Yerushalayim Shel Zahav

Avtor: | 10. oktobra, 2023

“Na Bližnjem vzhodu ne poznajo sedanjosti,” je v knjigi Pomlad v Palestini leta 1934 zapisal Mirko Javornik, “temveč samo preteklost in bodočnost. Sedanjost je le presledek med obema.” Javornik je bil bržkone prvi slovenski popotnik, ki je v tisočletni tradiciji judovsko-arabske bipolarnosti že pred tričetrt stoletja zaslutil netivo novega spopada.

V minulih dneh, ko se je v Izraelu znova izbruhnila vojna s palestinskim Hamasom, se je potrdila edina resnica, ki velja na Jutrovem že vse od razkola med dvojčkoma Ezavom in Jakobom. Da namreč ne gre za vprašanje razuma ali vrednot, kaj šele za kodificirana pravila ravnanja, kajti že dva tisoč let imamo opravka z enim in istim fenomenom. S čustvi. In čustva so sama po sebi iracionalna.

+++

Simbolno središče teh čustev je Jeruzalem, kraj kontemplacije treh monoteističnih religij, ki si ga vsaka na svoj način tudi lasti. Lastnina je tista, ki skozi vso zgodovino sproža vojne na Bližnjem vzhodu. Hrepenenje po zemlji, prepojeni s krvjo vojščakov in solzami njihovih ovdovelih žensk.

Vse tri duhovščine Jeruzalem razglašajo za svojega. To mesto je sveti kraj za krščanstvo, islam in judovstvo hkrati. Njegov čar je dobro opredelil Ridley Scott v filmu Nebeško kraljestvo, in sicer skozi skrivnostni nasmešek sultana Saladina, ki je na vprašanje branilca Jeruzalema Baliana iz Ibelina, kakšno vrednost ima to mesto, odvrnil: “Nobene.” Hip zatem pa dodal: “Vso.”

Nobeno presenečenje ni bilo, če je med Izraelom in palestinskim Hamasom znova počilo. Tokrat se je vojaški spopad končal relativno hitro, saj so ga po posredovanju Baracka Obame prekinili s premirjem že po osmih dnevih. A le do naslednje priložnosti za nadaljevanje začaranega kroga nasilja.

Vojna na Bližnjem vzhodu je (bila) vedno le vprašanje časa. Mirno sobivanje – v jeziku neuvrščenosti so temu nekoč dejali miroljubna koeksistenca – Arabcev in Judov na tako majhnem kosu zemlje, zgodovinsko imenovanim Judeja oziroma Palestina, je v resnici nemogoče. Tega ne bo hotel priznati noben mirovni posrednik, politik ali intelektualec. Še najbolj iskreni so vojaki in generali, ki na obeh straneh potrpežljivo čakajo na priložnost, da dokončno uničijo sovražnika. Manihejski dualizem Dobrega in Zla v najbolj brutalni, vendar obenem tudi neizumetničeni podobi.

+++

Evropejci smo do bližnjevzhodnega vprašanja zgodovinsko obremenjeni zaradi resentimenta krivde. Posebej narodi, ki so nad Judi zganjali nasilje in jih bodisi preganjali bodisi morili. Malo je držav, kjer nikoli ni prihajalo do ekscesov nad judovsko skupnostjo, katere spretnost, sposobnost in malodane genialnost so večinsko prebivalstva spravljale ob pamet. Zavist je, kot vemo že od očeta angleške literature Geoffreyja Chaucerja dalje, morilka vseh vrlin. Če pomislimo za dobesedno udejanjanje te paranoje, potem je občutek krivde pri večini evropskih narodov razumljiv. Težje si zategadelj razlagamo javno mnenje, še posebej pa medijsko politiko do zadnjega konflikta med Izraelom in nepriznano palestinsko državo. Kako to, da so v nekaterih državah – in Slovenija vsekakor sodi mednje – tako odkrito stopili na palestinsko stran in posredno celo podprli teroristično organizacijo Hamas?

Odgovor ni preprost. Pod površjem navidezne nepristranskosti se še vedno skriva nelagodje do fenomena judovstva. Vedno novi izgovori se iščejo za zanikanje pravice judovske države do varnosti in miru. Kljub temu da je demokratična družba, se Izrael pogosto daje v isti koš kot njene avtokratske arabske sosede.

