Izgubljeni planet med Titanikom in ladjo norcev

Avtor: | 25. septembra, 2023

Evropa je ob Severni Ameriki res zabredla v absurdne, pogosto povsem iracionalne fiksne ideje, ob katerih se globalni jug hahlja, v Moskvi in Pekingu pa si zadovoljno manejo roke, kajti Zahodnjakom na tem planetu ne more nihče narediti toliko škode, kot si jo sami.

V La Sambuyu se ne obremenjujeo z ogljičnim odtisom, zelenim prehodom, podnebno nevtralnostjo in številnimi drugimi sintagmami, s katerimi ideologi krasnega novega sveta dnevno zastrupljajo človeške duše. Prebivalci francoske vasi pod Mont Blancom so zgolj zdravi ljudje s pametjo, ki pravi, da če nekaj ne gre, pač ne gre. Če ni snega, potem nima smisla vztrajati pri smučanju. Glede na nadmorsko višino tega majhnega resorta, katerega najvišja smučišča bi lahko primerjali z našim Voglom, nas v Sloveniji tovrstna šok terapija še čaka, saj velika večina naših smučišč bržkone že v desetletju – ali pa celo prej, napovedi so nemogoče – ne bo imela več dovolj snega za obratovanje. Bomo zimsko sezono reševali s Kaninom in Voglom? Težko.

V 20. stoletju smo se toliko ukvarjali z industrijskim razvojom, napredkom v znanosti in človekovimi pravicami, da je za naravo zmanjkalo časa. Zdaj se ignoranca vrača z obrestmi. Podatki, zbrani v letošnjem letu, so alarmantni. Skeptikom bo bržkone vseeno, toda za vsakega normalnega, zdravorazumskega homo sapiensa so zanikovalci podnebnih sprememb podobna kategorija čudakov kot tisti, ki verjamejo v ravno zemljo, chemtrailse, umetno ustvarjene viruse, svetovno židovsko zaroto in podobne reči.

V letu 2023 beležimo daleč najtoplejši Zalivski tok, ponovno se je pojavil El Nino, meritve na Antarktiki so prinesle šokantna spoznanja o daleč nadpovrečno visokih temperaturah in podpovprečnem obsegu ledu. Nenazadnje smo tudi v naših krajih v dobrem letu dni preživeli ognjeno ujmo na Krasu in letos avgusta poplave svetopisemskih razsežnosti. Vse to kaže na to, da se z naravo nekaj dogaja, pri čemer se zdi vsak dan manj pomembno, kaj je vzrok za to. Kajti o podnebnih spremembah se bomo globalni Butalci očitno prerekali še nadaljnih 50 let. Je “kriva” narava, ki se spreminja, ali pa je vzrok sprememb človek?

Ko je v Titanik začela vdirati voda, je bilo za potnike gotovo precej nepomembno vprašnje, kdo je kriv za to, saj je vsak razmišljal zgolj o tem, kako bi si rešil življenje. No, menda so bili med potniki tudi takšni, denimo člani manjšega orkestra, ki so hitro spoznali, da ni rešitve, zato so se odločili, da bodo igrali dalje, do bridkega konca. Če Titanik apliciramo na aktualne podnebne spremembe, potem je najbrž res nesmiselno filozofirati o vzrokih in posledicah, ki so morda tudi v naravnih ciklusih, pač pa se kaže posvetiti iskanju rešitev.

Če sploh so rešitve?

Škoda zaradi naravnih katastrof bo v letošnjem letu med najvišjimi v zgodovini moderne cilivizacije. A človek ne bi bil človek, če k temu ne bi dodal še t.i. človeškega faktorja. V letu 2023 smo gledali nadaljevanje vojne v Ukrajini, krepitev konflikta med Zahodom in Rusijo, zapletanje ekonomskih odnosov s Kitajsko, naraščajoče negodovanje t.i. globalnega juga ter serijo vojaških udarov v Afriki, za katere je jasno, da so bili spodbujeni s strani “tujih deležnikov”.

