Kriza v “francoski” Afriki in državni udari v Sahelu.

(AP Photo/Sam Mednick)

Avtor: | 1. oktobra, 2023

Smrt Jevgenija Prigožina – do katere je morda prišlo v okviru spopada med siloviki in Putinom za nadzor nad Wagnerjevim afriškim gospodarsko-vojaškim imperijem, je skupaj z državnimi udari v Nigru in Gabonu ponovno zbudila pozornost javnosti za Afriko. Vendar pa pogled na razmere v Sahelu skozi prizmo ukrajinske vojne omogoča le delni vpogled v težave, ki jih povzroča zmešnjava med silami v Afriki (pri čemer je ruska prisotnost le eno od vprašanj na mizi), pa tudi v politične pojave, kot so splošno nezaupanje v demokracijo, krepitev vloge vojske in pojav subjektivistične težnje v afriških državah, ki bolj skrbijo za svojo samostojnost in uresničevanje svojih posebnih interesov.

Državna udara v Maliju in Burkini Faso ta splošni trend le še potrjujeta.

Glede na to, kaj so moto državnih udarov in političnih odločitev polkovniških hunt v Sahelu, je na dnevnem redu tudi vprašanje prisotnosti Francije na njenih nekdanjih kolonialnih ozemljih in ozemljih, s katerimi je bil Pariz zelo tesno povezan. Novembra 2017 je francoski predsednik Emmanuel Macron izjavil, da Pariz nima več lastne afriške politike. Z drugimi besedami, Macron je (kot že ničkolikokrat prej) napovedal konec koncepta francoske Afrike, kot si ga je zamislil zgodovinar Jacques Foccart, imenovan tudi Gospod Afrika, torej postkolonialni prenos antičnega imperija.

Elizejska palača je namreč že večkrat napovedala prenehanje obstoja francoske Afrike, ne da bi dejansko spremenila svojo politiko na črni celini. V Macronovi francoski Afriki pa so si prizadevali za odpravo “umetne delitve” med francosko govorečo Afriko (dejansko večjo od samega čezalpskega kolonialnega imperija) in anglofono ali portugalsko-orientirano Afriko ter s tem za normalizacijo odnosov z nekdanjimi kolonijami, pri čemer so dajali prednost strukturiranju končno enakopravnega odnosa s Parizom. Ta preobrat, katerega glavni primer je bila reforma sistema franka CFA, naj bi zagotovil, da bodo Francozi še vedno ohranili svoje afriško “območje vpliva”, tudi z znatno vojaško prisotnostjo, kot je bilo razvidno iz operacije Barkane.

Zaporedje državnih udarov v Sahelu seveda ni bilo posledica francoskih političnih odločitev, vendar je Francija za to plačala najvišjo ceno kot vodilna sila vladajočih razredov, ki so bili odstavljeni z oblasti v regiji. V politiki vsak prostor, ki ga nekdo izprazni, zapolni nekdo drug. V primeru Sahela je ta “nekdo drug” – ali vsaj poskuša biti – Rusija. To ne pomeni, da je bila Moskva pobudnica državnih udarov v Nigru ali Gabonu, temveč da jih je znala izkoristiti, tudi zato, da je pridobila vojaško in varnostno podporo, sredstva, ki so bistvena za nadaljevanje njenega sodelovanja v Ukrajini in za olajšanje zoperstavljanja učinkom zahodnih sankcij.

Macronova prenovljena francoska Afrika, morda uporabna za upravljanje odnosov Pariza z Afriko, ko je bila ta stabilna, ni vzdržala preizkusa državnega udara. Stanje je bilo celo tako kritično, da je Pariz izjavil, da je pripravljen podpreti vojaško posredovanje ECOWAS proti organizatorjem državnega udara v Nigru, in sicer celo neposredno, če bi razmere to zahtevale. Sarkozyjeva intervencionistična afriška politika, ki jo je zastavil že Mitterand (za katerega je bil prav obstoj francoske Afrike in s tem “imperialna” drža tista, ki lahko Franciji zagotovi mesto velike sile tudi v 21. stoletju) in jo je izvajal tudi Hollande, je še vedno živa v globinah “afriškega macronizma”. Francija je zasejala seme svojih afriških težav, ko je leta 2011 prispevala k padcu libijske džamahirije (“države množic“), kar je imelo obsežne posledice vse od južne strani Sahare in Sahela do držav ob Gvinejskem zalivu, ki jih je težko upravljati, kar je pokazala tudi veriga državnih udarov.

