V Rusiji je nekajkrat več političnega nasilja skrajne desnice kot v zahodni Evropi

Avtor: | 29. septembra, 2023

Vladimir Putin je vojaški pohod na Ukrajino utemeljeval (tudi) na “denacifikaciji”, zmaga nad nacistično Nemčijo je v sodobni Rusiji še vedno osrednji državni kult, zaradi česar bi pričakovali, da je temu primerno tudi neonacizem v ruski družbi minoren oziroma da ga ni. A temu nikakor ni tako. 22. septembra se je ob obisku ukrajinskega predsednika Zelenskega v kanadskem parlamentu zgodil škandal. Predsednik kanadskega parlamenta Anthony Rota se je za priložnost tega visokega obiska na lastno pest odločil iz svojega volilnega okrožja povabiti kot gosta na galerijo parlamenta 98-letnega ukrajinskega vojnega veterana Jaroslava Hunko. Med obiskom predsednika Zelenskega je nato javno izpostavil Hunkovo prisotnost na galeriji in ga označil za ukrajinskega in kanadskega heroja, ki se je že med drugo svetovno vojno boril za ukrajinsko neodvisnost proti Rusom in ki tudi danes podpira prizadevanja ukrajinske vojske. Do takrat neznani Hunka je bil nato v parlamentu deležen stoječega aplavza, ki se mu je avtomatično pridružil tudi Zelenski.

Pozneje se je izkazalo, da je bil Hunka nekdanji pripadnik ukrajinske prostovoljske divizije Waffen-SS “Galicija”, ki ji očitajo poboje poljskih in judovskih civilistov med drugo svetovno vojno. Rota se je takoj po tem razkritju za povzročitev škandala javno posipal s pepelom, češ da ni razpolagal z zadostnimi informacijami o Hunkovi preteklosti. Opravičil se je tudi judovski skupnosti in 27. septembra odstopil z mesta predsednika kanadskega parlamenta. Medtem pa je minister poljske vlade že izrazil interes, da bi Kanada izročila omenjenega Hunko Poljski kot vojnega zločinca.

+++

Ta ponesrečena domislica zdaj že nekdanjega predsednika kanadskega parlamenta je nehote spomnila na brezna in nezaceljene rane iz druge svetovne vojne v vzhodni Evropi – prostor in čas, ki ga je ameriški zgodovinar Timothy D. Snyder v svoji odmevni monografiji iz leta 2010 pomenljivo označil kot Krvave dežele (angl. Bloodlands: Europe Between Hitler and Stalin). Ker se v zahodni javnosti rade ponavljajo omembe primerov ukrajinske kolaboracije z nacisti med drugo svetovno vojno, je prav, da enkrat za spremembo pogledamo, kako pa je bilo s tem na ruski strani.

Najbolj znana ruska kolaboracijska vojaška formacija med drugo svetovno vojno je bila Ruska osvobodilna vojska (ROA), ki jo je vodil prebegli sovjetski general Andrej VlasovROA je kot svojo zastavo uporabljala zastavo sv. Andreja, ki jo danes uporablja ruska vojna mornarica. Uporabljala pa je tudi rusko trikoloro, ki je danes državna zastava Ruske federacije. Iz Rusov je bila sestavljena tudi Ruska osvobodilna ljudska vojska (RONA) pod vodstvom Bronislava Kaminskega, ki so jo nacisti nameravali preoblikovati v 29. Waffen-SS divizijo. Rusi so sestavljali tudi 30. Waffen-SS divizijo. Potem je tu še 15. kozaški konjeniški korpus SS, pa Russische Schutzkorps (RSK) in Sonderdivision Russland, ki so jo proti koncu vojne preimenovali v 1. Rusko narodno vojsko in je kot svojo zastavo, enako kot ROA, uporabljala rusko trikoloro.

Toda ruska kolaboracija se ni ustavila le pri oblikovanju vojaških enot, temveč je prihajalo tudi do poskusov kolaboracije na višji, strukturni ravni. Znan je primer, ko so ruski kolaboranti na ozemlju BrjanskeOrjolske in Kurske oblasti ustanovili t.i. Lokotsko republiko. Tudi predstavniki Ruske pravoslavne cerkve ob nastopu nacistične okupacije niso enotno zagovarjali boja proti nacistični Nemčiji.

Nihče sicer ne more tajiti visokega krvnega davka, ki so ga tako Rusi kot Ukrajinci plačali v boju z nacistično Nemčijo, vendar pa je po drugi strani presenetljivo, kako v zahodni javnosti radi spregledajo tako “harmonijo” med Hitlerjem in Stalinom v letih 1939–1941 kot tudi poznejše služenje številnih Rusov v Hitlerjevem Wehrmachtu in SS.

+++

Bolj kot debate o kolaboraciji z nacizmom te ali one strani pred osmimi desetletji pa je tukaj in zdaj pomembnejše nekaj drugega, in sicer kakšen je položaj in vpliv neonacizma v današnji ruski družbi. Glede na to, da je zmaga nad nacistično Nemčijo v sodobni Rusiji še vedno osrednji državni kult, bi pričakovali, da je temu primerno tudi neonacizem v ruski družbi minoren oziroma tako rekoč neobstoječ. A temu nikakor ni tako.