+++

V tednu, ko se začenja tradicionalno jesensko letno zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov, je razlogov za pesimizem več kot kdajkoli prej v zadnjih 35 letih, če kot prelomno točko vzamemo padec Berlinskega zidu oziroma konec blokovske delitve sveta. Letos bo Generalno skupščino od vseh stalnih članic Varnostnega sveta v živo nagovoril le ameriški predsednik Joe Biden. Tako slabo ni bilo že dolgo, pravijo poznavalci. Nič manj napeto ni kot v časih hladne vojne, le da si zdaj ne stojita nasproti kapitalizem in komunizem, pač pa demokracija in avtokracija.

“Ko se je Titanik začel potapljati, je bilo za potnike precej nepomembno vprašnje, kdo je kriv za to, narava (ledena gora) ali človeški faktor, saj jih je zanimalo zgolj to, kako se rešiti …”

Finski predsednik opozarja na nevarnost eskalacije vojne z Rusijo, ki se dejansko bori z Zahodom, čeprav domačo javnost že poldrugo leto prepričujejo, da se v Ukrajini odvija le “posebna vojaška operacija” in se dosledno izogibajo uporabi besede “vojna”. Toda med Putinovi generali in psi vojne je veliko takšnih, ki ne skrivajo še večjih apetitov in se jim zdi Ukrajina le začetek osvajanja. Na drugi strani premeščanje ruske armade z zahodnih meja (Norveška, Finska) razkriva resnično naravo ruskega ekspanzionizma; ni zveza NATO tista, ki se je bojijo Rusi, širitev je bila vedno le priročen izgovor za nove in nove sovražne poteze do (manjših) sosednjih držav. Vseeno pa imajo prav tisti, ki opozarjajo, in finski predsednik je med njimi, da bo z Rusijo nekoč treba najti skupni jezik, saj vojna v Ukrajini ne bo trajala večno. Vprašanje je le, s kakšno Rusijo bomo imeli opravka takrat; izkušnje z nacistično Nemčijo kažejo, da se lahko zgolj od poraženke (brezpogojna kapitulacija) zahteva “očiščenje”, v nemškem primeru je bila to denacifikacija. V primeru Rusije, ki ima jedrsko orožje in zato ni jasno, kako bi lahko sploh postala poraženka, ne da bi to drago plačal ves svet, zlasti Zahod, je nemogoče najti odgovor na vprašanje, kako “normalizirati” državo, ki v marsičem spominja na Srbijo. Pa je že Srbijo, če smo realni, nemogoče razložiti brez elementa iracionalnosti.

Za nas je seveda bistvena predvsem Evropa, Evropska unija. Kljub izjemno zapletenim razmeram na njeni vzhodni meji in odkritemu koketiranju ene izmed članic (Madžarske) z režimom v Kremlju je pozornost odločevalcev še vedno preveč usmerjena v teme, ki nikakor niso bistvene, pač pa vse prevečkrat postajajo ideologija. Večkrat sem že ugotavljal, kako Nemčija kot motor Evrope postaja njen največji problem prav zaradi iracionalnega, norega vztrajanja pri “razogljičenju”, iz česar so naredili novo ideologijo. Nemci so 20 let nesramno bogateli na račun poceni ruskih energentov, potem pa čez noč šokirani ugotovili, da niti plin niti nafta nista več okoljsko sprejemljiva in da mora celotna EU zdaj v nekaj letih obrniti hrbet vsem “umazanim” energijam …

“Vojna v Ukrajini je v t.i. stabilni fazi, kar pomeni, da je pred njo zima in nekajmesečni status quo na fronti. Ocene so celo, da utegne ta vojna trajati še 4-5 let.”

