Pisec teh vrstic se je rodil v jugoslovanski Ljubljani po koncu druge svetovne vojne, kakšno leto potem, ko je njegov oče prišel iz partizanov, ki se jim je bil pridružil v upanju, da se bo lahko po koncu vojne vrnil v rodni Trst, za katerega je bilo rečeno, da bo “naš”, da “Trsta ne damo” itn.. Potem je na jugoslovanski strani prišlo do škandaloznih diplomatskih napak in zadreg, in jugoslovanska vojska se je morala umakniti iz Trsta. Sledili so časi novih diplomatskih zadreg in celo zablod, jugoslovanski vojaki so streljali na Slovence, ki so bežali čez mejo v Trst.
Petinštirideset let potem je nova generacija Slovencev ustanavljala neodvisno slovensko državo, v kateri naj nikoli več ne bi bilo zdrsov, ki so bili značilni na povojno obdobje. Organizirala si je svojo diplomacijo tudi zato, da bi lahko Slovenci – kadar bi hoteli – potovali v tujino s slovenskim potnim listom, na slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništvih bi tujcem izdajali vizume za potovanja v Slovenijo, na meji bi pač ljudem z urejenimi listinami želeli ugodno bivanje v naših krajih.
Da bi se to lahko zgodilo, smo morali leta 1991 svojim inozemskim sogovornikom prepričljivo odgovoriti na vprašanje, kaj se dogaja v Sloveniji: “Ali gre za etnični prepir ali za osvobodilno gibanje?” Kaj je povedal France Prešeren o naši deželi? Da ni nič manj kot “podoba raja”. Na koncu so se s tem strinjali celo drugi Evropejci in Američani, ki so podprli mednarodno priznanje in nas povabili na pravo stran zgodovine (EU, NATO, OVSE, OECD…).
2. Migranti
Ves čas po koncu hladne vojne in posebej v zadnjih letih Evropo, predvsem Italijo in Nemčijo pa tudi Slovenijo iz različnih razlogov množično obiskujejo migranti, ki so jih slovenski levičarji v začetku prekrstili v begunce. Imenovanje in odnos do teh ljudi sta eazmeroma preprosta reč: ne glede na to, ali imajo vizum in potni list, jim bomo pomagali, če se rešujejo iz peklenskih razmer in smrtnih bevarnosti v svojih domovinah. Toda mnogi prihajajo, ker je življenje v Evropi lepše in ugodnejše, nekatere vlade pa jih sprejemajo, da bi iz njih naredili spodobne državljane in marljive delavce. Tu se stvari – kot beremo v nemških medijih – rade zapletejo.
Toda slovenski predsednik vlade je pred dnevi izrekel nekaj čudnega. Razumel sem ga, da je treba migracije in nelegalne prehode meje pač legalizirati, migrante pa socializirati, jih zaposliti in jim omogočiti spodobno bivanje. Nisem strokovnjak za ugotavljanje zaposljivosti in sploh miselnosti migrantov, v Nemčiji in drugih zahodnih državah pa ugotavljajo, da so med prišleki iz Afrike, Bližnjega Vzhoda ali Daljnega Vzhoda velike razlike. Na naslovni strani nemškega tednika Der Spiegel obračajo dobrodošlico Angele Merkel iz leta 2015 (To bomo že zmogli!) v Ali bomo to še zmogli?
Sam spadam med tiste Evropejce, ki meje med evropskimi državami oziroma schengensko mejo prehajajo z veljavno listino, s pomočjo katere je mogoče ugotavljati identiteto in morebitne pravne zadrege potnikov. Drugačna oblika legitimiranja oziroma legalizacije v EU zaenkrat ni dobrodošla, posebej vnetljiva pa utegne postati za ljudi ob slovensko-hrvaški meji.