Med tistimi, ki so v zadnjem času razgaljali sodobni ruski neonacizem je tudi Pekka Kallioniemi, finski raziskovalec na Univerzi Tampere. Kallioniemi je avtor odmevne serije niti na družbenem omrežju X, zbranih pod imenom Vatnik Soup (vir), v kateri predstavlja proruske akterje in propagandiste z vsega sveta, bodisi tako imenovane “neodvisne novinarje”, politike, vojaško osebje ali zgolj navadne prevarante, ki želijo s podporo ruskim interesom zaslužiti nekaj lahkega denarja.

Tako kot v številnih evropskih državah je tudi v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze na skrajni desnici postal opazen pojav gibanje neonacističnih skinheadov (white power skinheads). To gibanje sta poleg visoke stopnje brezposelnosti in slabe izobrazbe okrepila še prva čečenska vojna in imperialistična retorika takratne ruske vlade. Poleg tega je leta 1990 ruski ultranacionalist Aleksander Barkašov ustanovil neonacistično, iredentistično paravojaško organizacijo Ruska narodna enotnost (RNE). Po besedah Pekke Kallioniemija so se ruski uradniki s problemom neonacistov “ukvarjali” med letoma 1998 in 2000 ter na tej osnovi utemeljili zakonodajo proti ekstremizmu, ki so jo pozneje pod Putinom zlorabili za pregon ruskih liberalcev (vir). To zakonodajo so uporabili tudi za lansiranje pobude, imenovane “upravljani nacionalizem”, s katero so poskušali uporabiti neonacistične skupine v boju proti raznim protiputinovskim koalicijam in opoziciji. Na tej cinični, a spretno zasnovani pobudi so vidni prstni odtisi kremeljskega ideologa Vladislava Surkova.

Leta 2000 so ustanovili proputinovsko mladinsko gibanje Hodimo skupaj, ki je bilo podobno pionirski mladinski organizaciji v času komunizma in ki je pozneje sodelovalo z najmočnejšo rusko skinheadsko tolpo OB88. Da bi preprečil t.i. barvno revolucijo v Rusiji, je Surkov leta 2005 to gibanje preoblikoval v močno mladinsko organizacijo, imenovano Naši. Mladinska organizacija Naši je v svoje vrste rekrutirala pripadnike podtalnih neonacističnih tolp, nogometne huligane in druge nepridiprave. Organizacija, ki so ji zahodni kritiki nadeli vzdevek Putinjugend, se je po besedah Pekke Kallioniemija pozneje razdelila na dve neonacistični skupini, Mlado Rusijo in Domačine, ki sta postali vez med rusko skrajno desnico in Kremljem.

Približno v istem času je Kremelj s pomočjo Putinovega prijatelja Viktorja Medvedčuka skušal ustvariti “neonacistični” oziroma “banderitski” problem v Ukrajini. Medvedčuk je namreč plačal proruskemu agitatorju Eduardu Kovalenku, da je ta deloval kot neonacistični podpornik Viktorja Juščenka, ki je nameraval Ukrajino preusmeriti proti Zahodu. Okoli leta 2008 je Aleksej Navalni poskušal mobilizirati ruske demokrate in radikalne nacionaliste proti Putinu. Putin je nato proti nasilnežem Navalnega poslal svoje neonacistične nasilneže, Russkii Obraz (RO). Neonacisti RO so bili odgovorni tudi za umore novinarjev in odvetnikov za človekove pravice. Ko je bil Russkii Obraz razpuščen, so njegovi veterani postali vplivne osebnosti v Putinovem režimu, med njimi Anna Bogačeva, ki je delala za Prigožinovo tovarno trolov, ali pa Andrej Guljutin, urednik proputinovskega nacionalističnega bloga Ridus.

Kallioniemi izpostavi, da je bil na začetku 21. stoletja v Rusiji problem domačega neonacizma zelo resen in da je bilo med letoma 2000 in 2017 v njej sedemkrat več političnega nasilja s strani skrajne desnice kot pa v zahodni Evropi. T.i. upravljani nacionalizem je bilo zgolj prizadevanje za kanaliziranje tega nasilja.

+++

Skrajno desni aktivisti in neonacisti pogosto sodelujejo v vojaških spopadih in tako je tudi v primeru vojne v Ukrajini. Najbolj znani skrajno desni neonacistični paravojaški skupini, ki sodelujeta v vojni v Ukrajini sta Skupina Wagner in pa Rusič. Skupino Wagner sta ustanovila Jevgenij Prigožin in neonacist Dmitrij Utkin, ki sta medtem svoj upor proti Kremlju že plačala z življenjem. Rusič pa vodi neonacist Aleksej Milčakov, ki je v Ukrajini zagrešil že številne vojne zločine. Simbol skupine Rusič je t.i. sončno kolo, starodavni evropski simbol, ki pa so si ga prisvojili neonacisti in druge skrajno desničarske skupine.