Pri presojanju demokratičnih standardov in človekovih pravic se uporablja dvojne standarde. Če na izraelsko ozemlje prileti prek 1200 Hamasovih raket, je to razumljeno kot znak obupa palestinskih skrajnežev, medtem ko so napadi izraelskih letal na palestinske vojaške cilje ožigosani kot državni terorizem, prekomerna uporaba sile ali celo zločini nad civilnim prebivalstvom. Takšne poenostavitve so nekorektne. Z njimi se manipulira in vpliva na javno mnenje. Posledično tako obujamo stare strahove pred hudobnimi Judi, ki pripravljajo svetovno zaroto. Tudi med finančno krizo, ki jo je poglobil propad banke Lehman Brothers, je bilo slišati podoben besednjak. Kot da od kristalne noči ne bi minilo že skoraj osemdeset let. Vsega so (bili) spet krivi “Židi”.

+++

Poenostavitve in ignoranca so običajno sol na ranjene mednarodne ali meddržavne odnose. Podobno kot v Sloveniji gledamo na bližnjevzhodni konflikt, kjer je potrebno odgovornost pošteno razdeliti na dve strani, krivdo pa iskati tudi v interesih držav, ki so od te regije precej oddaljene, smo v preteklosti ocenjevali tudi dogajanje na področju nekdanje Jugoslavije.

Vsakdo sam zase ve, kakšno je njegovo intimno mnenje o vojnah, ki so zaznamovale to regijo v devetdesetih letih. Samo zato, ker je to naša bližnja soseščina in ker smo bili še nekaj časa emotivno vpeti v ta prostor, je bil slovenski odnos do spopadov med Srbi, Hrvati, Bošnjaki ali Albanci lahko tako konkreten, jasen in je posledično prinesel tudi sposobnost moralne distinkcije med dobrim in zlom. Drugače rečeno, ker smo poznali kontekst in ozadje konflikta, smo lažje zavzeli stališče.

Ko pa gre za konflikt na Jutrovem, ki je za nas na drugem koncu sveta, te gotovosti ni. In ker je v današnjem svetu, kjer noben narod nima monopola nad trpljenjem, univerzalna pravičnost mit, je javno mnenje še edino, kar lahko prepreči prevelike moralne deviacije. Hamasovo strahopetno skrivanje za hrbti civilnega prebivalstva in stihijsko raketiranje Izraela je enako sprevrženo, kot je bilo pred tremi leti izraelsko brutalno bombardiranje Gaze. Takrat so si generali dejansko privoščili prekomerno uporabo sile in bili zaradi tega deležni utemeljenih očitkov mednarodne javnosti.

Moralno nedopustno je molčati, ko gre za vprašanje življenja in smrti. Vsako življenje, ki je izgubljeno, opravičuje nasprotovanje vojni z vsemi miroljubnimi sredstvi. Talmud namreč pravi, da kdor reši eno življenje, je rešil ves svet.

6 komentarjev

  1. miro

    Haavarski sporazum (hebrejsko: הֶסְכֵּם הַעֲבָרָה‎ Prevedeno: heskem haavara Prevedeno: “sporazum o prenosu”) je bil sporazum med nacistično Nemčijo in cionističnimi nemškimi Judi, podpisan 25. avgusta 1933. Sporazum je bil dokončan po treh mesecih pogovorov s strani Sionistične federacije Nemčije, Anglo-Palestinske banke (po navodilih Judovske agencije) in gospodarskih oblasti nacistične Nemčije. To je bil glavni dejavnik, ki je omogočil preselitev približno 60.000 nemških Judov v Palestino v letih 1933–1939.[1]

