Petina Anderličeve palače Schellenburg naj bi stala na skupnih funkcionalnih zemljiščih dveh sosednjih stavb!

Foto: Mediaspeed.net

Avtor: | 15. oktobra, 2023

V sredo napovedana otvoritev prestižnega stanovanjskega kompleksa Schellenburg v središču Ljubljane se naglo bliža. Investitor tega projekta Jože Anderlič, ki verjame, da gre za “najbolj vrhunski stanovanjski projekt v Sloveniji”, je že začel z medijsko kampanjo, v kateri pojasnjuje, da je njegov projekt enkraten in da ga v Ljubljani “še dolgo ne bomo ponovili”. Anderlič, ki sicer velja za prekaljenega poslovneža z dobrimi zvezami tudi na desnici in v Cerkvi, je v sobotnem pogovoru za Telekomov spletni portal Siol potarnal, da se po dvajsetletnem boju z mlini na veter niti slučajno ne bi še enkrat podal v podoben projekt: “Svojo kalvarijo sem oddelal. Častno in odlično.”

Sliši se prepričljivo, vendar je v kuloarjih že dlje časa slišati tudi kaj drugega. Od tega, da naj bi šla prodaja luksuznih stanovanj bolj slabo zaradi astronomskih cen in slabih arhitekturnih rešitev, pa tudi da naj bi ta projekt Anderliča tako izčrpal, da naj bi si bil denar prisiljen sposojati mimo bank, na črnem trgu, kot se temu reče, in to z zelo visoko obrestno mero. Ko smo mu pred časom zaradi tega poslali nekaj novinarskih vprašanj, da bi preverili resničnost teh govoric, smo od Mateja Sodina, direktorja podjetja Reitenburg d.o.o., ki stoji za projektom Schellenburg, dobili nazaj zgolj arogantne in nesramne odgovore, s katerimi si nismo mogli kaj dosti pomagati (razen tega, da jih bomo lahko objavili v enem izmed naslednjih člankov).

Jože Anderlič se je v intervju za Siol pohvalil s svojim projektom Schellenburg. Odzvali so se tudi njegovi sosedi, ki razkrivajo drugo plat medalje.

 

Toda zaradi sobotnega intervjuja za Siol, v katerem se je Jože Anderlič pohvalil, da je projekt izveden “častno in odlično”, sta se nam zdaj oglasila odvetnica v pokoju Pavla Zemljak Sladič in družba Pandom d.o.o., To, kar sta nam povedala, je za gospoda Anderliča vse prej kot ugodno.

+++

“Lastniki sosednje Vile Verlič niso nikoli nasprotovali novi gradnji na zemljišču bivšega Kolizeja, pač pa so samo branili svojo lastninsko pravico nad skupnim pripadajočim zemljiščem v izmeri približno 1.800 kvadratnih metrov, na katerem danes stojijo stavbe Schellenburg”, sta nam povedala sogovornika, ki dodajata, da je bil Jože Anderlič direktor kar sedmih podjetij.

Bil je direktor podjetij MONS d.o.o., direktor Kolizej d.o.o., direktor Kranjske investicijske družbe d.o.o., direktor Kranjske stavbne družbe d.o.o., direktor ILAG d.o.o. in direktor Tivoli d.o.o. in direktor Reitenburg d.o.o. Vse te družbe so bile bodisi v njegovi lasti bodisi so še danes povezane z njim. Jože Anderlič se je 3. 10. 2008 Pavli Sladič Zemljak z lastnoročnim podpisom na notarskem zapisu kot direktor podjetja MONS d.o.o. zavezal, da bo to podjetje do 31. 12. 2009 zgradilo mejni zid med sedanjo Vilo Schellenburg in sosednjo Vilo Verlič. Vse to je bilo predvideno v okviru priprav gradnje Palače in vile Schellenburg. Rok 31. 12. 2009 je potekel, zid ni bil zgrajen. S pravnomočnimi sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani njegovemu podjetju naložilo, da mora izpolniti svojo obveznost. Jože Anderlič je po poteku roka 31. 12. 2009 dne 23. 6. 2010 kot direktor MONS d.o.o. prodal nepremičnine, na katerih sedaj stoji Vila Schellenburg in Palais Schellenburg drugemu svojemu podjetju Kranjska investicijska družba in v sodnih postopkih ugovarjal, da ne more zgraditi zidu, ker so nepremičnine prodane. Sodišča temu ugovoru niso sledila. Ta podjetja morajo sedaj zaradi tega plačevati sodne penale, morala pa so plačati tudi predujem za izvršilni postopek v znesku več deset tisoč evrov. Med drugim je denar za predujem izplačalo podjetje Reitenburg d.o.o., ki je v lasti Jožeta Anderliča.

Pavla Zemljak Sladič je hotela, da Jože Anderlič in z njim povezana podjetja izpolnijo svojo obveznosy, ki pa je niso.

