Če Rusija obdrži okupirane dele na vzhodu, bo Ukrajina ostala predvsem kmetijska država

Avtor: | 16. oktobra, 2023

Mednarodni opazovalci ne verjamejo, da bi rusko-ukrajinski konflikt lahko našel stabilno diplomatsko rešitev s sporazumom, ki bi opredelil odločilna vprašanja med državama. Tudi premirje se zdi malo verjetno. Zdi se, da upanje ne presega prekinitve ognja, statusa quo, ki ga določajo vojaške operacije, ne da bi to pomenilo politično-pravno priznanje njihovega izida. To je negotova rešitev, ki ne odpravlja vojnega stanja, pušča odprto možnost prihodnjih spopadov, tudi epizodnih, vendar lahko vsaj na kratek rok konča spopade. Vendar prav vojaški rezultati (vir), za katere se trenutno ne zdi verjetno, da bi jih tekmeca bistveno spremenila, napovedujejo temeljite spremembe v Ukrajini.

“Ruralno” gospodarstvo

Po ocenah Svetovne banke (vir) za obdobje pred letom 2014 (pred separatističnimi spopadi v vzhodnih regijah) sta industrijski regiji Doneck in Lugansk prispevali 15,7 % k BDP države, četrtino k nacionalni industrijski proizvodnji in izvozu ter 22 % nacionalnih davčnih prihodkov. Rusi so zdaj prevzeli nadzor tudi nad velikim delom drugih vzhodnih področij, Zaporožjem in Hersonom, vse do južnega pasu, ki zapira izhode v Azovsko morje.

Ukrajina je izgubila najbolj industrializirano območje države, glavni rudarski bazen in ozemlja, bogata z energetskimi viri, premogom, plinom in nafto. V regiji Dnjeper-Doneck je 80 % zalog zemeljskega plina v državi; jedrska energija, ki zagotavlja 55 % električne energije v državi, je zaradi zaprtja največje elektrarne v Zaporožju okrnjena. Zaradi vojne obstaja tveganje, da se bo povečala energetska odvisnost države od tujih držav, medtem ko je pred vojno domača proizvodnja pokrivala dve tretjini nacionalnih energetskih potreb (vir).

Res je, da se industrijska naselja v ukrajinskem Donbasu zaradi vojne zmanjšujejo, če ne celo uničujejo. Njihova obnova bo za okupatorje breme, še preden bodo lahko sploh izkoriščali vire osvojene regije, vendar ima Rusija v Donbasu v veliki meri na voljo ravno vire. Relativno je za obe gospodarstvi bolj relevantno to, kar je Ukrajina izgubila, kot pa to, bodisi malo ali veliko, kar bi Rusija lahko pridobila.

Po ocenah Svetovne banke se bo delež sekundarnega sektorja (vir) v ukrajinskem BDP zmanjšal s 23,2 % v letu 2021 na 19,2 % v letu 2022 (leta 2013 je znašal 22,4 %). Ta upad ni le posledica nepredvidenih dogodkov zaradi vojne, ampak obstaja tveganje, da bo zaradi izgube najbolj industrializiranih regij postal strukturni. Skratka, Ukrajini grozi, da bo izgubila svojo industrijsko razsežnost.

Zahodna osrednja Ukrajina, ki ostaja pod oblastjo v Kijevu, je predvsem kmetijska država. Gospodarska dejavnost, izvoz in valutne rezerve bodo temeljili predvsem na proizvodih iz primarnega sektorja. Kar zadeva proizvodnjo, vojna gradi skoraj enosektorsko državo, odvisno od sezonskih nihanj, omejitev izvoznih poti in uspešnosti mednarodnih trgov, na katerih se je zaradi težav, ki jih je ukrajinski trgovini prinesla vojna, povečala konkurenca – pomislimo samo na kazahstansko proizvodnjo žita.

Svetovna banka ocenjuje (vir), da bodo stroški povojne obnove v desetletnem obdobju znašali 411 milijard ameriških dolarjev, kar je milo rečeno velik izziv celo za Evropsko unijo in ZDA, ki se spopadata z velikimi javnimi dolgovi. Sočasno državi grozi tudi nepovratna odvisnost od pomoči zahodnih držav in mednarodnih organov za normalno delovanje nacionalnega gospodarstva v obliki posojil, carinskih olajšav in deviznih kreditov.

Protektorat?

Vojna je pokazala, da je odpor proti ruskemu okupatorju omogočila zahodna vojaška pomoč. Ne le gospodarstvo, temveč tudi varnost države bo še naprej odvisna od zahodne “zaščite” (ZDA in države EU), ki je še naprej potrebna zaradi prisotnosti ruske vojske, ki zaseda vzhodne regije Ukrajine. Vseeno, trajno vojno stanje bo verjetno preprečilo članstvo v zvezi NATO. Skratka, na mednarodni ravni je vnaprej predviden dejanski protektorat Ukrajine, ki usmerja njeno zunanjo politiko. Izbira in mednarodni položaj države ter sam zaključek sovražnosti bodo odvisni od notranje dinamike držav “zaščitnic”, njihovih posameznih strateških projekcij in nacionalnih interesov, ki ne sovpadajo nujno, ter njihove dialektike s samo Rusijo, nepovabljenim, a vedno prisotnim gostom.

