Yerushalayim Shel Zahav

Avtor: | 10. oktobra, 2023

“Na Bližnjem vzhodu ne poznajo sedanjosti,” je v knjigi Pomlad v Palestini leta 1934 zapisal Mirko Javornik, “temveč samo preteklost in bodočnost. Sedanjost je le presledek med obema.” Javornik je bil bržkone prvi slovenski popotnik, ki je v tisočletni tradiciji judovsko-arabske bipolarnosti že pred tričetrt stoletja zaslutil netivo novega spopada.

V minulih dneh, ko se je v Izraelu znova izbruhnila vojna s palestinskim Hamasom, se je potrdila edina resnica, ki velja na Jutrovem že vse od razkola med dvojčkoma Ezavom in Jakobom. Da namreč ne gre za vprašanje razuma ali vrednot, kaj šele za kodificirana pravila ravnanja, kajti že dva tisoč let imamo opravka z enim in istim fenomenom. S čustvi. In čustva so sama po sebi iracionalna.

+++

Simbolno središče teh čustev je Jeruzalem, kraj kontemplacije treh monoteističnih religij, ki si ga vsaka na svoj način tudi lasti. Lastnina je tista, ki skozi vso zgodovino sproža vojne na Bližnjem vzhodu. Hrepenenje po zemlji, prepojeni s krvjo vojščakov in solzami njihovih ovdovelih žensk.

Vse tri duhovščine Jeruzalem razglašajo za svojega. To mesto je sveti kraj za krščanstvo, islam in judovstvo hkrati. Njegov čar je dobro opredelil Ridley Scott v filmu Nebeško kraljestvo, in sicer skozi skrivnostni nasmešek sultana Saladina, ki je na vprašanje branilca Jeruzalema Baliana iz Ibelina, kakšno vrednost ima to mesto, odvrnil: “Nobene.” Hip zatem pa dodal: “Vso.”

Nobeno presenečenje ni bilo, če je med Izraelom in palestinskim Hamasom znova počilo. Tokrat se je vojaški spopad končal relativno hitro, saj so ga po posredovanju Baracka Obame prekinili s premirjem že po osmih dnevih. A le do naslednje priložnosti za nadaljevanje začaranega kroga nasilja.

Vojna na Bližnjem vzhodu je (bila) vedno le vprašanje časa. Mirno sobivanje – v jeziku neuvrščenosti so temu nekoč dejali miroljubna koeksistenca – Arabcev in Judov na tako majhnem kosu zemlje, zgodovinsko imenovanim Judeja oziroma Palestina, je v resnici nemogoče. Tega ne bo hotel priznati noben mirovni posrednik, politik ali intelektualec. Še najbolj iskreni so vojaki in generali, ki na obeh straneh potrpežljivo čakajo na priložnost, da dokončno uničijo sovražnika. Manihejski dualizem Dobrega in Zla v najbolj brutalni, vendar obenem tudi neizumetničeni podobi.

+++

Evropejci smo do bližnjevzhodnega vprašanja zgodovinsko obremenjeni zaradi resentimenta krivde. Posebej narodi, ki so nad Judi zganjali nasilje in jih bodisi preganjali bodisi morili. Malo je držav, kjer nikoli ni prihajalo do ekscesov nad judovsko skupnostjo, katere spretnost, sposobnost in malodane genialnost so večinsko prebivalstva spravljale ob pamet. Zavist je, kot vemo že od očeta angleške literature Geoffreyja Chaucerja dalje, morilka vseh vrlin. Če pomislimo za dobesedno udejanjanje te paranoje, potem je občutek krivde pri večini evropskih narodov razumljiv. Težje si zategadelj razlagamo javno mnenje, še posebej pa medijsko politiko do zadnjega konflikta med Izraelom in nepriznano palestinsko državo. Kako to, da so v nekaterih državah – in Slovenija vsekakor sodi mednje – tako odkrito stopili na palestinsko stran in posredno celo podprli teroristično organizacijo Hamas?

Odgovor ni preprost. Pod površjem navidezne nepristranskosti se še vedno skriva nelagodje do fenomena judovstva. Vedno novi izgovori se iščejo za zanikanje pravice judovske države do varnosti in miru. Kljub temu da je demokratična družba, se Izrael pogosto daje v isti koš kot njene avtokratske arabske sosede.

