Pijana integriteta v moralno prizadeti državi

Avtor: | 2. oktobra, 2023

Ali lahko govorimo o integriteti človeka, ki opravlja pomembno pravosodno funkcijo, pa ponoči pijan sede v avto in se z zabave lahkomiselno odpelje iz Maribora v Ljubljano? Je moč deliti navdušenje pravosodne ministrice ali predsednika KPK nad integriteto generalnega državnega tožilca, ki da je takoj po razkritju, da je vozil pijan, odstopil, s čemer je pokazal “visoko stopnjo integritete in spoštovanje do položaja generalnega državnega tožilca, državnotožilske organizacije ter pravosodja v celoti”?

Ne, ne moremo govoriti. Integriteta ni v tem, da je sprejel odgovornost za svojo napako, pač pa tudi v tem, da bi moral ravnati odgovorno že prej in se domov odpeljati s taksijem. Pa se ni, ampak je  vozil pijan. Kaj bi bilo s tožilčevo integriteto, če bi, Bog ne daj, povzročil prometno nesrečo in pri tem koga poškodoval ali celo ubil?

Tisti, ki za grmom vedno vidijo bele ali rdeče zajce, razlogov za odstop generalnega državnega tožilca ne iščejo v pijači in kršitvi cestno-prometnih predpisov, temveč v morebitnem ozadju. Gotovo ga je policija “namočila”, gotovo so vedeli, da se bo Šketa peljal po avtocesti, zato so ga ustavili in mu odredili preizkus alkoholiziranosti. Policiji so naročili, da tožilca diskreditira. Med nami pa je, če niste vedeli, tudi ogromno takšnih, ki ob 0,37 miligramov skomignejo z rameni, češ to pa res ni nič takšnega, to se lahko zgodi komurkoli, zato je nepošteno pribijati na križ tožilca, ki je tako ali tako nemudoma odstopil. Za kategorijo moralnih relativistov je pomembno edinole to, da se nažgani Šketa nikamor ni zaletel in da je v službenem času dober tožilec. Ker bi bilo pa res škoda, da dober tožilec odleti zaradi 0,37 miligramov …

Koga naj bi generalni državni tožilec motil, čigavih navodil ni poslušal oziroma kaj je narobe naredil, da ga je čakal policijski alkotest, so torej brezpredmetna vprašanja. Popolnoma vseeno je, ali je šlo za rutinski nadzor prometa ali pa za skrbno pripravljeno zasedo. Človek je bil pijan za volanom in policija ga je pri tem zasačila ter sankcionirala v skladu z zakonom. Ker je Šketa opravljal eno najvišjih funkcij v slovenskem pravosodju, je z odstopom naredil edino pravilno, celo logično potezo.

Politikanti, teoretiki zarote in množica drugih pravičnikov niti z besedo ne omenijo tega, zanje nerodnega dejstva. Namreč da je bil možakar nasekan in da niti slučajno ne bi smel voziti avtomobila. Pravzaprav niti kolesa ne. Takšni junaki nočne kronike bi se posledicam svojega ravnanja lahko vedno izognili, če bi poklicali taksi.

V Sloveniji imamo očitno še vedno precejšnje težave z razumevanjem in dojemanjem osnovnih principov delovanja moderne demokratične in odprte družbe. Z osnovno spodobnostjo, če hočete. Alkohol in z njim povezane zlorabe so v naši družbi absolutno podcenjeni, celo politikom volivci odpustijo, če jih kje zalotijo alkoholizirane. Visok tolerančni prag glede alkohola in prevar na eni ter izjemno ostre, pravičniške reakcije medijev in javnosti pri bagatelnih obogatitvah ali nekaj tisoč evrov težkih “prestopkih” na drugi strani izpričujejo naše nenavadne, skorajda endemične družbene zakonitosti. Človeka, politika, poslanca ali ministra bodo preganjali za malenkostne zneske, ob milijonskih, desetmilijonskih ali celo stomilijonskih zlorabah javnega denarja pa praviloma hujšega revolta delovnih ljudi in občanov – ni.

