Kriza v “francoski” Afriki in državni udari v Sahelu.

(AP Photo/Sam Mednick)

Avtor: | 1. oktobra, 2023

Smrt Jevgenija Prigožina – do katere je morda prišlo v okviru spopada med siloviki in Putinom za nadzor nad Wagnerjevim afriškim gospodarsko-vojaškim imperijem, je skupaj z državnimi udari v Nigru in Gabonu ponovno zbudila pozornost javnosti za Afriko. Vendar pa pogled na razmere v Sahelu skozi prizmo ukrajinske vojne omogoča le delni vpogled v težave, ki jih povzroča zmešnjava med silami v Afriki (pri čemer je ruska prisotnost le eno od vprašanj na mizi), pa tudi v politične pojave, kot so splošno nezaupanje v demokracijo, krepitev vloge vojske in pojav subjektivistične težnje v afriških državah, ki bolj skrbijo za svojo samostojnost in uresničevanje svojih posebnih interesov.

Državna udara v Maliju in Burkini Faso ta splošni trend le še potrjujeta.

Glede na to, kaj so moto državnih udarov in političnih odločitev polkovniških hunt v Sahelu, je na dnevnem redu tudi vprašanje prisotnosti Francije na njenih nekdanjih kolonialnih ozemljih in ozemljih, s katerimi je bil Pariz zelo tesno povezan. Novembra 2017 je francoski predsednik Emmanuel Macron izjavil, da Pariz nima več lastne afriške politike. Z drugimi besedami, Macron je (kot že ničkolikokrat prej) napovedal konec koncepta francoske Afrike, kot si ga je zamislil zgodovinar Jacques Foccart, imenovan tudi Gospod Afrika, torej postkolonialni prenos antičnega imperija.

Elizejska palača je namreč že večkrat napovedala prenehanje obstoja francoske Afrike, ne da bi dejansko spremenila svojo politiko na črni celini. V Macronovi francoski Afriki pa so si prizadevali za odpravo “umetne delitve” med francosko govorečo Afriko (dejansko večjo od samega čezalpskega kolonialnega imperija) in anglofono ali portugalsko-orientirano Afriko ter s tem za normalizacijo odnosov z nekdanjimi kolonijami, pri čemer so dajali prednost strukturiranju končno enakopravnega odnosa s Parizom. Ta preobrat, katerega glavni primer je bila reforma sistema franka CFA, naj bi zagotovil, da bodo Francozi še vedno ohranili svoje afriško “območje vpliva”, tudi z znatno vojaško prisotnostjo, kot je bilo razvidno iz operacije Barkane.

Zaporedje državnih udarov v Sahelu seveda ni bilo posledica francoskih političnih odločitev, vendar je Francija za to plačala najvišjo ceno kot vodilna sila vladajočih razredov, ki so bili odstavljeni z oblasti v regiji. V politiki vsak prostor, ki ga nekdo izprazni, zapolni nekdo drug. V primeru Sahela je ta “nekdo drug” – ali vsaj poskuša biti – Rusija. To ne pomeni, da je bila Moskva pobudnica državnih udarov v Nigru ali Gabonu, temveč da jih je znala izkoristiti, tudi zato, da je pridobila vojaško in varnostno podporo, sredstva, ki so bistvena za nadaljevanje njenega sodelovanja v Ukrajini in za olajšanje zoperstavljanja učinkom zahodnih sankcij.

Macronova prenovljena francoska Afrika, morda uporabna za upravljanje odnosov Pariza z Afriko, ko je bila ta stabilna, ni vzdržala preizkusa državnega udara. Stanje je bilo celo tako kritično, da je Pariz izjavil, da je pripravljen podpreti vojaško posredovanje ECOWAS proti organizatorjem državnega udara v Nigru, in sicer celo neposredno, če bi razmere to zahtevale. Sarkozyjeva intervencionistična afriška politika, ki jo je zastavil že Mitterand (za katerega je bil prav obstoj francoske Afrike in s tem “imperialna” drža tista, ki lahko Franciji zagotovi mesto velike sile tudi v 21. stoletju) in jo je izvajal tudi Hollande, je še vedno živa v globinah “afriškega macronizma”. Francija je zasejala seme svojih afriških težav, ko je leta 2011 prispevala k padcu libijske džamahirije (“države množic“), kar je imelo obsežne posledice vse od južne strani Sahare in Sahela do držav ob Gvinejskem zalivu, ki jih je težko upravljati, kar je pokazala tudi veriga državnih udarov.