Vendar pa tudi to ni bila ovira, da je MONS d.o.o., ki je kljub jasni obveznosti dne 23. 6. 2010 prodalo nepremičnine, na katerih sedaj stoji Vila Schellenburg in Palais Schellenburg drugemu podjetju Jožeta Anderliča, sprožil kar nekaj postopkov proti Pavli Sladič Zemljak, ki so bili vsi po vrsti neuspešni. Če MONS d.o.o. ne bi sprožil postopkov, tudi Pavla Sladič Zemljak ne bi bila prisiljena v postopke za varstvo svojih lastnih pravic. MONS je v postopkih med drugim pojasnjeval, da zastopa interese Jožeta Anderliča, kar naj bi Pavla Sladič Zemljak dobro vedela. Med drugim je to podjetje tudi vložilo kazensko ovadbo, ki sta jo sestavila Anderličeva odvetnika Domen Neffat in Ana Toni. Ovadba je bila upravičeno zavržena, ker je bila brez kakršne koli dejanske podlage. Med drugim sta ta dva odvetnika zatrjevala, da MONS spada v podjetja, ki so povezana z Jožetom Anderličem.

Jože Anderlič oziroma njegovo podjetje Reitenburg d.o.o. sta vložila tudi zastraševalno tožbo zoper Pavlo Sladič Zemljak, v kateri je Jože Anderlič zahteval plačilo za domnevno škodo, ki jo je ocenil sam in zahteval, da se podatke na podlagi katerih je ocenil škodo obravnava kot zaupne, in da jih v sodnem postopku Pavla Sladič Zemljak kot stranka ne sme videti. Okrožno, Višje in Vrhovno sodišče so ugotovili, da so to podatki o finančni projekciji, višini predvidenih investicijskih sredstev, stroškov izgradnje, projekciji pričakovanih prihodkov projekta ter načrtovanem čistem dobičku prodaje. Ti podatki so lahko dosegljivi podatki osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, zato so seveda zavrnili Anderličevo idejo, da se Pavli Sladič Zemljak sodi na podlagi tajnih podatkov. V kolikor ti podatki koga zanimajo, gre za podatke, ki niso poslovna tajnost in se nahajajo v sodnem spisu in pri odvetniku Jorgu Sladiču.

+++

Izjava odvetnice v pokoju torej meče precej slabo luč na očeta “najbolj vrhunskega stanovanjskega projekta v Sloveniji”, vendar tu zgodbe še ni konec. Za medije in seveda za javnost – posledično pa seveda tudi za državne organe – bo zagotovo najbolj zanimiv zaključek zgoraj citirane izjave, ki se glasi:

“Palais in Vila Schelleburg nimata urejenega funkcionalnega zemljišča. Sodna izvedenka je ugotovila, da je precejšen del parcel, na kateri se nahajata Palais in Vila Schellenburg funkcionalno in pripadajoče zemljišče družbe Pandom d.o.o. in Delavskega doma.”

Za lažje razumevanje bomo to prevedli: približno 20 odstotkov Anderličeve palače (Palais in Vila Schellenburg) stoji na skupnih funkcionalnih zemljiščih dveh sosednjih stavb – družbe Pandom d.o.o. in Delavskega doma (!). Sodni postopek za ugotovitev sicer še poteka in je zaznamovan v zemljiški knjigi, vendar je že to določeno “psihološko breme” za vsakega potencialnega kupca teh “najbolj vrhunskih” stanovanj.

Vsak kupec, ki kupi stanovanje v Palais in Vili Schellenburg, se mora namreč zavedati, da kupuje nepremičnino, za katero ni razjasnjeno, kdo je lastnik in da jemlje nase tudi tveganje, da je prodajna pogodba nična …

2 komentarja

  1. Samo

    Članek vsebuje vrsto slovničnih napak, treba po piskati lektorja.

  2. Rokovnjac

    Tukile se vidi,kako Butalci znate mesat drek in to z leseno zlico ozdelano prav v Butalah.Ne morem verjet,kaj se dogaja v Butalkah???

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Skrivalnice Prešičkovega centra za pomoč nerazvitim

Slovenija je lani za mednarodno razvojno sodelovanje namenila prek 20 milijonov evrov, roko nad projekti pa ima Center za mednarodno razvojno sodelovanje (CMSR), ki mu načeluje Dejan Prešiček iz kvote stranke socialnih demokratov. Mediji so se Prešička lotili zaradi vloge v Inštitutu 1. maj, ki verjetno deluje kot obvodno podjetje za financiranje stranke SD. Toda pri Prešičku je bolj zanimivo njegovo delo v CMSR, kamor smo poslali vrsto vprašanj, vendar nismo prejeli vseh odgovorov. Glede na vse navedeno so v preteklih dneh medijsko izpostavljena in problematizirana nakazila sredstev MZEZ za projekte CMSR razumljiva, vprašanje pa je, kako so bili projekti izbrani, kako so bili izbrani izvajalci in podizvajalci projektov, ter ali so med njimi morda tudi donatorji Inštituta 1. maj, ki ga vodi Jan Škoberne, predsednik sveta zavoda pa je ravno Dejan Prešiček …

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.

Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.