Letošnja zima bo morda neprimerno dražja za nas kot lanska, opozorila o velikih podražitvah elektrike (tudi) za gospodinjstva niso naključna. Vojna v Ukrajini je morda res v t.i. stabilni fazi, kar pomeni, da je pred njo zima in nekajmesečni status quo na fronti, vendar po drugi strani premirja ali celo trajnega miru ne moremo pričakovati še naslednjih nekaj let. Ocene so celo, da utegne ta vojna trajati še 4-5 let. V tem času bo Evropa pod izjemnim ekonomskim pritiskom, saj vojne ne bodo plačevali Američani; svoj del so že prispevali, potem pa so breme elegantno prevalili na Evropo, ki se bo, kot vse kaže, v prihodnjem letu spopadla še z novim migrantskim valom, morda celo hujšim od tistega leta 2015. Potres v Maroku, katastrofalne poplave v Libiji in državni udar v Nigru, kjer ležijo “vrata v Sredozemlje”, predstavljajo velikansko množico migrantov, namenjenih v Evropo. V Rusijo zagotovo ne bodo šli, je pa Putin več kot zainteresiran, da ta armada vkoraka v Evropo.

Levo-liberalni blok se bo moral do vseh teh vprašanj – med katera sodi tudi hipertrofija bruseljskih predpisov, prihodnje leto bo zagotovo izjemno odmevna Direktiva o uravnoteženosti spolov (Directive on improving the gender balance) v gospodarstvu – začeti odgovorneje obnašati, zlasti pa jih prenehati ignorirati. Če se Italijani utapljajo v morju ilegalnih pribežnikov, potem to zagotovo ni le njihov problem, pač pa je problem celotne Evropske unije. In če vladajoče stranke zaradi obsedenosti s politično korektnostjo in lovom na čarovnice, ki slišijo na ime sovražni govor, ne bodo pravočasno prepoznale, da gre dejansko za vprašanje obstoja evropske ideje, torej posledično tudi EU, bodo na volitvah slavili skrajni populisti, desničarji in ksenofobi. Na naznansko veselje Vladimirja Putina, ki prek svojih vzvodov že več kot desetletje sofisticirano piha na dušo radikalnim politikom in jih financira.

Le katero politično stranko pri nas bi Rusi najprej targetirali?

2 komentarja

  1. Franci

    Najlažje je napadati slamnatega moža – da človek, ki se ne strinja s kultom Gretenizma, da ne verjame v podnebne spremembe.

    Ne. Mi zgolj nasprotujemo tej zblojeni politiki evropskih birokratov.

  2. Rokovnjac

    Dokler bo v zraku toliko roplanav in na cestah toliko avtomobilov po celem svetu,mras biti osel na qudrat ne werjwti v podnebnew sopremembe,ki jih povzroca homo sapien!

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Najboljši Robi na svetu

Najboljši Robi na svetu

V preteklih dneh, tednih, se je bolj ali manj izkristalizirala predvolilna taktika predsednika vlade Roberta Goloba in njegovega Gibanja Svoboda. Ne glede na dejstva, preverljive podatke, bodo javnost zasuli s podatki, takšnimi in drugačnimi statistikami o njihovi neverjetni, zgodovinski uspešnosti. To je predsednik vlade počel tudi ob interpelaciji v Državnem zboru. Ključ njegovega promocijskega uspeha pa so glavni mediji. Bodo nekritično ponavljali njegove floskule, ali bodo morda postavili kakšno vprašanje, naredili resno analizo njegovega “zgodovinskega” dela? Izkoriščanje družinskih članov, mame, pri samopromociji na družbenih omrežjih tudi ni več ovira. To pač ni normalno.

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politika je namreč resničnostni šov, ki se ne dogaja več v prirejenih televizijskih studijih, pač pa v vsakdanjem življenju. In politiki novega kova niso več dobri stari demokrati, socialisti, krščanski demokrati ali liberalci, ampak le še lažnivci, nasilneži, izsiljevalci in nadlegovalci. V tem novem svetu, ki bi se še včeraj zdel distopija, je vsak dan manj razuma. Zdaj je čas za akcijo, za prevlado močnejših nad šibkejšimi, avtokratov nad demokrati. Resda da so v Evropi (EU) demokrati še vedno v precejšnji prednosti pred avtokrati – trenutno razmerje sil je približno 75 : 25 v korist demokratov -, vendar pa so trendi naklonjeni zagovornikom trde roke, reda in discipline, tradicionalnih vrednot in obračuna z vsemi, ki se upirajo politikom novega kova. Kdor ne sprejema njihovega evangelija, je sovražnik, izdajalec, peder ali prodana duša …