Dolga in skupna rdeča nit povezuje bombardiranje Libije (2011), zatrtje državnega udara v Slonokoščeni obali (2011), operacijo Serval (2013-2014) in operacijo Barkane (2014-2022), obe v Maliju: gre za protislovje med politično-ideološkim prelomom med francosko Afriko in potrebo po ohranitvi tega sistema, kar je bistveno za pariško zunanjo politiko. Podjetja, kot so Total, Eiffage, Bolloré, Havas, Air Liquide in Eramet, imajo v francosko govoreči Afriki velike interese in jasno je, da se Elizejska palača ne more kar tako odreči svoji vlogi v regiji, ne da bi se soočila z nasprotovanjem, ki bi sledilo.

Italijanski zunanji minister Antonio Tajani je pozval Evropo, naj svojo prisotnost ohrani, vendar naj ne daje vtisa, da je nova kolonizatorka, in podprl predlog o posredovanju, ki je prišel iz Alžirije. Vojaško posredovanje proti zarotnikom v Nigru in Gabonu bi lahko povzročilo nove zaplete in povečalo migracijske tokove. Tajani meni, da rešitev krize, tudi če je diplomatska, nikoli ne sme biti “protiafriška“. Razlika med italijanskim predlogom, ki se nagiba k programu Matteijevega načrta, ki je bližje primerom sodelovanja in politično-gospodarske mehke moči, in francoskim predlogom, ki je posledica strahu pred izgubo svojega vpliva na afriški celini, je očitna. Diplomaciji, tista v Rimu in tista v Parizu, pravzaprav nimata skupne afriške politike. S tega vidika bo krepitev partnerstva med obema latinskima sestrama”zelo zahtevna.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Prihodnost Argentine: Norec ali pretkan politik novega kova?

Morda se sprašujete, zakaj je Javier Milei v Argentini zmagal s tako prednostjo. Za analizo smo zaprosili argentinskega Slovenca, novinarja, radijskega voditelja in publicista Mirka Vasleta. Eden od odgovorov je ta, pravi Vasle, da je veliki del Argentincev naveličan velike korupcije na skoraj vseh področjih sedanje vlade, pomanjkanja varnosti, pasivnosti policije in zlasti vsesplošne naveličanosti ljudi nad ekonomskimi in socialnimi razmerami v Argentini, kjer dobijo ljudje volilno pravico s 16 leti, skoraj 45 odstotkov prebivalstva pa je uradno revnih. Novoizvoljeni predsednik, libertarec po prepričanju, je dejal, da so pred njim in pred narodom zelo težki meseci, morda celo leta.

Pozor, nevarnost terorističnih napadov v božičnem času v Evropi je velika!

Evropske institucije, ki v Bruslju skrbijo za varnost in mir državljanov unije, so zaskrbljene. Po 7. oktobru, ko se je začela nova vojna na Bližnjem vzhodu, se je teroristična ogroženost evropskih držav občutno povečala. Resda so najbolj izpostavljene večje članice, denimo Francija in Nemčija, vendar je priložnost tista, ki naredi terorista. Evropska komisarka za notranje zadeve zato svari pred previdnostjo v prihajajočih predbožičnih tednih. Islamisti se lahko maščujejo za evropsko podporo Izraelu kjerkoli.

Scenariji za rešitev politične krize do evropskih volitev

Agencija Valicon ugotavlja, da so Slovenci vse bolj oprezni, zadržani, ko gre za vojne in krizna žarišča in da bi glede tega najraje zavzeli neko nevtralno, neuvrščeno pozicijo. Na prvi pogled to nima neke povezave s politično krizo doma, z iskanjem rešitve na čelu koalicijske vlade. V resnici pa jo ima. Če Slovencev ne zanimajo vojne in krize po svetu, to pomeni, da je njihov fokus doma, kjer so naši problemi: nadpovprečna inflacija, energetska kriza, prometni kaos na vsakem koraku, kolaps zdravstvenega sistema, novi davki, nove grožnje s stavkami in protesti … Slovencev torej ne zanima niti članstvo v Varnostnem svetu. Zanima pa jih, koliko bodo plačali za elektriko januarja 2024. Zanima jih, kdaj bo vlada začela delati. Kajti Robert Golob je v letu in pol veliko obljubljal, naredil pa bore malo. Javnomnenjske ankete mu napovedujejo, da bo pristanek trd.

