Yerushalayim Shel Zahav

“Na Bližnjem vzhodu ne poznajo sedanjosti,” je v knjigi Pomlad v Palestini leta 1934 zapisal Mirko Javornik, “temveč samo preteklost in bodočnost. Sedanjost je le presledek med obema.” Javornik je bil bržkone prvi slovenski popotnik, ki je v tisočletni tradiciji judovsko-arabske bipolarnosti že pred tričetrt stoletja zaslutil netivo novega spopada.

V minulih dneh, ko se je v Izraelu znova izbruhnila vojna s palestinskim Hamasom, se je potrdila edina resnica, ki velja na Jutrovem že vse od razkola med dvojčkoma Ezavom in Jakobom. Da namreč ne gre za vprašanje razuma ali vrednot, kaj šele za kodificirana pravila ravnanja, kajti že dva tisoč let imamo opravka z enim in istim fenomenom. S čustvi. In čustva so sama po sebi iracionalna.

+++

Simbolno središče teh čustev je Jeruzalem, kraj kontemplacije treh monoteističnih religij, ki si ga vsaka na svoj način tudi lasti. Lastnina je tista, ki skozi vso zgodovino sproža vojne na Bližnjem vzhodu. Hrepenenje po zemlji, prepojeni s krvjo vojščakov in solzami njihovih ovdovelih žensk.

Vse tri duhovščine Jeruzalem razglašajo za svojega. To mesto je sveti kraj za krščanstvo, islam in judovstvo hkrati. Njegov čar je dobro opredelil Ridley Scott v filmu Nebeško kraljestvo, in sicer skozi skrivnostni nasmešek sultana Saladina, ki je na vprašanje branilca Jeruzalema Baliana iz Ibelina, kakšno vrednost ima to mesto, odvrnil: “Nobene.” Hip zatem pa dodal: “Vso.”

Nobeno presenečenje ni bilo, če je med Izraelom in palestinskim Hamasom znova počilo. Tokrat se je vojaški spopad končal relativno hitro, saj so ga po posredovanju Baracka Obame prekinili s premirjem že po osmih dnevih. A le do naslednje priložnosti za nadaljevanje začaranega kroga nasilja.

Vojna na Bližnjem vzhodu je (bila) vedno le vprašanje časa. Mirno sobivanje – v jeziku neuvrščenosti so temu nekoč dejali miroljubna koeksistenca – Arabcev in Judov na tako majhnem kosu zemlje, zgodovinsko imenovanim Judeja oziroma Palestina, je v resnici nemogoče. Tega ne bo hotel priznati noben mirovni posrednik, politik ali intelektualec. Še najbolj iskreni so vojaki in generali, ki na obeh straneh potrpežljivo čakajo na priložnost, da dokončno uničijo sovražnika. Manihejski dualizem Dobrega in Zla v najbolj brutalni, vendar obenem tudi neizumetničeni podobi.

+++

Evropejci smo do bližnjevzhodnega vprašanja zgodovinsko obremenjeni zaradi resentimenta krivde. Posebej narodi, ki so nad Judi zganjali nasilje in jih bodisi preganjali bodisi morili. Malo je držav, kjer nikoli ni prihajalo do ekscesov nad judovsko skupnostjo, katere spretnost, sposobnost in malodane genialnost so večinsko prebivalstva spravljale ob pamet. Zavist je, kot vemo že od očeta angleške literature Geoffreyja Chaucerja dalje, morilka vseh vrlin. Če pomislimo za dobesedno udejanjanje te paranoje, potem je občutek krivde pri večini evropskih narodov razumljiv. Težje si zategadelj razlagamo javno mnenje, še posebej pa medijsko politiko do zadnjega konflikta med Izraelom in nepriznano palestinsko državo. Kako to, da so v nekaterih državah – in Slovenija vsekakor sodi mednje – tako odkrito stopili na palestinsko stran in posredno celo podprli teroristično organizacijo Hamas?

Odgovor ni preprost. Pod površjem navidezne nepristranskosti se še vedno skriva nelagodje do fenomena judovstva. Vedno novi izgovori se iščejo za zanikanje pravice judovske države do varnosti in miru. Kljub temu da je demokratična družba, se Izrael pogosto daje v isti koš kot njene avtokratske arabske sosede.

Pri presojanju demokratičnih standardov in človekovih pravic se uporablja dvojne standarde. Če na izraelsko ozemlje prileti prek 1200 Hamasovih raket, je to razumljeno kot znak obupa palestinskih skrajnežev, medtem ko so napadi izraelskih letal na palestinske vojaške cilje ožigosani kot državni terorizem, prekomerna uporaba sile ali celo zločini nad civilnim prebivalstvom. Takšne poenostavitve so nekorektne. Z njimi se manipulira in vpliva na javno mnenje. Posledično tako obujamo stare strahove pred hudobnimi Judi, ki pripravljajo svetovno zaroto. Tudi med finančno krizo, ki jo je poglobil propad banke Lehman Brothers, je bilo slišati podoben besednjak. Kot da od kristalne noči ne bi minilo že skoraj osemdeset let. Vsega so (bili) spet krivi “Židi”.

+++

Poenostavitve in ignoranca so običajno sol na ranjene mednarodne ali meddržavne odnose. Podobno kot v Sloveniji gledamo na bližnjevzhodni konflikt, kjer je potrebno odgovornost pošteno razdeliti na dve strani, krivdo pa iskati tudi v interesih držav, ki so od te regije precej oddaljene, smo v preteklosti ocenjevali tudi dogajanje na področju nekdanje Jugoslavije.

Vsakdo sam zase ve, kakšno je njegovo intimno mnenje o vojnah, ki so zaznamovale to regijo v devetdesetih letih. Samo zato, ker je to naša bližnja soseščina in ker smo bili še nekaj časa emotivno vpeti v ta prostor, je bil slovenski odnos do spopadov med Srbi, Hrvati, Bošnjaki ali Albanci lahko tako konkreten, jasen in je posledično prinesel tudi sposobnost moralne distinkcije med dobrim in zlom. Drugače rečeno, ker smo poznali kontekst in ozadje konflikta, smo lažje zavzeli stališče.

Ko pa gre za konflikt na Jutrovem, ki je za nas na drugem koncu sveta, te gotovosti ni. In ker je v današnjem svetu, kjer noben narod nima monopola nad trpljenjem, univerzalna pravičnost mit, je javno mnenje še edino, kar lahko prepreči prevelike moralne deviacije. Hamasovo strahopetno skrivanje za hrbti civilnega prebivalstva in stihijsko raketiranje Izraela je enako sprevrženo, kot je bilo pred tremi leti izraelsko brutalno bombardiranje Gaze. Takrat so si generali dejansko privoščili prekomerno uporabo sile in bili zaradi tega deležni utemeljenih očitkov mednarodne javnosti.

Moralno nedopustno je molčati, ko gre za vprašanje življenja in smrti. Vsako življenje, ki je izgubljeno, opravičuje nasprotovanje vojni z vsemi miroljubnimi sredstvi. Talmud namreč pravi, da kdor reši eno življenje, je rešil ves svet.