Smrt Jevgenija Prigožina – do katere je morda prišlo v okviru spopada med siloviki in Putinom za nadzor nad Wagnerjevim afriškim gospodarsko-vojaškim imperijem, je skupaj z državnimi udari v Nigru in Gabonu ponovno zbudila pozornost javnosti za Afriko. Vendar pa pogled na razmere v Sahelu skozi prizmo ukrajinske vojne omogoča le delni vpogled v težave, ki jih povzroča zmešnjava med silami v Afriki (pri čemer je ruska prisotnost le eno od vprašanj na mizi), pa tudi v politične pojave, kot so splošno nezaupanje v demokracijo, krepitev vloge vojske in pojav subjektivistične težnje v afriških državah, ki bolj skrbijo za svojo samostojnost in uresničevanje svojih posebnih interesov.
Državna udara v Maliju in Burkini Faso ta splošni trend le še potrjujeta.
Glede na to, kaj so moto državnih udarov in političnih odločitev polkovniških hunt v Sahelu, je na dnevnem redu tudi vprašanje prisotnosti Francije na njenih nekdanjih kolonialnih ozemljih in ozemljih, s katerimi je bil Pariz zelo tesno povezan. Novembra 2017 je francoski predsednik Emmanuel Macron izjavil, da Pariz nima več lastne afriške politike. Z drugimi besedami, Macron je (kot že ničkolikokrat prej) napovedal konec koncepta francoske Afrike, kot si ga je zamislil zgodovinar Jacques Foccart, imenovan tudi Gospod Afrika, torej postkolonialni prenos antičnega imperija.
Elizejska palača je namreč že večkrat napovedala prenehanje obstoja francoske Afrike, ne da bi dejansko spremenila svojo politiko na črni celini. V Macronovi francoski Afriki pa so si prizadevali za odpravo “umetne delitve” med francosko govorečo Afriko (dejansko večjo od samega čezalpskega kolonialnega imperija) in anglofono ali portugalsko-orientirano Afriko ter s tem za normalizacijo odnosov z nekdanjimi kolonijami, pri čemer so dajali prednost strukturiranju končno enakopravnega odnosa s Parizom. Ta preobrat, katerega glavni primer je bila reforma sistema franka CFA, naj bi zagotovil, da bodo Francozi še vedno ohranili svoje afriško “območje vpliva”, tudi z znatno vojaško prisotnostjo, kot je bilo razvidno iz operacije Barkane.
Zaporedje državnih udarov v Sahelu seveda ni bilo posledica francoskih političnih odločitev, vendar je Francija za to plačala najvišjo ceno kot vodilna sila vladajočih razredov, ki so bili odstavljeni z oblasti v regiji. V politiki vsak prostor, ki ga nekdo izprazni, zapolni nekdo drug. V primeru Sahela je ta “nekdo drug” – ali vsaj poskuša biti – Rusija. To ne pomeni, da je bila Moskva pobudnica državnih udarov v Nigru ali Gabonu, temveč da jih je znala izkoristiti, tudi zato, da je pridobila vojaško in varnostno podporo, sredstva, ki so bistvena za nadaljevanje njenega sodelovanja v Ukrajini in za olajšanje zoperstavljanja učinkom zahodnih sankcij.
Macronova prenovljena francoska Afrika, morda uporabna za upravljanje odnosov Pariza z Afriko, ko je bila ta stabilna, ni vzdržala preizkusa državnega udara. Stanje je bilo celo tako kritično, da je Pariz izjavil, da je pripravljen podpreti vojaško posredovanje ECOWAS proti organizatorjem državnega udara v Nigru, in sicer celo neposredno, če bi razmere to zahtevale. Sarkozyjeva intervencionistična afriška politika, ki jo je zastavil že Mitterand (za katerega je bil prav obstoj francoske Afrike in s tem “imperialna” drža tista, ki lahko Franciji zagotovi mesto velike sile tudi v 21. stoletju) in jo je izvajal tudi Hollande, je še vedno živa v globinah “afriškega macronizma”. Francija je zasejala seme svojih afriških težav, ko je leta 2011 prispevala k padcu libijske džamahirije (“države množic“), kar je imelo obsežne posledice vse od južne strani Sahare in Sahela do držav ob Gvinejskem zalivu, ki jih je težko upravljati, kar je pokazala tudi veriga državnih udarov.
Dolga in skupna rdeča nit povezuje bombardiranje Libije (2011), zatrtje državnega udara v Slonokoščeni obali (2011), operacijo Serval (2013-2014) in operacijo Barkane (2014-2022), obe v Maliju: gre za protislovje med politično-ideološkim prelomom med francosko Afriko in potrebo po ohranitvi tega sistema, kar je bistveno za pariško zunanjo politiko. Podjetja, kot so Total, Eiffage, Bolloré, Havas, Air Liquide in Eramet, imajo v francosko govoreči Afriki velike interese in jasno je, da se Elizejska palača ne more kar tako odreči svoji vlogi v regiji, ne da bi se soočila z nasprotovanjem, ki bi sledilo.
Italijanski zunanji minister Antonio Tajani je pozval Evropo, naj svojo prisotnost ohrani, vendar naj ne daje vtisa, da je nova kolonizatorka, in podprl predlog o posredovanju, ki je prišel iz Alžirije. Vojaško posredovanje proti zarotnikom v Nigru in Gabonu bi lahko povzročilo nove zaplete in povečalo migracijske tokove. Tajani meni, da rešitev krize, tudi če je diplomatska, nikoli ne sme biti “protiafriška“. Razlika med italijanskim predlogom, ki se nagiba k programu Matteijevega načrta, ki je bližje primerom sodelovanja in politično-gospodarske mehke moči, in francoskim predlogom, ki je posledica strahu pred izgubo svojega vpliva na afriški celini, je očitna. Diplomaciji, tista v Rimu in tista v Parizu, pravzaprav nimata skupne afriške politike. S tega vidika bo krepitev partnerstva med obema latinskima sestrama”zelo zahtevna.
0 Komentarjev