“Zaščitena demokracija”

Vojna je neizogibno prinesla vojno stanje ter omejitve v političnem in civilnem življenju države. Vojne povzročajo centralizacijo oblasti, širitev državne sfere ter militarizacijo gospodarstva in družbe. Vojni režim ponuja vladajočim elitam priložnost, da utrdijo svoje položaje tudi upoštevajoč povojno obdobje. Vrnitev v demokratično politično življenje je pogojena z neznanjem, v kolikšni meri se bo ta režim ohranil po vojni.
Odstopi in prerazporeditve v ukrajinski vladi kažejo na notranje dogovore. O izidu lahko le ugibamo: zdi se, da nadaljevanje nepopustljive vladne politike kaže na izide, ki so naklonjeni radikalnemu nacionalizmu, ki zagovarja nadaljevanje vojne do ponovne osvojitve izgubljenih ozemelj brez možnosti za pogajanja, kar se zdi funkcionalno za podaljšanje izjemnega vojnega režima v političnem in civilnem življenju države.

To je linija ukrajinskih silovikov, za katero se zdi, da se ji zdaj pridružuje tudi Zelenski, potem ko so bile opuščene začetne možnosti za pogajanja med obema stranema aprila 2022. Gre za stališče, ki ga je v tem trenutku mogoče spremeniti le s pritiskom držav “zaščitnic”. Nedavno imenovanje poslovneža Rustema Umerova, pogajalca (bil je član ukrajinske delegacije na pogajanjih marca-aprila 2022), prozahodno usmerjenega in blizu ZDA, za obrambnega ministra, namesto ultranacionalista Kirila Budanova, še pred nekaj meseci priljubljenega generala, ki je vodil vojaško obveščevalno službo HUR, pa kaže na poskus notranjega uravnoteženja v vladi.

Nacionalizem je postal simbol identitete, ki pomaga pri enotnosti države zaradi nenehne grožnje ruskega sovražnika. Nacionalizem ukrajinske družbe, ki ga je vojna le še okrepila,, vključno z mlajšimi generacijami, “tvega” legitimizacijo avtoritarnega razvoja. V Ukrajini so bile že razpuščene številne proruske stranke in združenja (ali pa so jih označili za proruske), vključno z drugo ukrajinsko stranko v parlamentu (proruska platforma Opozicija za življenje). Ukrajinska pravoslavna cerkev moskovskega patriarhata se kljub obsodbi ruske invazije ni izognila vladnim omejevalnim ukrepom. Zdi se, da bo ukrajinski politični razvoj utrdil ureditev, ki ščiti potrebo po identiteti in napoveduje “zaščiteno demokracijo”, tj. omejeno na sile, kulture, jezik in vero, ki jih vladajoče nacionalistične elite štejejo za zveste nacionalni identiteti. Vendar pa “zaščitena demokracija” morda ne bo zagotavljala demokratičnih standardov, ki jih EU zahteva za članstvo.

Delitev Ukrajine

Rezultat ruske posebne operacije je torej dejanska delitev Ukrajine. Rusija je izvedla je “preventivno” delitev države, v katero je vključila regije vzhodne Ukrajine, ki so bližje njenemu vplivo, in zahodnemu vplivu “prepustila” Ukrajino, katere gospodarska moč je zmanjšana, politično življenje pa ni neodvisno. Poleg tega vojno stanje in omejena demokracija v Ukrajini pomenita nevarnost, da se pristop Kijeva k EU in Natu prestavi za nedoločen čas. Motivi ruske “posebne operacije” ostajajo sporni, o njeni ceni in rezultatih bi se dalo govoriti, vsekakor pa je ustvarila predpogoje za razmere, ki so za Ukrajino v prihodnosti polne tveganj.

7 komentarjev

  1. brane

    Precej kriticna je muslimanska varianta na Kavkazu in na Krimu, ki bo kmalu prisla do izraza, ko se Ceceni resijo Kadirova.

  2. Miller

    Ukrajina zmaguje, slovenski tanki T55 xl so že pred Moskvo, „samo što nije“,
    Putin že pakira kovčke, severnokorejski avion ga že čaka,
    Na penzjonerski SDSS ovi Nori24tv že norijo od veselja,
    žal je specialnih enot, ki so trenirale v državah Nata v EU, že zmanjkalo..,
    ker so upokojenci prepočasni za tek v smrt, zdaj Zeleni klovn rekrutira že mladino,
    ker ruski kanoni potrebujejo svoj dnevni obrok.
    zato hitro poslat orožje in spraznit skladišča,
    jenkijevska vojna industrija dela s polno paro…,
    in na široko odpret denarnice, kdor prej pride, prej melje…
    Prva SDSSovca pa s pentagonskega povodca vpijeta, „mir ne pride v poštev !“
    Samo vojna, vojna, vojna…
    Striček Sam ma vas rad.

    https://avia-pro.net/news/v-ssha-zagovorili-o-gotovyashchemsya-smertonosnom-udare-dlya-kieva-ukrainu-razorvyot-na-chasti