3. Kaj pravijo prijatelji iz Višegrada?
Kakšno leto bo tega, kar so mi prijatelji v eni od držav Višegrajske četverice predstavili svoje domneve glede prihodnosti Evropske unije. Francozi in Nemci, je bilo rečeno, pripravljajo evropsko konvencijo, na kateri nameravajo predstaviti novo (ustavno) pogodbo, s katero se EU spreminja v vse tesnejšo zvezo (“ever closer union”), po domače povedano, v federalno državo, ki spominja na Združene države Amerike ali celo na Jugoslavijo. Za odločanje v novi EU za nekatere najvažnejše odločitve (o zunanji, varnostni in obrambni politiki) ne bi bilo kot doslej potrebno soglasje vseh članic, ampak bi Evropski svet o vseh vprašanjih odločal s kvalificirano večino, kar pomeni 55% držav in 65% prebivalstva EU.
Naveličani izsiljevanja majhnih in nepomembnih držav, bi bili avtorji reforme (iz jedrnih držav) neizprosni. Ponudba, ki bi se glasila “Vzemite ali pustite!”, morda ne bi bila sprejemljiva za države Srednje Evrope in še za nekatere druge države, vendar bi se te države z negativnim odgovorom pač same izključile iz EU. Spomnil sem se beograjskih razprav o neprimernosti jugoslovanskega sistema, v katerih so napadali majhne republike, češ da s pravico veta škodijo splošnim državnim interesom. Takšna jugo-evropska reforma se mi je takrat zdela nevarna in nemogoča.
4. maja letos smo – če smo bili pozorni in če so nas takšne reči sploh zanimale – na portalu RTV Slovenija (MMC) prebrali, da se je Slovenija pridružila skupini držav, ki pripravljajo približno takšno reformo, kot so mi jo leto nazaj predstavljali moji srednjeevropski prijatelji. Takole smo brali: “Skupaj z Belgijo, Finsko, Francijo, Italijo, Luksemburgom, Nizozemsko, Slovenijo in Španijo Nemčija ustanavlja skupino za večjo uporabo kvalificirane večinske odločitve v skupni zunanji in varnostni politiki.”
29. septembra letos so se na posvetu o večinskem odločanju v EU v ljubljanskem Državnem zboru zbrali zunanjepolitični strokovnjaki iz kroga prijateljev ministrice Tanje Fajon; edina izjema je bil menda Anže Logar. Fajonova je najprej naredila kompliment ustanovi Državnega zbora, češ da predvsem v njem odločajo o zunanji in varnostni politiki; pri čemer je zamolčala, da te ustanove skoraj pet mesecev ni seznanila s tem, da je priključila Slovenijo “skupini za večjo uporabo kvalificirane večinske odločitve”, ki jo vodi Nemčija in v kateri je devet držav EU. Razložila je še, da se bomo morali v EU začeti resno ukvarjati z vprašanjem o tem, kako se bomo v razširjeni EU odločali. Dejstvo je, je menila, da bi na podlagi trenutnih pravil odločanja v razširjeni EU (z 9 novimi članicami) težje obvladovali krize in sprejemali strateške odločitve. Zato bomo morali skupaj poiskati ravnovesje med povečanjem zmožnosti ukrepanja Unije in zaščito naših nacionalnih interesov.
Medtem je francosko-nemška delovna skupina za institucionalno reformo EU 18. septembra 2023 objavila obširno gradivo z naslovom “Plovba na odprtem morju: reformiranje in širitev EU za 21. stoletje”. Občutljivi deli poročila zadevajo sestavo Evropske komisije, odločanje s kvalificirano večino in razporejanje različnih držav pri prihodnjem evropskem združevanju:
Pred prihodnjo širitvijo je treba vse ostale politične odločitve (mišljene so odločitve na področjih zunanje, varnostne in obrambne politike, op. D.R.) prenesti iz soglasja h glasovanju s kvalificirano večino (QMV).
