Če Rusija obdrži okupirane dele na vzhodu, bo Ukrajina ostala predvsem kmetijska država

Mednarodni opazovalci ne verjamejo, da bi rusko-ukrajinski konflikt lahko našel stabilno diplomatsko rešitev s sporazumom, ki bi opredelil odločilna vprašanja med državama. Tudi premirje se zdi malo verjetno. Zdi se, da upanje ne presega prekinitve ognja, statusa quo, ki ga določajo vojaške operacije, ne da bi to pomenilo politično-pravno priznanje njihovega izida. To je negotova rešitev, ki ne odpravlja vojnega stanja, pušča odprto možnost prihodnjih spopadov, tudi epizodnih, vendar lahko vsaj na kratek rok konča spopade. Vendar prav vojaški rezultati (vir), za katere se trenutno ne zdi verjetno, da bi jih tekmeca bistveno spremenila, napovedujejo temeljite spremembe v Ukrajini.

“Ruralno” gospodarstvo

Po ocenah Svetovne banke (vir) za obdobje pred letom 2014 (pred separatističnimi spopadi v vzhodnih regijah) sta industrijski regiji Doneck in Lugansk prispevali 15,7 % k BDP države, četrtino k nacionalni industrijski proizvodnji in izvozu ter 22 % nacionalnih davčnih prihodkov. Rusi so zdaj prevzeli nadzor tudi nad velikim delom drugih vzhodnih področij, Zaporožjem in Hersonom, vse do južnega pasu, ki zapira izhode v Azovsko morje.

Ukrajina je izgubila najbolj industrializirano območje države, glavni rudarski bazen in ozemlja, bogata z energetskimi viri, premogom, plinom in nafto. V regiji Dnjeper-Doneck je 80 % zalog zemeljskega plina v državi; jedrska energija, ki zagotavlja 55 % električne energije v državi, je zaradi zaprtja največje elektrarne v Zaporožju okrnjena. Zaradi vojne obstaja tveganje, da se bo povečala energetska odvisnost države od tujih držav, medtem ko je pred vojno domača proizvodnja pokrivala dve tretjini nacionalnih energetskih potreb (vir).

Res je, da se industrijska naselja v ukrajinskem Donbasu zaradi vojne zmanjšujejo, če ne celo uničujejo. Njihova obnova bo za okupatorje breme, še preden bodo lahko sploh izkoriščali vire osvojene regije, vendar ima Rusija v Donbasu v veliki meri na voljo ravno vire. Relativno je za obe gospodarstvi bolj relevantno to, kar je Ukrajina izgubila, kot pa to, bodisi malo ali veliko, kar bi Rusija lahko pridobila.

Po ocenah Svetovne banke se bo delež sekundarnega sektorja (vir) v ukrajinskem BDP zmanjšal s 23,2 % v letu 2021 na 19,2 % v letu 2022 (leta 2013 je znašal 22,4 %). Ta upad ni le posledica nepredvidenih dogodkov zaradi vojne, ampak obstaja tveganje, da bo zaradi izgube najbolj industrializiranih regij postal strukturni. Skratka, Ukrajini grozi, da bo izgubila svojo industrijsko razsežnost.

Zahodna osrednja Ukrajina, ki ostaja pod oblastjo v Kijevu, je predvsem kmetijska država. Gospodarska dejavnost, izvoz in valutne rezerve bodo temeljili predvsem na proizvodih iz primarnega sektorja. Kar zadeva proizvodnjo, vojna gradi skoraj enosektorsko državo, odvisno od sezonskih nihanj, omejitev izvoznih poti in uspešnosti mednarodnih trgov, na katerih se je zaradi težav, ki jih je ukrajinski trgovini prinesla vojna, povečala konkurenca – pomislimo samo na kazahstansko proizvodnjo žita.

Svetovna banka ocenjuje (vir), da bodo stroški povojne obnove v desetletnem obdobju znašali 411 milijard ameriških dolarjev, kar je milo rečeno velik izziv celo za Evropsko unijo in ZDA, ki se spopadata z velikimi javnimi dolgovi. Sočasno državi grozi tudi nepovratna odvisnost od pomoči zahodnih držav in mednarodnih organov za normalno delovanje nacionalnega gospodarstva v obliki posojil, carinskih olajšav in deviznih kreditov.

Protektorat?