  3. APMMB2

    Ruski narod je potrpežljiv in vse prenese, kljub temu pa je vojna v Ukrajini veliko breme in Rusija z Rusi vred zasostaja.
    Ni več velesila. Zavedati se je potrebno, da v vojni z Ukrajino troši že stare zaloge orožja in streliva,kar ji omogoča vzdrževanje ravnotežja na fronti. Ko bodo stare zaloge pošle, bo konec bojevanja.
    Tudi sankcije delujejo. Ne tako hitro, ne tako učinkovito, vednar Rusija izgublja.
    Izgublja tudi mednatodni ugled. V BRIKSU ni več glavna in vodilna, kot je bila v Kominterni.
    Potlačeno sovraštvo med Ukrajici in Rusi je z vojno dobilo nov zagon in Rusi ga ne bodo mogli potlačiti. Okupirana področja so prav tako osiromašena,kot je osiromašena Ukrajina. Škodo, ki jo ocenujejo finančniki je potrebno razdeliti. Večji del je je na okupiranih ozemljih. Če je škoda velik zalogaj za Evrop in ZDA je še mngokrat večji zalogaj za Rusijo. V kolikor ostane Rusija na zasedenih ozemljih bo morala škodo odpraviti sama, na račun lokalnega prebivalstva. To ji ne bo uspelo in zadesena ozemlja bodo stagnirala ali pa celo nazadovala. Prebivalstvo se bo odselilo in Rusija bo dobila polomljen vrč.
    Bistveno bolj realne so napovedi, da bo Ukrajina zmagala.Rusija pa bo potonila kot orjaški velikan brez življenja.
    Ne pozabiti, Kitajci osvajajo Sibirijo in so že na Uralu. Do Moskve je samo še korak, pa bodo Rusi jedli s paličicami.

    • Nekočbomordabolje

      Ja, dejstvo je, da bodo RuSSi v prihodnosti imeli največ težav s Kitajci, kajti sami RuSSi so že leta 2008 ocenjevali, da je v Sibiriji bilo takrat cca. 2 MIO Kitajcev.

  4. Andrej Muren

    Rusije Ukrajina ne bo mogla sama pregnati iz zasedenih ozemelj. Vsa ukrajinska vojaška moč temelji zgolj na brezplačnih dobavah orožja iz Zahoda. Samo v primeru notranjega zloma Rusije, ki je malo verjeten, bi lahko Ukrajina spet dobila nazaj svoja zasedena ozemlja.
    Dodatna težava za Ukrajino je, da so Rusi večinski narod tako na Krimu kot v donecki in luganski regiji. In nevarnost, ki je vse večja je, da se bo Zahod naveličal financirati brezkončno vojno. Nekaj časa se Zahod že lahko tepe z Rusijo preko Ukrajine, ne more pa to iti v nedogled.
    Rešitev, da bo mir samo, če bo Rusija lahko obdržala znatna ozemlja Ukrajine, pa ni dobra ne za Ukrajino, ne za ostale, predvsem manjše države. Prav hitro še kakšnemu nasilnemu režimu lahko pride na misel s silo spreminjati meje. Kitajska je prvi, vendar ne edini kandidat za kaj takega.

    • Trisul

      Ne le da to ne bi bilo “dobro” za druge države, gre za popolno zanikanje temeljnega člena ustavnovne listine OZN. Članica varnostnega sveta, čigava osnovna funkcija je zagotoviti, da se to ne zgodi je aneksirala drugo članico OZN in preprečila ukrepanje OZN.

      To je KONEC samega koncepta OZN in povojne ureditve sveta. Od takrat dalje ni več pravil, samo še moč. Svet se bo preuredil v strogo vojaške bloke in edina stvar ki bo štela je nuklearno orožje. Edini način za ohranite OZN in varnostnega sveta je zmaga Ukrajine proti Rusiji.

      Lahko smo hvaležni, da smo člani EU in NATO.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Skrivalnice Prešičkovega centra za pomoč nerazvitim

Slovenija je lani za mednarodno razvojno sodelovanje namenila prek 20 milijonov evrov, roko nad projekti pa ima Center za mednarodno razvojno sodelovanje (CMSR), ki mu načeluje Dejan Prešiček iz kvote stranke socialnih demokratov. Mediji so se Prešička lotili zaradi vloge v Inštitutu 1. maj, ki verjetno deluje kot obvodno podjetje za financiranje stranke SD. Toda pri Prešičku je bolj zanimivo njegovo delo v CMSR, kamor smo poslali vrsto vprašanj, vendar nismo prejeli vseh odgovorov. Glede na vse navedeno so v preteklih dneh medijsko izpostavljena in problematizirana nakazila sredstev MZEZ za projekte CMSR razumljiva, vprašanje pa je, kako so bili projekti izbrani, kako so bili izbrani izvajalci in podizvajalci projektov, ter ali so med njimi morda tudi donatorji Inštituta 1. maj, ki ga vodi Jan Škoberne, predsednik sveta zavoda pa je ravno Dejan Prešiček …

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.

Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.