    Sporazum je omogočil Judom, ki so bežali pred preganjanjem pod novim nacističnim režimom, da del svojega premoženja prenesejo v britansko mandatno Palestino. [2] Emigranti so prodali svoje premoženje v Nemčiji, da bi plačali osnovno blago (izdelano v Nemčiji), ki naj bi ga poslali v Mandatno Palestino.[3][4] Sporazum je bil sporen in so ga kritizirali številni judovski voditelji tako znotraj cionističnega gibanja (kot je revizionistični sionistični voditelj Ze’ev Jabotinsky) kot zunaj njega, pa tudi člani nacistične stranke in nemška javnost. [4] Nemškim Judom je sporazum ponudil način, da zapustijo vse bolj sovražno okolje v Nemčiji; za Yishuv, judovsko skupnost v Palestini, je ponudil dostop do priseljenske delovne sile in ekonomske podpore; za Nemce je olajšal izseljevanje nemških Judov, medtem ko je prekinil protinacistični bojkot leta 1933, ki je imel množično podporo med evropskimi in ameriškimi Judi in je nemška država menila, da predstavlja potencialno grožnjo nemškemu gospodarstvu.[4] 5]

    https://en.m.wikipedia.org/wiki/Haavara_Agreement

  2. ren

    Na začetku je omenjen Mirko Javornik. Leta 1944 je izdal znamenito knjigo dokazov komunističnega divjanja po Ljubljanski pokrajini – Črne bukve!

  3. APMMB2

    Judje niso napadli Palestine in razlastili Palestincev. Palestinsko zemljo so odkupovali. Preganjali pa so samo tiste Paestince,ki so počeli zločine.
    Tako danes v Izraelu živijo tudi Palestinci, prav tako na Zahodnem bregu in v Gazi.
    Seveda pa so Palestinci orodje v rokah zunanjih sil,ki jih hujskajo in oborožujejo , da delajo zgago in zločine. Dolga leta so bili Palestinci orodje Sovjetske ekspanzije na Bližnjem vzhodu, ko so se dogajale revolucije v Egiptu, Siriji, Iraku, Iranu in drugod po arabskem svetu.
    Prav Sovjetska zvaza je organizirala teroristične skupine,ki so sejale terorizem ne samo po Bližnjem vzhodu, tudi po Evropi in drugod. K podžiganju terorizma se je pridužila tudi Jugoslavija in vazal Sovjetske zveze, nepozabni tovariš Tito,ki je oboroževal in uril teroriste, ki so potem pobijali in morili po svetu. Takšna je bila msija neuvršenih s svetovnim mirovnikom tovarišem Titom.
    Do danes se razmere v Palestini niso normalizirale. Namesto, da bi Palestinci sprejeli državo Izrael kot svojo domovino in si izborili avtonomijo, s terorizmom najedajo Izrael, sami pa tonejo v bedo, saj orožje ne prinaša blaginje.
    Nenehno povdarjajo bedo, za oborožitev pa gredo milijarde in milijarde.
    Najverjetneje je zadnji udar tudi konec palestinske agresije, konec Hamasa.
    Potrebno bo uničiti samo še Hesbolah in osvoboditi Libanon palesinskega terorja.

    • ren

      Natančno zaradi te jugoslovanske politike sem proti Palestincem. So teroristi in si sploh ne želijo miru.
      Naši tardeči – idoktrinirani z brozovo politiko – pa še vedno tulijo in kričijo v podporo teroristom.

    • miro

      Balfourjeva deklaracija je bila pismo, ki ga je 2. novembra 1917 sestavil britanski sekretar za zunanje zadeve lord Arthur James Balfour in ga naslovil na barona Walterja Rotschilda. V pismu je bila izražena podpora ustanovitvi domovine judovskega naroda v Palestini, pod pogojem, da ne bodo prizadete pravice nejudovskega prebivalstva Palestine.

      Z deklaracijo je britanska vlada želela pridobiti podporo sionistov in posledično podporo ameriških in ruskih Judov, ki bi pri vladah teh držav lobirali za pomoč britanskim vojnim prizadevanjem. Britansko napredovanje na zahodni fronti je namreč sredi leta 1917 zastalo. Britanci so tega leta napovedali tudi vojno Otomanskemu cesarstvu. Namen tega je bil pridobiti nadzor nad Bližnjim vzhodom, ki je bil na ključni poti med Egiptom in Indijo, vendar so v prvih bitkah pri Galipoliju utrpeli poraz.

      https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Balfourjeva_deklaracija