Dolga in skupna rdeča nit povezuje bombardiranje Libije (2011), zatrtje državnega udara v Slonokoščeni obali (2011), operacijo Serval (2013-2014) in operacijo Barkane (2014-2022), obe v Maliju: gre za protislovje med politično-ideološkim prelomom med francosko Afriko in potrebo po ohranitvi tega sistema, kar je bistveno za pariško zunanjo politiko. Podjetja, kot so Total, Eiffage, Bolloré, Havas, Air Liquide in Eramet, imajo v francosko govoreči Afriki velike interese in jasno je, da se Elizejska palača ne more kar tako odreči svoji vlogi v regiji, ne da bi se soočila z nasprotovanjem, ki bi sledilo.

Italijanski zunanji minister Antonio Tajani je pozval Evropo, naj svojo prisotnost ohrani, vendar naj ne daje vtisa, da je nova kolonizatorka, in podprl predlog o posredovanju, ki je prišel iz Alžirije. Vojaško posredovanje proti zarotnikom v Nigru in Gabonu bi lahko povzročilo nove zaplete in povečalo migracijske tokove. Tajani meni, da rešitev krize, tudi če je diplomatska, nikoli ne sme biti “protiafriška“. Razlika med italijanskim predlogom, ki se nagiba k programu Matteijevega načrta, ki je bližje primerom sodelovanja in politično-gospodarske mehke moči, in francoskim predlogom, ki je posledica strahu pred izgubo svojega vpliva na afriški celini, je očitna. Diplomaciji, tista v Rimu in tista v Parizu, pravzaprav nimata skupne afriške politike. S tega vidika bo krepitev partnerstva med obema latinskima sestrama”zelo zahtevna.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo
Papež Frančišek (1936-2025)

Papež Frančišek (1936-2025)

Po zvezdniškem Janezu Pavlu II, ki je pomagal zrušiti komunizem, in bolj zadržanemu, a intelektualno zelo močnemu Benediktu XVI. je bil Frančišek poosebljeno sočutje in preprostost. Po dvanajstih letih potifikata je pustil vesoljno katoliško cerkev v nekoliko boljšem stanju, kot jo je leta 2013 prevzel od predhodnika. Vatikan bo po Frančišku potreboval čudež, če bo želel zadržati zaupanje v sicer moralno zelo načeto cerkev. Zato je veliko ugibanj, kdo bi lahko postal 266. papež. Je zdaj čas za Afriko in prvega temnopoltega papeža?

Čudež Velikega petka: Krivosodja ni več, zdaj je spet pravosodje

Čudež Velikega petka: Krivosodja ni več, zdaj je spet pravosodje

Sodniki so odločili: Janez Janša je nedolžen! Celjsko okrožno sodišče je na današnji praznični dan, ko se krščanstvo spominja Jezusovega križanja, sprejelo odločitev, s katero se je vsaj na prvi stopnji končala dolgoletna pravosodna kalvarija, imenovana Trenta. Oprostitev je za dolgoletnega prvaka opozicije gotovo olajšanje, obenem pa demantira tudi njegove trditve o “krivosodju”. Kajti če bi “krivosodje” obstajalo, potem bi danes Janšo obsodili in po možnosti po pravnomočnosti poslali v zapor. A niti to najbolj zvestih pristašev teorije zarote morda ne bo pomirilo: dokler sodba ne bo pravnomočna, bo njihov dvom ostal. Kot smo v našem članku zapisali že včeraj, pa je bil politični zmagovalec ne glede na razplet znan že v naprej: Janez Janša.

Kako dolgo bo ruski nasilnež Putin še vlekel za nos samovšečnega Trumpa?

Kako dolgo bo ruski nasilnež Putin še vlekel za nos samovšečnega Trumpa?

Glede na dosedanje obnašanje Vladimirja Putina lahko domnevamo, da se še nekaj časa ne bo želel pogajati o premirju v Ukrajini. Z novimi masakri civilistov se Rusija še bolj oddaljuje od civiliziranega sveta, Putin pa postaja kot Karađić oziroma Mladić, ki sta se pred tridesetimi leti izživljala nad Sarajevom, dokler ju ni k pameti spravil Nato. Rusije se Američani in Evropejci ne bodo lotili po vojaški poti, lahko pa pričakujemo precej hujše ekonomske sankcije, tudi zaplembo vsega ruskega premoženja na Zahodu. To bi posebej prizadelo ruske oligarhe, ki so doslej spretno izigravali sankcije. Tudi v Sloveniji.

Ameriške in evropske javne finance: Bojeviti Mars proti solidarni Veneri

Ameriške in evropske javne finance: Bojeviti Mars proti solidarni Veneri

Kaj pokaže primerjava med ameriškimi in evropskimi javnimi financami? V visoki javno-finančni potrošnji evropskih držav (EU) je resda veliko neracionalnosti, vendar pa se največji del več zbranih davščin namenja socialni varnosti in zagotavljanju večje solidarnosti. Zaradi višjega bruto domačega produkta so proračunski izdatki v ZDA na povprečnega Američana precej višji kot v EU ali Sloveniji. Američani neprimerno manj izdatkov namenijo sociali, krepko pa nas prekašajo pri obrambi. Prav ta podatek je zdaj posebej aktualen: Američani potrošijo 2.200 evrov za obrambno na prebivalca (3,0 % BDP), v Sloveniji pa je ta znesek le 350 evrov (1,2 % BDP).