Poročilo predlaga zmanjšanje velikosti kolegija Komisije na dve tretjini držav članic oziroma izdelavo hierarhičnega modela:
… (potrebno je) razlikovati med glavnimi komisarji in zgolj-komisarji, pri čemer bi lahko v kolegiju glasovali samo glavni komisarji …
… obstajale bi štiri vrste članic: 1. notranji krog, 2. EU, 3. pridružene članice, 4. partnerske države…
Razsodnim ljudem je jasno, da je potrebno takšne predloge odločno zavrniti, saj bistveno zmanjšujejo pristojnosti držav članic; prihodnosti EU pa ni mogoče zaupati skupini načrtovalcev, ki prihaja iz dveh največjih držav in ima pred očmi predvsem interese teh dveh držav. Nemčija in Francija bi se (ne glede na aktualne privilegije teh oziroma največjih držav članic) z reformo povzpeli na vrhunska odločilna mesta, ki so a priori nedostopna drugim. Pri tem gre seveda za vprašanje suverenosti in nacionalne neodvisnosti držav članic. O teh vprašanjih ni mogoče razpravljati na podlagi političnega papirja, kot je omenjeni francosko-nemški predlog, ampak bi morali delo pri ustavnem urejanju EU prepustiti izkušenim pravnikom iz vseh držav članic.
V tem trenutku se evropske razprave šele začenjajo, v Sloveniji pa smo že pošteno zašli v napačno smer. Trenutno dogajanje okrog Državnega zbora in Ministrstva za zunanje zadeve spominja na težave in zablode, ki smo jih reševali npr. leta 1998 (ko je stalni predstavnik pri OZN Slovenijo – ki se je sicer potegovala za članstvo v Natu – priključil protinatovski in neuvrščeni skupini New Agenda Coalition); ali npr. leta 2008, ko je veleposlanik v Washingtonu spodbudil ali vsaj dopustil objavo washingtonske depeše v srbskih medijih in posredno povzročil razdejanje slovenskega veleposlaništva v Beogradu. Šlo je za beležko o nedolžnem predlogu ameriškega State Departmenta, naj bi Slovenija prva priznala neodvisnost Kosova. Tega Slovenija takrat – iz proceduralnih razlogov – sploh ne bi mogla storiti, sicer pa se je kot predsedujoča želela najprej posvetovati s članicami EU.
Razsodni ljudje morajo biti zaradi navedenih in še mnogih drugih napak, predvsem pa zaradi najnovejše napake v zvezi z reformo EU resno zaskrbljeni. Tu namreč ne gre za nič manj kot za nadaljni obstoj suverene slovenske države in za pretečo poškodbo slovenskih nacionalnih interesov.
Žalostno je, kako se desnica obrača proti EU … in v podporo Orbanu, ki je Putinov in Xijev agent. Desnici bi koristilo malo več evropejstva in manj sodelovanja z diktatorji, ki nas želijo uničiti.
Ne gosp. Rupel, “ever closer” EU nikakor ni podobna Jugoslaviji. Na noben način.
Kvalificirana večina bi za Slovenijo pomenila, da se je vrnila v tvorbo, kakršna je bila nekdanja SFRJ. Slovenija je že danes zaradi svoje politične impotentnosti najmanj vplivna država EU, po morebitni uvedbi kvalificirane večine pa bi postala država brez vsakršnega vpliva.
Ker pa slovenski (levi) politiki podpirajo to za Slovenijo škodljivo novost, sta možni samo dve razlagi: ali so podkupljeni (levičarji so vedno korumpirani) ali pa jih velike države s čem držijo za kravateljc (tudi to je precej verjetno zaradi njihovih kriminalnih rabot).
Še to: včasih sta bili Francija in Nemčija samostojni in suvereni državi, danes pa sta trdno na povodcu Washingtona – Davosa.
—
Včasih sta Francija z Napoleonom in Nemčija s Hitlerjem z vojno! osvajali države in narode Evrope v cilju nadzora! in koristi. V eni roki sta ponujali korenček, v drugi roki za hrbtom sta imeli palico. V tistih časih so edino sužnji prihajali iz Afrike.
