Pijana integriteta v moralno prizadeti državi

Ali lahko govorimo o integriteti človeka, ki opravlja pomembno pravosodno funkcijo, pa ponoči pijan sede v avto in se z zabave lahkomiselno odpelje iz Maribora v Ljubljano? Je moč deliti navdušenje pravosodne ministrice ali predsednika KPK nad integriteto generalnega državnega tožilca, ki da je takoj po razkritju, da je vozil pijan, odstopil, s čemer je pokazal “visoko stopnjo integritete in spoštovanje do položaja generalnega državnega tožilca, državnotožilske organizacije ter pravosodja v celoti”?

Ne, ne moremo govoriti. Integriteta ni v tem, da je sprejel odgovornost za svojo napako, pač pa tudi v tem, da bi moral ravnati odgovorno že prej in se domov odpeljati s taksijem. Pa se ni, ampak je  vozil pijan. Kaj bi bilo s tožilčevo integriteto, če bi, Bog ne daj, povzročil prometno nesrečo in pri tem koga poškodoval ali celo ubil?

Tisti, ki za grmom vedno vidijo bele ali rdeče zajce, razlogov za odstop generalnega državnega tožilca ne iščejo v pijači in kršitvi cestno-prometnih predpisov, temveč v morebitnem ozadju. Gotovo ga je policija “namočila”, gotovo so vedeli, da se bo Šketa peljal po avtocesti, zato so ga ustavili in mu odredili preizkus alkoholiziranosti. Policiji so naročili, da tožilca diskreditira. Med nami pa je, če niste vedeli, tudi ogromno takšnih, ki ob 0,37 miligramov skomignejo z rameni, češ to pa res ni nič takšnega, to se lahko zgodi komurkoli, zato je nepošteno pribijati na križ tožilca, ki je tako ali tako nemudoma odstopil. Za kategorijo moralnih relativistov je pomembno edinole to, da se nažgani Šketa nikamor ni zaletel in da je v službenem času dober tožilec. Ker bi bilo pa res škoda, da dober tožilec odleti zaradi 0,37 miligramov …

Koga naj bi generalni državni tožilec motil, čigavih navodil ni poslušal oziroma kaj je narobe naredil, da ga je čakal policijski alkotest, so torej brezpredmetna vprašanja. Popolnoma vseeno je, ali je šlo za rutinski nadzor prometa ali pa za skrbno pripravljeno zasedo. Človek je bil pijan za volanom in policija ga je pri tem zasačila ter sankcionirala v skladu z zakonom. Ker je Šketa opravljal eno najvišjih funkcij v slovenskem pravosodju, je z odstopom naredil edino pravilno, celo logično potezo.

Politikanti, teoretiki zarote in množica drugih pravičnikov niti z besedo ne omenijo tega, zanje nerodnega dejstva. Namreč da je bil možakar nasekan in da niti slučajno ne bi smel voziti avtomobila. Pravzaprav niti kolesa ne. Takšni junaki nočne kronike bi se posledicam svojega ravnanja lahko vedno izognili, če bi poklicali taksi.

V Sloveniji imamo očitno še vedno precejšnje težave z razumevanjem in dojemanjem osnovnih principov delovanja moderne demokratične in odprte družbe. Z osnovno spodobnostjo, če hočete. Alkohol in z njim povezane zlorabe so v naši družbi absolutno podcenjeni, celo politikom volivci odpustijo, če jih kje zalotijo alkoholizirane. Visok tolerančni prag glede alkohola in prevar na eni ter izjemno ostre, pravičniške reakcije medijev in javnosti pri bagatelnih obogatitvah ali nekaj tisoč evrov težkih “prestopkih” na drugi strani izpričujejo naše nenavadne, skorajda endemične družbene zakonitosti. Človeka, politika, poslanca ali ministra bodo preganjali za malenkostne zneske, ob milijonskih, desetmilijonskih ali celo stomilijonskih zlorabah javnega denarja pa praviloma hujšega revolta delovnih ljudi in občanov – ni.

Kaj to pomeni? To pomeni, da imamo pred seboj razvrednoten, porušen sistem razvrščanja pomembnega in nepomembnega, bistvenega in nebistvenega. Pa seveda nezmožnost predstave, kaj pomeni deset, sto ali osemsto petdeset milijonov evrov. Plebs enostavno ne dojame razsežnosti velikanskih infrastrukturnih projektov, ki jih financiramo davkoplačevalci, zato so se lahko zgodili TEŠ6, preplačani avtocestni križ, zaradi tega je možna sistemska korupcija v državnem zdravstvu itd itd.

Morda je generalni državni tožilec komaj čakal, da se mu je ponudila prilika za pobeg? Morda je imel že vsega dovolj – političnih pritiskov in “pričakovanj”, ki so dnevno prihajali skozi vrata njegove pisarne? Pravosodje je pač nenehno na udaru politike, prvi med tožilci je tako ali tako politično izbran, saj ga potrdi vladna koalicija v državnem zboru. Takšno sprenevedanje je postalo že neznosno in bi ga kazalo odpraviti z uvedbo ameriškega modela, kjer je pravosodni minister obenem tudi šef državnega tožilstva. Tako se vsaj ne bi bilo nikomur treba pretvarjati, da je neodvisen in samostojen.

Drago Šketa, ki je bil od leta 2014 na čelu slovenskih tožilcev, je ravnal edino pravilno, da je odstopil. Tudi opravičil se je, kar je nekaj novega v slovenski družbi, državni upravi ali politiki. Že zato bodo sumničavi opazovalci prepričani, da je “zadaj še nekaj” in da je bil alkohol le priročni izgovor. Toda v resnici je vseeno, kaj v ozadju. Če je sploh kaj. In če slučajno kaj je, potem bi bil odstop generalnega državnega tožilca v tem primeru celo hujši udarec za njegovo integriteto kot pa dejstvo, da je vozil pijan.