Vučićeve volitve: Čeferin, nogomet in čevapčiči

17. decembra bodo v Srbiji predčasne parlamentarne volitve, pokrajinske volitve v Vojvodini ter lokalne volitve v Beogradu in še 65 občinah. Najpomembnejše so seveda parlamentarne, saj od njih ni odvisna le politična prihodnost srbskega predsednika Aleksandra Vučića, ki si želi še okrepiti oblast, pač pa tudi nadaljnji razvoj dogodkov na Balkanu. V tem smislu so to zagotovo najpomembnejše letošnje volitve v tem delu Evrope, ki bodo vplivale tudi na dogajanje v prihodnjem letu.

Kanin – potencialni turistični biser pred ponovnim propadom

Letos Kanin, naše edino pravo visokogorsko smučišče, praznuje 50 let od zgraditve kabinske žičnice, začetka smučarske zgodbe. Namesto pravega praznovanja, novih pridobitev, pogleda v prihodnost precej atraktivnega povezanega, čezmejnega sistema Kanin – Nevejsko sedlo, se sooča s propadom. Spet.

Skoraj že pozabljena vojna: Kratko poročilo iz Ukrajine

Po 7. oktobru, ko se je začela nova vojna na Bližnjem vzhodu, se je pozornost svetovnih medijev kot tudi javnosti obrnila proti Izraelu in Palestini. Nenadoma je vojna v Ukrajini spolzela z naslovnic in udarnih novic. Tega se Ukrajinci ne morejo preveč veseliti. Sploh če bo zahodna javnost počasi pozabila nanje. O tem, kakšne so v teh dneh razmere v Ukrajini, nam poroča sodelavec Jure Gubanc, ki je bil še minuli teden v Lvivu: “Tudi na zahodu, kjer je center ukrajinskega duha, počasi pojenja volja do bojevanja. Če je bilo lani na začetku vojne še polno optimističnih prostovoljcev, je trenutna slika morale in ekipnega duha bolj klavrna. Ljudje počasi sprejemajo dejstvo, da bo ta vojna trajala dolgo časa.”

V imenu ljudstva: Kdo bi rad pred javnostjo skrival sodbe našh sodišč?

Škandalozni poskus pravosodnega ministrstva, da pri spremembi zakonov s področja sodstva potihoma skrije sodbe pred javnostjo ali pa ji vsaj čim bolj oteži dostop do pravomočnih sodb, še vedno odmeva. Ministrica za pravosodje se posipa s pepelom in trdi, da je šlo za nesporazum. Jurij Toplak, pravni strokovnjak in profesor prava, pa v to ni povsem prepričan. “Nekateri v vodstvu ministrstva in sodstva se zavzemajo za skrivanje sodb pred javnostjo in čim težji dostop javnosti do sodb”, je zapisal v uvodniku zadnje številke revije Pravna praksa, ki ga poobjavljamo tudi na našem portalu.

700 šolnikov v odprtem pismu opozarja, da tako ne gre več

Neurejeno področje psihoterapije dobiva nove in nove razsežnosti. Zadnji, ki so se oglasili, so šolniki, ki opozarjajo na vedno večje duševne stiske otrok in mladostnikov, te pa so ogledalo stanja v družbi, odraz pritiskov in idealov, ki se kažejo na družbenih omrežjih in jih kot družba tudi spodbujamo. Po podatkih za Slovenijo se je v obdobju 2002–2022 povečalo redno doživljanje vsaj dveh psihosomatskih simptomov pri prav vseh mladostnikih, njihova ocena duševnega blagostanja pa je precej pod mednarodnim povprečjem. Tudi NIJZ opozarja na porast anksioznih motenj. Odstotek tistih, ki kljub simptomom ne poiščejo strokovne obravnave, je visok. Posledično se v šolstvu vse bolj ukvarjajo z delikventnimi in zahtevnimi primeri, ki jim šolniki sami niso kos, pri reševanju pa nimajo dovoljšne podpore.