Kaj to pomeni? To pomeni, da imamo pred seboj razvrednoten, porušen sistem razvrščanja pomembnega in nepomembnega, bistvenega in nebistvenega. Pa seveda nezmožnost predstave, kaj pomeni deset, sto ali osemsto petdeset milijonov evrov. Plebs enostavno ne dojame razsežnosti velikanskih infrastrukturnih projektov, ki jih financiramo davkoplačevalci, zato so se lahko zgodili TEŠ6, preplačani avtocestni križ, zaradi tega je možna sistemska korupcija v državnem zdravstvu itd itd.

Morda je generalni državni tožilec komaj čakal, da se mu je ponudila prilika za pobeg? Morda je imel že vsega dovolj – političnih pritiskov in “pričakovanj”, ki so dnevno prihajali skozi vrata njegove pisarne? Pravosodje je pač nenehno na udaru politike, prvi med tožilci je tako ali tako politično izbran, saj ga potrdi vladna koalicija v državnem zboru. Takšno sprenevedanje je postalo že neznosno in bi ga kazalo odpraviti z uvedbo ameriškega modela, kjer je pravosodni minister obenem tudi šef državnega tožilstva. Tako se vsaj ne bi bilo nikomur treba pretvarjati, da je neodvisen in samostojen.

Drago Šketa, ki je bil od leta 2014 na čelu slovenskih tožilcev, je ravnal edino pravilno, da je odstopil. Tudi opravičil se je, kar je nekaj novega v slovenski družbi, državni upravi ali politiki. Že zato bodo sumničavi opazovalci prepričani, da je “zadaj še nekaj” in da je bil alkohol le priročni izgovor. Toda v resnici je vseeno, kaj v ozadju. Če je sploh kaj. In če slučajno kaj je, potem bi bil odstop generalnega državnega tožilca v tem primeru celo hujši udarec za njegovo integriteto kot pa dejstvo, da je vozil pijan.

9 komentarjev

  1. pl@c

    A je to naslednji “novi obraz” na politični sceni?

  2. Rokovnjac

    Zakaj se je treba vedno prijaviti za komentiranje,ceprav pise,da s kljukco v kvadratku bodo shranili tvoje podatke in se to ne zgodi???

    • Tilen Majnardi

      Lp, določene stvari še urejamo, hvala za pripombo, Tilen

  3. slavko

    Samo-odstopljeni bivši generalni državni tožilec je v svoji neprepričljivo odigrani ter močno zaslajeni izjavi za javnost le še pospešil dvome in sume o različnih možnih povodih in vzrokih, ki najverjetneje tičijo za le na videz poštenim in samokritičnim dejanjem.
    Od nastavljene policijske “pasti” v službi določenih politično-kriminalnih interesov do težko pričakovane priložnosti za paničen beg z “vročega stola” ključnega državnega organa za pregon vse očitnejšega ter vse mogočnejšega političnega, gospodarskega, tihotapskega … organiziranega kriminala v RS.

  4. jaz

    No, pa še to. Kako bi zgledalo če bi kriminalca ki ga ujamejo med tatvino na rtv izjavil…priznam, sem okradel banko in sedaj priznam svoje dejanje in pošteno in pokončno sprejmem prejeto kazen kot načelen mož. A če bi mu uspelo pripeljati do doma se bi tudi samoprijavil na bližnjo policijsko postajo na pihanje in glede na napihano najavil svoj odstop???

  5. Jaz

    Takšna opravičila v državi kjer otroci tožilcev vodijo žametne revolucije, državna televizija pa mu ministrira daje grenak priokus, da je vse zrežirano. Če je ali če ni se bo videlo skozi daljše obdobje. Kajti gospod Šketa je dobil v očeh volilnega ljudstva ogromno zalogo velikega poštenjaka. Videli bomo naslednje poteze skozi daljši rok.

    • P.Kos

      Njemu ni potrebno piti, pa bi ga policija morala ustaviti in zaustaviti. Očitno ga zgolj “kao” ideološko podpirajo vsi, čeprav jih postavlja, tako kot vse Slovence, desetletja nazaj v nedemokratično zgodovino.
      Se pa ne zaveda, da takrat, desetletja nazaj smo prav zaradi tega imeli vsega dovolj in vsaj načeloma brcnili socialistično nesnago v rit. Očitno smo slabo počedili, zato še vedno smrdi.

  6. Anton Rus

    Še Golob naj se ga malo naseka in policija naj ga ustavi.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?