Pri presojanju demokratičnih standardov in človekovih pravic se uporablja dvojne standarde. Če na izraelsko ozemlje prileti prek 1200 Hamasovih raket, je to razumljeno kot znak obupa palestinskih skrajnežev, medtem ko so napadi izraelskih letal na palestinske vojaške cilje ožigosani kot državni terorizem, prekomerna uporaba sile ali celo zločini nad civilnim prebivalstvom. Takšne poenostavitve so nekorektne. Z njimi se manipulira in vpliva na javno mnenje. Posledično tako obujamo stare strahove pred hudobnimi Judi, ki pripravljajo svetovno zaroto. Tudi med finančno krizo, ki jo je poglobil propad banke Lehman Brothers, je bilo slišati podoben besednjak. Kot da od kristalne noči ne bi minilo že skoraj osemdeset let. Vsega so (bili) spet krivi “Židi”.

+++

Poenostavitve in ignoranca so običajno sol na ranjene mednarodne ali meddržavne odnose. Podobno kot v Sloveniji gledamo na bližnjevzhodni konflikt, kjer je potrebno odgovornost pošteno razdeliti na dve strani, krivdo pa iskati tudi v interesih držav, ki so od te regije precej oddaljene, smo v preteklosti ocenjevali tudi dogajanje na področju nekdanje Jugoslavije.

Vsakdo sam zase ve, kakšno je njegovo intimno mnenje o vojnah, ki so zaznamovale to regijo v devetdesetih letih. Samo zato, ker je to naša bližnja soseščina in ker smo bili še nekaj časa emotivno vpeti v ta prostor, je bil slovenski odnos do spopadov med Srbi, Hrvati, Bošnjaki ali Albanci lahko tako konkreten, jasen in je posledično prinesel tudi sposobnost moralne distinkcije med dobrim in zlom. Drugače rečeno, ker smo poznali kontekst in ozadje konflikta, smo lažje zavzeli stališče.

Ko pa gre za konflikt na Jutrovem, ki je za nas na drugem koncu sveta, te gotovosti ni. In ker je v današnjem svetu, kjer noben narod nima monopola nad trpljenjem, univerzalna pravičnost mit, je javno mnenje še edino, kar lahko prepreči prevelike moralne deviacije. Hamasovo strahopetno skrivanje za hrbti civilnega prebivalstva in stihijsko raketiranje Izraela je enako sprevrženo, kot je bilo pred tremi leti izraelsko brutalno bombardiranje Gaze. Takrat so si generali dejansko privoščili prekomerno uporabo sile in bili zaradi tega deležni utemeljenih očitkov mednarodne javnosti.

Moralno nedopustno je molčati, ko gre za vprašanje življenja in smrti. Vsako življenje, ki je izgubljeno, opravičuje nasprotovanje vojni z vsemi miroljubnimi sredstvi. Talmud namreč pravi, da kdor reši eno življenje, je rešil ves svet.

6 komentarjev

  1. miro

    Haavarski sporazum (hebrejsko: הֶסְכֵּם הַעֲבָרָה‎ Prevedeno: heskem haavara Prevedeno: “sporazum o prenosu”) je bil sporazum med nacistično Nemčijo in cionističnimi nemškimi Judi, podpisan 25. avgusta 1933. Sporazum je bil dokončan po treh mesecih pogovorov s strani Sionistične federacije Nemčije, Anglo-Palestinske banke (po navodilih Judovske agencije) in gospodarskih oblasti nacistične Nemčije. To je bil glavni dejavnik, ki je omogočil preselitev približno 60.000 nemških Judov v Palestino v letih 1933–1939.[1]

    Sporazum je omogočil Judom, ki so bežali pred preganjanjem pod novim nacističnim režimom, da del svojega premoženja prenesejo v britansko mandatno Palestino. [2] Emigranti so prodali svoje premoženje v Nemčiji, da bi plačali osnovno blago (izdelano v Nemčiji), ki naj bi ga poslali v Mandatno Palestino.[3][4] Sporazum je bil sporen in so ga kritizirali številni judovski voditelji tako znotraj cionističnega gibanja (kot je revizionistični sionistični voditelj Ze’ev Jabotinsky) kot zunaj njega, pa tudi člani nacistične stranke in nemška javnost. [4] Nemškim Judom je sporazum ponudil način, da zapustijo vse bolj sovražno okolje v Nemčiji; za Yishuv, judovsko skupnost v Palestini, je ponudil dostop do priseljenske delovne sile in ekonomske podpore; za Nemce je olajšal izseljevanje nemških Judov, medtem ko je prekinil protinacistični bojkot leta 1933, ki je imel množično podporo med evropskimi in ameriškimi Judi in je nemška država menila, da predstavlja potencialno grožnjo nemškemu gospodarstvu.[4] 5]

    https://en.m.wikipedia.org/wiki/Haavara_Agreement

  2. ren

    Na začetku je omenjen Mirko Javornik. Leta 1944 je izdal znamenito knjigo dokazov komunističnega divjanja po Ljubljanski pokrajini – Črne bukve!