Putinov klan

Putinov klan

Ker vse kaže, da bodo Američani in Rusi vsak čas vsaj navidezno zakopali bojno sekiro, Trump in Putin pa bosta nova zaveznika, se moramo psihično pripraviti tudi na skorajšnji preobrat v prikazovanju javne podobe Vladimirja Putina. Verjetno tudi v Evropi in morda celo v Sloveniji. Vladimir bo čez noč spet postal dober človek, mirovnik, humanist. Zato bi bralce radi opomnili, s kakšnim človekom imamo opravka. Z nekom, ki se prikazuje kot ruski patriot, zavetnik krščanstva in tradicionalnih vrednot, ki se javno posmehuje “dekadentni” evropski družbi in kulturi, hkrati pa je eden najbogatejših ljudi na planetu. V Rusiji igra vlogo skromneža, ki razume in podpira malega človeka, medtem pa je njegova bogata družina leta uživala v Evropi, na dekadentnem Zahodu torej. Pod lažnimi indentitetami so na veliki nogi živeli na Nizozemskem, francoski Azurni obali, v Švici in Avstriji.

Umetna inteligenca je nov tehnološki val. Slovenci ga lahko zajahamo edino z jedrsko energijo!

Umetna inteligenca je nov tehnološki val. Slovenci ga lahko zajahamo edino z jedrsko energijo!

Jedrska energija je imela pred zeleno prevaro, s katero je nemška politika ustvarila ideologijo opuščanja jedrske energije in prehoda k obnovljivim virom energije, pomembno vlogo v košarici virov električne energije. Konec osemdesetih je jedrska energija predstavljala skoraj petino globalne proizvodnje električne energije. Šele po dvajsetih letih se Evropa počasa vrača k pameti. Jedrska energija namreč edina omogoča okoljsko vzdržno, ogljično nevtralno ter zanesljivo in predvidljivo oskrbo z električno energijo, kar je ključno za stabilno delovanje industrije, gospodinjstev in kritične infrastrukture. Danes se po svetu gradi kar 55 novih jedrskih elektrarn, kar predstavlja renesanso jedrske energije. Če Evropejci želimo ohraniti industrijo, naravo in visok življenjski standard, potem je edino jedrska energija tista, ki podpira energetsko neodvisnost, zmanjšuje odvisnost od fosilnih goriv in preprečuje nestalnost in nezanesljivost obnovljivih virov energije. Z novim jedrskim reaktorjem pa bi se lahko tudi Slovenci aktivno vključili v tehnološki val, ki ga prinaša umetna inteligenca. Če želimo vzpostaviti velike podatkovne centre in farme strežnikov, bomo potebovali veliko električne energije, ki je drugače kot z NEK 2 Slovenija nima kje pridelati.

Konec severnoatlantske pravljice in (morda) temelj nove samozavestne Evrope

Konec severnoatlantske pravljice in (morda) temelj nove samozavestne Evrope

V duhu nove mednarodne kavbojske ureditve bo prva žrtev očitno Ukrajina. Tako kot je Neville Chamberlain prepustil Hitlerju razkosanje Čehoslovaške, enako je Trump prepustil Putinu razkosanje Ukrajine. Enako kot je Biden sramotno umaknil vojsko iz Afganistana, enako je Trump predal Ukrajino avtoritarnemu voditelju Putinu. Še huje, ob tem se niti ni posvetoval s svojimi zavezniki v EU, ampak jih je mirno prepustil nepričakovani situaciji. Z gatami na kolenih. Od tega trenutka naprej je dosedanje zavezništvo med ZDA in evropskimi demokracijami končano. Kaj sledi, še ni jasno.

Malo postarana SDS in Janšev recept za prevzem oblasti leta 2026

Malo postarana SDS in Janšev recept za prevzem oblasti leta 2026

SDS, ki je bila ustanovljena leta 2003, praznuje 36 let. Matematika gor ali dol, z nekaj kreativnosti res pridemo do te številke. Precej več kreativnosti, sploh pa domišljije potrebujemo za to, da opravičimo 32-letnico vladavine Janeza Janše, ki je leta 1993 od Jožeta Pučnika prevzel slabotno Socialdemokratsko stranko Slovenije (SDSS), predhodnico današnje SDS. Janšo sicer letos čaka volilni kongres stranke, a o svoji upokojitvi v Laškem ni črhnil niti besede. Namesto tega je povedal, da sta on in stranka pripravljena na prevzem oblast prihodnje leto, potem ko bo Robert Golob odplesal svoj ples. Odkar je njegov motivator Donald Trump, je Janševa samozavest neverjetna.