjeročno še razvijati zimske dejavnosti. V Sloveniji so to območja Kanina (tam infrastruktura žal dobesedno razpada zaradi večletnega amaterskega pristopa k razvoju), Zgornjesavske doline (Planica, Kranjska gora), Vogla, Krvavca in višje ležečih predelov Pohorja. Kakšne konsistentne, delujoče strategije na tem področju Slovenija še nima, kot na številnih drugih.

Izkušnje kažejo, da moramo takoj preiti na aktivno prilagajaje podnebnim spremembam (plastični primer je urejanje vodotokov, kjer smo z vso silo izkusili več desetletno ignoranco, nesposobnost odločevalcev), fokusiranje na neskončno filozofiranje, moraliziranje, samo na rokohitrsko, potratno, precej fanatično sprejemanje ukrepov za preprečevanje podnebnih sprememb s precej dvomljivimi realnimi učinki enostavno ni racionalno.

V vsakem primeru se bodo pozitivne spremembe v razvoju podnebja, tudi če se lotimo ukrepanja globalno enotno in takoj (tega pa zaenkrat ni na obzorju, saj Zemljani še nismo zreli za poenotenje glede skupnih interesov na globalni ravni, raje se ukvarjamo z arhaičnimi, bizarnimi temami), poznale morda šele čez nekaj desetletij. Če sploh.