V dobi demokracije se je to spremenilo, tako, da se države Evrope lahko svobodno pridružijo Nemčiji in Franciji v njihovi EU, seveda kakor zahtevata ! Kot takrat, tudi danes ponujata korenček in tudi palica za hrbtom je ostala. Spremenilo se je edino to, da danes v EU iz Afrike ne prihajajo več sužnji, ampak EU domorodci garajo kot sužnji za njih. Seveda pa so občasno tudi tepeni.
Pa še o „evropskih prijateljih.“ Prijateljev NI ! To so pravljice za otroke. Neumnost ! So samo interesi. Interesi !
Višegrajska skupina pa je samo produkt Washingtona, za posebno obdelavo trmastih držav, ki ne spoštujejo Davosovih agend.
—
Odlična analiza, kjer pa po mojem mnenju manjka eno pomembno točka z naslovom ZDA. Kvalificirana večina za odločanje v EU bi seveda z eno potezo potisnila države, kakršna je tudi Slovenija, v 3. oz. zadnjo ligo.
Postavlja pa se vprašanje, v kateri ligi igra celotna EU (ne glede na sedanjo ali morebitno drugačno ureditev znotraj EU), ko gre za obrambno-varnostne in druge odločitve zveze NATO. Včasih se zdi, da se brez (vnaprejšnjega) soglasja ZDA, evropske članice zveze NATO ne upajo več (npr.na Kitajskem) kupiti niti zračnih pušk.
To postaja dodatno “moteče”, saj se z Marsa vidi, da posledice nekaterih potez ZDA (sesutje Libije, destabilizacija več drugih držav z izgovorom borbe za človekove pravice,…) v obliki stotisočev migrantov “kasira” skoraj v celoti Evropa.
O tem sicer lahko molčimo, a ko bomo tudi v slovenska mesta za zagotavljanje redu ob policiji morali pošiljati tudi vojsko, takrat bo že precej pozno.
Čeprav ni novo, vse pove o EU.
https://twitter.com/CristianTerhes/status/1539496985325076481
Najprej je potrebno povdariti, da je Evropa zašla. Preveč se je nagnila v levo in kljub spoznanju, da je levičarstvo škodljivo, nadaljuje zablodo.
Razmere seo jasne in kažejo na zastoj Evrope. Dohitevajo jo države, ki so še do nedavnega bile tretji svet.
Levičarji kot lovečarji ne priznavajo napačne poti, temveč obtožujejo druge. Poznamo zgodbe o notranjem in zunanjem sovražniku.
Vodilni državi v Evropi ( Veliko Britanjo so po neumnosti izpustili na svobodo), Nemčija in Francija sta motor zabllod v Evropi. Vidita da sta zgeršili in iščeta vzrok, zakaj je do tega prišlo. Zaenkrat še ne kažeta na zunanjega in notranjega sovražnika, sta se pa vrgli v sanje: ko bi imeli oblast v rokah pa bi lahko….
Takšnim sanjam so podvrženi vsi diktatoreji. Nikoli jim ni dovolj oblasti. Zato nastajajo notranji in zunanji sovražniki.
V Evropi je težko vladati, zato si Nemčija in Francija prizadevata, da dobita moč v svoje roke in preprosto zavladata Evropi, ne vidita pa, da sata sami sporžili krizo, ko sta se vrgli v naročje levici, torej rdečim in zelenim, kar po mešanju da rjavo, ki je simbol dreka. Torej iz dreka želita potegniti Evropo z drekom samim.
Evropa mora prisiliti Nemce in Francoze, da se streznijo, opustij kvarno levico in normalizirajo razmere.
V Evropo je bil lansiran zeleni trojanski konj. Ni prišel spontano. Privedli so ga aktivisti. Aktivizem je prisila. Ta prisila pesti Evropo. Evropa je temeljila na zmernosti, aktivizem pa ni zmernost.
Namesto več moči s preglasovanjem je Evropi potrebna zmernost.