Ruski predsednik Vladimir Putin še vedno upa, da čas dela zanj. Da zunanja politika držav ni nekaj zabetoniranega za večne čase in da se prioritete držav v mednarodni skupnosti menjajo. Upa, da bodo v Evropi in Ameriki počasi začeli prevladovati drugačni pogledi, podobni tistim, kot so že od začetka ruske invazije na Ukrajino v ospredju na t.i. globalnem jugu. Ruski predsednik torej upa, da se bo Zahod počasi začel ohlajati do Ukrajine in ji postopoma zmanjševal podporo.
Na zunanjepolitične odločitve neke države vpliva več faktorjev. Med glavnimi velja omeniti zagotovitev varnosti in ekonomskih koristi in s tem blaginje svojim državljanom. Pomembno vlogo igra tudi uveljavljanje vrednot, na katerih temelji njena družba. Včasih je bolj v ospredju eno, drugič drugo. Na odločno obsodbo ruske invazije in na vsestransko pomoč evropskih in drugih zahodnih držav napadeni Ukrajini je poleg bojazni za mir in varnost na stari celini vplivalo predvsem dejstvo, da je Rusija z njo poteptala temeljne vrednote, na katere prisegajo. To so pravzaprav tudi vrednote, na katerih je bil zgrajen svet oziroma pravila ravnanja po koncu druge svetovne vojne; torej svet spoštovanja suverenosti in ozemeljske celovitosti držav, človekovih pravic, neuporabe sile ter mirnega reševanja sporov. Tovrstna jasna pravila so prinašala predvidljivost, varnost in mir ter s tem možnosti razvoja. V ospredju je bilo prepričanje, da je potrebno zaradi tega, ne glede na ekonomske nevšečnosti (izguba trga in virov energentov, inflacija) te vrednote na ukrajinski fronti braniti, as long as it takes.
Ruski predsednik, za katerega je bil tako odločen odziv sprva svojevrstno presenečenje, menil je namreč, da bodo v ospredju drugi, recimo ekonomski interesi, kljub temu še vedno upa, da čas dela zanj. Da zunanja politika držav ni nekaj zabetoniranega za večne čase, da se prioritete držav v mednarodni skupnosti menjajo. Upa torej, da bodo v Evropi in Ameriki počasi začeli prevladovati drugačni pogledi, podobni tistim, kot so praktično že od začetka ruske invazije v ospredju na globalnem jugu. Da se jih rusko početje takoj za mejo ne tiče, da si z njim ne gre beliti glave ali se celo opredeljevati.
Vladimir Putin torej upa, da se bo Zahod počasi začel ohlajati do Ukrajine in da ji bo zmanjševal podporo. To bi mu omogočilo, da bi vendarle, čeprav z zamudo, začel dosegati svoje, za začetek podreditev, izbris Ukrajincev.
Da ta pričakovanja niso brez osnove in da v zunanji politiki držav prihaja do sprememb, govorijo dogajanja, ki jih je možno v zadnjih mesecih zaznati marsikje, tudi na Zahodu. Pričajo tudi o odmikih od zasledovanja vrednot v zunanji politiki, ki se jih še do nedavnega ni bilo moč zamisliti ali jih vsaj težko pričakovati.
Zahodne obsodbe režima v Iranu in še posebej njegovega obravnavanja svobodomiselnih Irank so se, feministična zunanja politika gor ali dol, ublažile, če že ne potihnile. ZDA so med drugim odmrznile nekaj milijard iranskega premoženja. Pomembnejše je večje iransko črpanje nafte, njena večja prodaja na svetovnem trgu in s tem nižja cena. Pomembnejše je odvrniti Teheran od poglobitve sodelovanja in povezovanja z Rusijo ter Kitajsko. Rusija od Irana dobiva drone, ki so se v vojni v Ukrajini izkazali za ključno orožje.
Kitajska je največji kupec iranske nafte in si kot največji tekmec ZDA v prizadevanjih za svetovno nadvlado išče zaveznike. Tu so še prizadevanja za ustavitev iranske izgradnje jedrske bombe itd. Podobno je z mižanjem glede Savdske Arabije, kjer so bolj kot njen odnos do človekovih pravic (umor disidenta v savdskem konzulatu v Istanbulu je očitno že pozabljen) pomembni njena nafta (ki naj bi nadomestila bojkotirano rusko in poskrbela, da cena nafte ne bi bila pretirana), normalizacija savdskih odnosov z Izraelom in odtegnitev od tesnejših stikov s Kitajsko. Savdijci pa so se s svoje strani izgleda za ameriške varnostne garancije (pred Iranci) pripravljeni odpovedati palestinski državi, za Arabce pred leti še sveti stvari.