Vojna je pokazala, da je odpor proti ruskemu okupatorju omogočila zahodna vojaška pomoč. Ne le gospodarstvo, temveč tudi varnost države bo še naprej odvisna od zahodne “zaščite” (ZDA in države EU), ki je še naprej potrebna zaradi prisotnosti ruske vojske, ki zaseda vzhodne regije Ukrajine. Vseeno, trajno vojno stanje bo verjetno preprečilo članstvo v zvezi NATO. Skratka, na mednarodni ravni je vnaprej predviden dejanski protektorat Ukrajine, ki usmerja njeno zunanjo politiko. Izbira in mednarodni položaj države ter sam zaključek sovražnosti bodo odvisni od notranje dinamike držav “zaščitnic”, njihovih posameznih strateških projekcij in nacionalnih interesov, ki ne sovpadajo nujno, ter njihove dialektike s samo Rusijo, nepovabljenim, a vedno prisotnim gostom.

“Zaščitena demokracija”

Vojna je neizogibno prinesla vojno stanje ter omejitve v političnem in civilnem življenju države. Vojne povzročajo centralizacijo oblasti, širitev državne sfere ter militarizacijo gospodarstva in družbe. Vojni režim ponuja vladajočim elitam priložnost, da utrdijo svoje položaje tudi upoštevajoč povojno obdobje. Vrnitev v demokratično politično življenje je pogojena z neznanjem, v kolikšni meri se bo ta režim ohranil po vojni.
Odstopi in prerazporeditve v ukrajinski vladi kažejo na notranje dogovore. O izidu lahko le ugibamo: zdi se, da nadaljevanje nepopustljive vladne politike kaže na izide, ki so naklonjeni radikalnemu nacionalizmu, ki zagovarja nadaljevanje vojne do ponovne osvojitve izgubljenih ozemelj brez možnosti za pogajanja, kar se zdi funkcionalno za podaljšanje izjemnega vojnega režima v političnem in civilnem življenju države.

To je linija ukrajinskih silovikov, za katero se zdi, da se ji zdaj pridružuje tudi Zelenski, potem ko so bile opuščene začetne možnosti za pogajanja med obema stranema aprila 2022. Gre za stališče, ki ga je v tem trenutku mogoče spremeniti le s pritiskom držav “zaščitnic”. Nedavno imenovanje poslovneža Rustema Umerova, pogajalca (bil je član ukrajinske delegacije na pogajanjih marca-aprila 2022), prozahodno usmerjenega in blizu ZDA, za obrambnega ministra, namesto ultranacionalista Kirila Budanova, še pred nekaj meseci priljubljenega generala, ki je vodil vojaško obveščevalno službo HUR, pa kaže na poskus notranjega uravnoteženja v vladi.

Nacionalizem je postal simbol identitete, ki pomaga pri enotnosti države zaradi nenehne grožnje ruskega sovražnika. Nacionalizem ukrajinske družbe, ki ga je vojna le še okrepila,, vključno z mlajšimi generacijami, “tvega” legitimizacijo avtoritarnega razvoja. V Ukrajini so bile že razpuščene številne proruske stranke in združenja (ali pa so jih označili za proruske), vključno z drugo ukrajinsko stranko v parlamentu (proruska platforma Opozicija za življenje). Ukrajinska pravoslavna cerkev moskovskega patriarhata se kljub obsodbi ruske invazije ni izognila vladnim omejevalnim ukrepom. Zdi se, da bo ukrajinski politični razvoj utrdil ureditev, ki ščiti potrebo po identiteti in napoveduje “zaščiteno demokracijo”, tj. omejeno na sile, kulture, jezik in vero, ki jih vladajoče nacionalistične elite štejejo za zveste nacionalni identiteti. Vendar pa “zaščitena demokracija” morda ne bo zagotavljala demokratičnih standardov, ki jih EU zahteva za članstvo.

Delitev Ukrajine

Rezultat ruske posebne operacije je torej dejanska delitev Ukrajine. Rusija je izvedla je “preventivno” delitev države, v katero je vključila regije vzhodne Ukrajine, ki so bližje njenemu vplivo, in zahodnemu vplivu “prepustila” Ukrajino, katere gospodarska moč je zmanjšana, politično življenje pa ni neodvisno. Poleg tega vojno stanje in omejena demokracija v Ukrajini pomenita nevarnost, da se pristop Kijeva k EU in Natu prestavi za nedoločen čas. Motivi ruske “posebne operacije” ostajajo sporni, o njeni ceni in rezultatih bi se dalo govoriti, vsekakor pa je ustvarila predpogoje za razmere, ki so za Ukrajino v prihodnosti polne tveganj.