  3. APMMB2

    Judje niso napadli Palestine in razlastili Palestincev. Palestinsko zemljo so odkupovali. Preganjali pa so samo tiste Paestince,ki so počeli zločine.
    Tako danes v Izraelu živijo tudi Palestinci, prav tako na Zahodnem bregu in v Gazi.
    Seveda pa so Palestinci orodje v rokah zunanjih sil,ki jih hujskajo in oborožujejo , da delajo zgago in zločine. Dolga leta so bili Palestinci orodje Sovjetske ekspanzije na Bližnjem vzhodu, ko so se dogajale revolucije v Egiptu, Siriji, Iraku, Iranu in drugod po arabskem svetu.
    Prav Sovjetska zvaza je organizirala teroristične skupine,ki so sejale terorizem ne samo po Bližnjem vzhodu, tudi po Evropi in drugod. K podžiganju terorizma se je pridužila tudi Jugoslavija in vazal Sovjetske zveze, nepozabni tovariš Tito,ki je oboroževal in uril teroriste, ki so potem pobijali in morili po svetu. Takšna je bila msija neuvršenih s svetovnim mirovnikom tovarišem Titom.
    Do danes se razmere v Palestini niso normalizirale. Namesto, da bi Palestinci sprejeli državo Izrael kot svojo domovino in si izborili avtonomijo, s terorizmom najedajo Izrael, sami pa tonejo v bedo, saj orožje ne prinaša blaginje.
    Nenehno povdarjajo bedo, za oborožitev pa gredo milijarde in milijarde.
    Najverjetneje je zadnji udar tudi konec palestinske agresije, konec Hamasa.
    Potrebno bo uničiti samo še Hesbolah in osvoboditi Libanon palesinskega terorja.

    • ren

      Natančno zaradi te jugoslovanske politike sem proti Palestincem. So teroristi in si sploh ne želijo miru.
      Naši tardeči – idoktrinirani z brozovo politiko – pa še vedno tulijo in kričijo v podporo teroristom.

    • miro

      Balfourjeva deklaracija je bila pismo, ki ga je 2. novembra 1917 sestavil britanski sekretar za zunanje zadeve lord Arthur James Balfour in ga naslovil na barona Walterja Rotschilda. V pismu je bila izražena podpora ustanovitvi domovine judovskega naroda v Palestini, pod pogojem, da ne bodo prizadete pravice nejudovskega prebivalstva Palestine.

      Z deklaracijo je britanska vlada želela pridobiti podporo sionistov in posledično podporo ameriških in ruskih Judov, ki bi pri vladah teh držav lobirali za pomoč britanskim vojnim prizadevanjem. Britansko napredovanje na zahodni fronti je namreč sredi leta 1917 zastalo. Britanci so tega leta napovedali tudi vojno Otomanskemu cesarstvu. Namen tega je bil pridobiti nadzor nad Bližnjim vzhodom, ki je bil na ključni poti med Egiptom in Indijo, vendar so v prvih bitkah pri Galipoliju utrpeli poraz.

      https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Balfourjeva_deklaracija

  4. Miro

    Sprememba paradigme v Palestini
    avtorja Thierry Meyssan

    Krvavi konflikt v geografski Palestini se je zgodil po 75 letih enako morilske krivice. Po mednarodnem pravu imajo Palestinci pravico in dolžnost, da se uprejo izraelski okupaciji, tako kot imajo Izraelci pravico in dolžnost, da se odzovejo na napad nanje. Odgovornost vseh je, da pomagamo pri reševanju krivic, ki sta jih utrpeli obe skupini, kar pa ne pomeni podpiranja krutega maščevanja nekaterih od njih.
    Po drugi strani pa podpora palestinskemu in izraelskemu narodu ne sme povzročiti amnestije za njune voditelje za zločine, ki so jih zagrešili, ali za velike sile, ki so z njimi manipulirale.

    https://www.voltairenet.org/article219779.html

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?