Tudi početje Azerbajdžana, ki se je odločil spor z Armenijo glede Gorskega Karabaha rešiti s silo in je s tem v beg pognal na desettisoče Armencev (kar je etnično čiščenje), je bilo deležno bolj mlačne reakcije s strani Zahoda. O kakšnih ekonomskih sankcijah, tako priročnemu orodju v podobnih situacijah, ni bilo govora. Azerbajdžanska nafta in predvsem plin sta seveda trenutno za Evropsko unijo podobno zelo dragocena. Enako njegovi ne preveč tesni odnosi s Putinovo Rusijo. Pomena pridobitve Azerbajdžana na svojo stran se v konfliktu z zahodom na drugi strani zaveda tudi Rusija. V času blokade s strani Evrope na Zahodu Azerbajdžan predstavlja zelo pomembno rusko kopensko povezavo proti jugu.
Glede spora v Gorskem Karabah je tako v prid Azerbajdžana Rusija enostavno pustila krščanske Armence in stoletne zaveznike na cedilu. Nad vrednotami lahko kaj hitro prevladajo drugi, se pravi ekonomski, politični in ne nazadnje geostrateški interesi. Ni izključeno, da lahko pride do popravkov ali celo preobrata tudi v odnosu nekaterih ali celo večine zahodnih držav do Ukrajine. Še posebej, ko njena protiofenziva ne daje – ali vsaj ne dovolj hitro – večjih rezultatov. Da Evropejce in Američane mineva začetno navdušenje nad branjenjem vrednot na ukrajinski fronti, pričajo tudi rezultati letošnje raziskave javnega mnenja, ki jo je v vrsti članic zveze NATO z obeh obal Atlantika opravil ameriški German Marshall Fund. Gre za ugledno nevladno organizacijo. Od zajetih 14 držav je samo v treh Rusija predstavljala glavno varnostno skrb; povedano drugače – prioriteto je predstavljala Ukrajina. Prevladale so podnebne spremembe in migracije. Podpora Ukrajini je upadla v Franciji, Nemčiji, Italiji in na Nizozemskem.
Nasploh so rezultati omenjene raziskave morali dati misliti marsikaterim zahodnim politikom, saj jih ne bodo mogli kar tako odmisliti. Kažejo na razkorak v pogledih elit in javnosti. Zahodna javnost torej v prihodnjih petih letih pričakuje velike premike v mednarodnem redu in to v korist Kitajske. Vpliv ZDA se naj bi zmanjšal. Odnosi med ZDA in EU oziroma Evropo naj bi tudi že dosegli svoj vrh. Evropejci Amerike ne vidijo več v kdo ve kakšni rožnati luči in jo imajo za vse bolj nezanesljivega partnerja, kar še posebej velja za mlajšo generacijo Evropejcev.
Poveden je bil tudi nedavni obisk ukrajinskega predsednika Zelenskega v Washingtonu. Pripravljenosti za nadaljnjo obsežno pomoč Ukrajini med precejšnjim delom republikanskih kongresnikov ni bilo čutiti. To se je nekoliko kasneje pokazalo tudi v kongresni razpravi o proračunski porabi za prihodnje leto. Kar 50% republikanskih volivcev sicer meni, da je ameriška pomoč Ukrajini prekomerna. Za nameček so v približno istem času ankete pred volitvami za novega predsednika ZDA drugo leto namerile občutno večjo podporo javnosti Trumpu kot demokratu Bidnu. Trumpove ponovne selitve v Belo hišo in prevlade republikancev tako ni moč izključiti. Odveč je pripomniti, da ima Trump do uveljavljanja vrednot, spoštovanja mednarodnega prava, spoštovanja zavez do zaveznikov in vojne v Ukrajini, recimo temu, zelo specifičen pogled. Za Ukrajino in tudi marsikatero drugo evropsko državo vse prej kot ohrabrujoč.