  4. Miro

    Sprememba paradigme v Palestini
    avtorja Thierry Meyssan

    Krvavi konflikt v geografski Palestini se je zgodil po 75 letih enako morilske krivice. Po mednarodnem pravu imajo Palestinci pravico in dolžnost, da se uprejo izraelski okupaciji, tako kot imajo Izraelci pravico in dolžnost, da se odzovejo na napad nanje. Odgovornost vseh je, da pomagamo pri reševanju krivic, ki sta jih utrpeli obe skupini, kar pa ne pomeni podpiranja krutega maščevanja nekaterih od njih.
    Po drugi strani pa podpora palestinskemu in izraelskemu narodu ne sme povzročiti amnestije za njune voditelje za zločine, ki so jih zagrešili, ali za velike sile, ki so z njimi manipulirale.

    https://www.voltairenet.org/article219779.html

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politika je namreč resničnostni šov, ki se ne dogaja več v prirejenih televizijskih studijih, pač pa v vsakdanjem življenju. In politiki novega kova niso več dobri stari demokrati, socialisti, krščanski demokrati ali liberalci, ampak le še lažnivci, nasilneži, izsiljevalci in nadlegovalci. V tem novem svetu, ki bi se še včeraj zdel distopija, je vsak dan manj razuma. Zdaj je čas za akcijo, za prevlado močnejših nad šibkejšimi, avtokratov nad demokrati. Resda da so v Evropi (EU) demokrati še vedno v precejšnji prednosti pred avtokrati – trenutno razmerje sil je približno 75 : 25 v korist demokratov -, vendar pa so trendi naklonjeni zagovornikom trde roke, reda in discipline, tradicionalnih vrednot in obračuna z vsemi, ki se upirajo politikom novega kova. Kdor ne sprejema njihovega evangelija, je sovražnik, izdajalec, peder ali prodana duša …

Točka preloma

Točka preloma

Bilo je jeseni 2023. Slabo leto po absolutni zmagi na volitvah, predsednik stranke António Costa je suvereno vodil svojo tretjo portugalsko vlado. Zjutraj, 7. novembra je tožilstvo sporočilo, da ga preiskujejo v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi v poslih z litijem in ‘zelenim’ vodikom. Skupaj še z nekaterimi ministri njegove vlade. Nekaj ur zatem, po pogovoru s predsednikom države, je portugalski premier sporočil, da ima “čisto vest” in “popolno zaupanje v pravosodje. V takšnih primerih dolžnosti predsednika vlade niso združljive s kakršnim koli sumom. In v teh okoliščinah sem predsedniku republike predložil svoj odstop.” je povedal, Sledile so predčasne volitve in nova vlada.

Tovarišica ministrica, edino razumno, kar bi lahko storili, je to, da bi se na dan referenduma ukinili

Tovarišica ministrica, edino razumno, kar bi lahko storili, je to, da bi se na dan referenduma ukinili

Seveda imam v mislih tovarišico ministrico in koordinatorico najnaprednejše politične stranke na planetu, doktorico znanosti, oboževalko tovariša Josipa Broza iz zagorske vasi Kumrovec, ljubiteljico dragih oblek, čevljev, torbic in hotelov. Pa še kaj bi se našlo, a pustimo panegirike o tovarišici kulturni ministrici za kdaj drugič. Zanima nas nekaj drugega. Tovarišica je v zadnjem času večkrat javno izrazila svoje ogorčenje nad ljudmi, ki določenih “umetniških” akcij nočejo razumeti kot najvišjega dometa umetnosti, njihovih avtorjev pa nočejo videti kot pa zaslužnih umetnikov, tako rekoč za najboljše, kar premore ta narod. Razumeti nočejo, tako razpreda tovarišica ministrica, ker ne morejo, saj niso kvalificirani, da bi sodili, kaj je in kaj ni umetnost. O umetnosti lahko sodijo le posvečeni izbranci, posebej tisti iz njenih političnih krogov.

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

S kakšno pravico obsojamo mlade, s kakšno pravico mediji zaobidejo nasilje odraslih, ko se spravljajo na nasilje med otroki? Najprej bo potrebno urediti nasilje med odraslimi in šele potem nastopijo pogoji za ureditev nasilja med mladostniki. Spremeniti bo potrebno vzorce vedenja, ki dajejo prednost nasilju. Nasilje med mladimi je samo del nasilja, ki je prisotno v sodobni družbi. Z obsojanjem mladih in njihovim pošiljanjem v zapore ga prav gotovo ne bomo rešili, ampak samo še okrepili. Vprašanje je, ali smo pripravljeni več narediti na sebi in zmanjšati nasilje v družbi. Rešitev ni v tem, da smo še bolj agresivni proti mladostnikom, ampak da postanemo manj agresivni, kar pa ne bo lahko. Kajti mir pride šele po velikih naporih cele generacije in ne samo mladih.