Naslednja pomembna, a ne tako znana ruska ultranacionalistična organizacija, ki deluje v vojni v Ukrajini, je Rusko imperialno gibanje, ki je v simbiozi s Kremljem: dokler ne izvaja domačega terorizma, lahko v tujino pošilja čete in usposablja tuje borce. Organizacija Rusko imperialno gibanje je povezana z rusko obveščevalno službo, paravojaško usposabljanje pa je do zdaj nudila že številnim skrajno desničarskim milicam vsaj v ZDA, na PoljskemFinskem, v Nemčiji in na Švedskem. V Ukrajini se borijo še druge, manjše ruske neonacistične skupine. Med njimi so Ruska pravoslavna vojskaSlovanska zvezaČrne stotnije, Duginova Evrazijska mladinska zveza ter bataljona Somali in Sparta. Številne od teh skupin so že od leta 2014 tako ali drugače vpletene v rusko-ukrajinsko vojno in mnoge od njih so bile aktivne v vrstah proruskih separatistov v Donbasu.

Za mnoge ruske neonaciste je vojna v Ukrajini tako ali drugače mamljiva priložnost: nekatere med njimi privlači nasilje; številni mladi, neusposobljeni prostovoljci gledajo na bojišče kot na nekakšen “iniciacijski obred”; bolj izkušeni borci, ki so pogosto tudi že nezmožni, da bi se vrnili v civilno življenje, pa se v vrste paravojaških skupin včlanijo kot plačanci, da bi se preživljali. Poleg tega je znano, da za bojevanje v nekaterih svojih paravojaških skupinah, kot je Wagner, Rusija izkorišča tudi zaporniško populacijo, iz katere rekrutira morilce in posiljevalce.

Kremelj tako po eni strani uporablja neonaciste za nadzor in napade na domačo opozicijo. Po drugi strani jih uporablja za usposabljanje tujih skrajnih milic in ekstremističnih skupin, ki lahko nato v tujini spodbujajo nasilje in povzročajo nemire. Po tretji strani pa Kremelj druge obtožuje “nacizma” in to potem uporablja kot casus belli, kar je to storil v primeru Ukrajine. Poleg tega Kremelj nima zadržkov glede financiranja skrajno desnih politikov po Evropi. Ob vsem tem pa Putin Sovjetsko zvezo oziroma Rusijo v svetu naprej promovira kot rešiteljico pred zlobnim nacizmom.

+++

Za zahodnega opazovalca je ruska politika marsikdaj težko razumljiva, če ne kar iracionalna. Zdi se, da je sistem vrednot v ruski politiki v temelju drugačen od zahodnega, posebej ko gre za vojno. Razmišljanje Zahoda bi lahko povzeli v vprašanju: Zakaj neki je Putin sprožil vojno v Ukrajini, ko pa to škodi ruskemu gospodarstvu, niža življenjski standard Rusov in povzroča množično izseljevanje mladih izobraženih ljudi iz Rusije? 

Dr. Ivana Stradner iz ameriškega možganskega trusta Fundacija za obrambo demokracij (Foundation for Defense of Democracies) na to vprašanje odgovarja takole: Putinu sploh ne gre za to. Gre mu za nekaj drugega. “Gre mu za rusko veličino, ruski ponos in rusko dostojanstvo” (vir). To je tisto, kar ga skrbi, ne pa dobrobit navadnega ruskega državljana. Rad bi zapustil zapuščino, kot sta jo pred njim Stalin in Lenin. V zgodovino se želi zapisati kot nekdo, ki mu je uspelo obnoviti rusko veličino. In na to se je pripravljal zelo dolgo. Temu je bilo podrejeno vse njegovo delovanje in prizadevanje.

Zato je tudi začel vojno v Ukrajini in zato je noče izgubiti.

MAKSIMILJAN FRAS

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Skrivalnice Prešičkovega centra za pomoč nerazvitim

Slovenija je lani za mednarodno razvojno sodelovanje namenila prek 20 milijonov evrov, roko nad projekti pa ima Center za mednarodno razvojno sodelovanje (CMSR), ki mu načeluje Dejan Prešiček iz kvote stranke socialnih demokratov. Mediji so se Prešička lotili zaradi vloge v Inštitutu 1. maj, ki verjetno deluje kot obvodno podjetje za financiranje stranke SD. Toda pri Prešičku je bolj zanimivo njegovo delo v CMSR, kamor smo poslali vrsto vprašanj, vendar nismo prejeli vseh odgovorov. Glede na vse navedeno so v preteklih dneh medijsko izpostavljena in problematizirana nakazila sredstev MZEZ za projekte CMSR razumljiva, vprašanje pa je, kako so bili projekti izbrani, kako so bili izbrani izvajalci in podizvajalci projektov, ter ali so med njimi morda tudi donatorji Inštituta 1. maj, ki ga vodi Jan Škoberne, predsednik sveta zavoda pa je ravno Dejan Prešiček …

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.

Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.