Znana je Trumpova izjava, da bi vojno v Ukrajini lahko rešil v 24-tih urah. Brano med vrsticami bi to pomenilo, da bi zmanjšanje ali ustavitev nadaljnje vojaške in ekonomske pomoči Ukrajino prisililo k mirovnemu dogovoru. Pod ruskimi pogoji seveda. Ne gre tudi pozabiti na večkrat izraženo mnenje v času Trumpovega prvega mandata da NATO njegovega drugega ne bi preživel. V dokaz temu, da vremenska napoved za Ukrajino ni najboljša in da se ji temni oblaki bližajo tudi z zahodne strani neba, velja ne nazadnje dodati dogajanje v državah neposredno na ukrajinskih zahodnih mejah.
Ne gre le za ponovno izjavo vodje madžarske vlade Orbana, da Madžarska ne podpira nudenja takšne ali drugačne pomoči Ukrajini oziroma da svoje napadene sosede sploh ne podpira pri kateremkoli vprašanju na mednarodnem prizorišču. Gre za nadaljevanje Orbanove politike, katere enega od razlogov predstavlja odnos Ukrajine do tamkajšnje madžarske manjšine. Tu je še precej nepričakovana izjava njegovega poljskega kolega Morawieckega, da Poljska Ukrajini ustavlja pomoč v orožju. Ta je bila do sedaj res izdatna in preko Poljske je prihajala tudi vojaška pomoč drugih držav. Poljska je sprejela tudi ogromno ukrajinskih beguncev. Razlog za konec ljubezni je ceneno ukrajinsko žito, ki spravlja v težave poljske kmete, od katerih podpore je odvisna usoda vladajoče stranke. In na Poljskem bodo kmalu volitve.
Tu so še rezultati parlamentarnih volitev na Slovaškem, kjer je največ glasov je dobila proruska socialdemokratska stranka. Njen vodja in kandidat za predsednika vlade Robert Fico je pred volitvami prav tako napovedoval ustavitev vojaške pomoči Ukrajini.
Gre v tem spreminjajočem se odnosu do Ukrajine videti le zadovoljevanje trenutnih notranjepolitičnih potreb, ali pa sta evropska in ameriška javnost s svojimi voditelji vred dejansko začeli podlegati utrujenosti od vojne in ravnodušnosti do njenega razpleta? Je imel bolgarski intelektualec Ivan Krastev, ko je pred časom dejal, da se o razpletu velikega števila vojn marsikdaj ne odloči na bojnem polju ali za pogajalsko mizo, pač pa na voliščih? So torej domine v zadovoljstvo Putina res začele padati? In če na koncu pade Ukrajina, pade še marsikaj.
Po toči zvoniti je seveda prepozno.
Zadeve okoli Ukrajine so resne. Kar je napisal dr. Cerar povsem drži. A situacija je zaskrbljujoča ne samo za Ukrajino, temveč tudi za ostale majhne države in to ne samo tiste, ki mejijo na Rusijo in so lahko naslednje na vrsti.
Če namreč postane dejstvo, da velika država lahko napade manjšo in si prilasti del njenega ozemlja mednarodna norma – praksa je to že itak od pamtiveka – potem smo ogroženi vsi manjši narodi. Zakaj po enaki logiki Italija jutri ne bi zasedla Primorske? Slovensko vojsko, kakršna danes je, lahko premaga en sam laški bataljon.
Zato bi se zlasti male države morale zavzemati za podporo Ukrajini – zaradi lastne varnosti, če že ne zaradi moralnih norm. V tej luči je slovensko rusofilstvo, ki ga zganjajo levaki, naravnost samomorilno.
Povsod gre za desničarsko pomoč Rusiji. V ZDA prav republikanci pod vodstvom Trumpa ne dovolijo da Biden nadaljuje s podporo Ukrajini. Potem je tu še Orban, ista zgodba. Zdaj še na slovaškem, spet desna stranka. Enako je v Franciji z Le Penovo in v Nemčiji z AfD.
Desnica je povezana z Rusijo in to je neizpodbitno dejstvo, samo se nekateri še rahlo do pretežno sprenevedajo.
No, Putina ne podpira vsa desnica, npr. slovenska zagotovo ne. Ga pa podpira tista butasta, nerazgledana desnica na Zahodu, ki se ne zaveda ruske nevarnosti. In obenem misli, da je Putin kristjan, pa še LGTB priročno nasprotuje. Napaka! Putin je čistokrvni boljševik in to pove vse o njemu.
Tipično levakarske neumnosti, kaj pa Slovaška? Tam gre za levičarsko podporo Rusiji. V Sloveniji je isto. Levica je za Putina, le skriva trenutno.