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Ali so slovenski mediji res v krizi? Odgovor je pritrdilen. Toda v krizi so bili tudi lani in bodo bržkone še v prihodnjih letih. Ali so za to nezavidljivo stanje krivi lastniki medijev? Nikakor ne. Ali so problem zasebni lastniki, ki naj bi jim šlo le za profit, zato odpuščajo najboljše novinarje, ker jih največ stanejo? Tudi ta odgovor ni pritrdilen. Medijske hiše so gospodarske družbe in razen v policijskih državah o njih odločajo na eni strani bralci, na drugi pa trg. Torej zakon ponudbe in povpraševanja. Če kdo ni previdel, kakšen bo razvoj dogodkov na področju medijev, za to ne more kriviti kapitalizma.

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Na 1. april, ko se tudi nekateri glavni mediji pridružujejo izumljanju bedastih novic, čeprav to ni potrebno, ker to zavedno ali nezavedno počnejo vsak dan, je za glavno prvoaprilsko šalo poskrbel Nacionalni preiskovalni urad (NPU). V žaru predvolilne borbe za zaščito lika in dela predsednika vlade Roberta Goloba ter finančnega ministra je prijatelj premierja, sicer direktor NPU, pričakovano neodvisno in strokovno ugotovil, da za podpis škodljive pogodbe o nakupu podrtije Litijske 51 ni odgovorna nekdanja ministrica, ki je pogodbo s klavzulo kupljeno-videno podpisala brez ogleda stavbe in ob jasnih sporočilih sodstva, da je stavba popolnoma neprimerna in neuporabna.

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Politiki se redko opravičijo za stvari, ki so jih naredili narobe, brez občutka ali celo v nasprotju z moralo, da niti ne omenjamo takšnih ali drugačnih kršitev zakonov. Kot da bi bilo opravičilo nekaj ponižujočega, nesprejemljivega in odvečnega. Takšen pogled je tuj demokratičnim družbam, kjer velja načelo, da so izvoljeni predstavniki ljudstva odgovorni volivcem, državljanom in davkoplačevalcem za svoja dejanja in besede. Če se tega zavedajo, potem se ljudem opravičijo za neprijetne odločitve ali izjave, manjše moralne spodrsljaje in napake. Toda slovenski standardi so nižji, čeprav so se v zadnjih tridesetih letih postopno dvigovali. Slovenci imamo že na načelni ravni velik problem z opravičevanjem. Beseda “oprosti” nam nekako ne gre z jezika. In če imamo s tem notranje boje navadni ljudje, potem ni čudno, da je s politiki še toliko huje.

Golobova razgradnja države zahteva odziv, paberkovanja opozicije in ostankov strokovne javnosti je dovolj

Golobova razgradnja države zahteva odziv, paberkovanja opozicije in ostankov strokovne javnosti je dovolj

Pred dnevi je slovenska Protikorupcijska komisija (KPK) v posmeh pravni državi, vsaj na pol pismenim državljanom, sporočila, da je pri imenovanju nekdanjega generalnega direktorja policije Senada Jušića zaznala korupcijska tveganja. Vladi in uradniškemu svetu je izdala obsežna “priporočila”. To je ta silna komisija zaznala mesece zatem, ko je celo sodišče ugotovilo, da je bilo imenovanje Jusića nezakonito in je pod pritiskom javnosti že zdavnaj odstopil. Kakšen je torej sploh namen te komisije? O tem drugič. Medtem vladni svobodni demokrat Robert Golob pospešeno razgrajuje parlamentarni nadzor nad vlado in poskuša utrditi nadzor nad policijo ter drugimi, tudi finančnimi institucijami, Banko Slovenije, predvsem SDH. Včasih so bile to novice iz Rusije in Belorusije. Ampak vse to so dobri razlogi, da volivci temu kupleraju (v nekaterih primerih tudi dobesedno) zagotovijo še drugi mandat.