Točka preloma

Točka preloma

Bilo je jeseni 2023. Slabo leto po absolutni zmagi na volitvah, predsednik stranke António Costa je suvereno vodil svojo tretjo portugalsko vlado. Zjutraj, 7. novembra je tožilstvo sporočilo, da ga preiskujejo v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi v poslih z litijem in ‘zelenim’ vodikom. Skupaj še z nekaterimi ministri njegove vlade. Nekaj ur zatem, po pogovoru s predsednikom države, je portugalski premier sporočil, da ima “čisto vest” in “popolno zaupanje v pravosodje. V takšnih primerih dolžnosti predsednika vlade niso združljive s kakršnim koli sumom. In v teh okoliščinah sem predsedniku republike predložil svoj odstop.” je povedal, Sledile so predčasne volitve in nova vlada.

Novinarski psi lahko še tako lajamo, ampak mafijska karavana bo šla mirno dalje

Novinarski psi lahko še tako lajamo, ampak mafijska karavana bo šla mirno dalje

Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi slovenski premier nekega dne ugotovil, da obstaja genialen način, kako v trenutku pokončati pošast, imenovano korupcija v javnem zdravstvu. Z nekaj zakonskimi spremembami bi ZZZS naložili, da mora financirati vse ponudnike zdravstvenih storitev, ki so kvalificirani, licencirani in ki lahko zagotavljajo tiste zdravstvene storitve, ki jih pacienti potrebujejo, pri čemer pa je popolnoma vseeno, ali gre za javne ali zasebne ponudnike. Glavno je to, da je storitev opravljena kvalitetno, strokovno in v okviru finančnih omejitev. Greste stavit, kdo bo bolj učinkovit in uspešnejši? Zasebni ponudnik, brez dvoma, saj bo v kali zatrl kakršno koli misel o korupciji. Kdo pa je tako nor, da bo kradel samemu sebi?!

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

S kakšno pravico obsojamo mlade, s kakšno pravico mediji zaobidejo nasilje odraslih, ko se spravljajo na nasilje med otroki? Najprej bo potrebno urediti nasilje med odraslimi in šele potem nastopijo pogoji za ureditev nasilja med mladostniki. Spremeniti bo potrebno vzorce vedenja, ki dajejo prednost nasilju. Nasilje med mladimi je samo del nasilja, ki je prisotno v sodobni družbi. Z obsojanjem mladih in njihovim pošiljanjem v zapore ga prav gotovo ne bomo rešili, ampak samo še okrepili. Vprašanje je, ali smo pripravljeni več narediti na sebi in zmanjšati nasilje v družbi. Rešitev ni v tem, da smo še bolj agresivni proti mladostnikom, ampak da postanemo manj agresivni, kar pa ne bo lahko. Kajti mir pride šele po velikih naporih cele generacije in ne samo mladih.

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Ali so slovenski mediji res v krizi? Odgovor je pritrdilen. Toda v krizi so bili tudi lani in bodo bržkone še v prihodnjih letih. Ali so za to nezavidljivo stanje krivi lastniki medijev? Nikakor ne. Ali so problem zasebni lastniki, ki naj bi jim šlo le za profit, zato odpuščajo najboljše novinarje, ker jih največ stanejo? Tudi ta odgovor ni pritrdilen. Medijske hiše so gospodarske družbe in razen v policijskih državah o njih odločajo na eni strani bralci, na drugi pa trg. Torej zakon ponudbe in povpraševanja. Če kdo ni previdel, kakšen bo razvoj dogodkov na področju medijev, za to ne more kriviti kapitalizma.

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Na 1. april, ko se tudi nekateri glavni mediji pridružujejo izumljanju bedastih novic, čeprav to ni potrebno, ker to zavedno ali nezavedno počnejo vsak dan, je za glavno prvoaprilsko šalo poskrbel Nacionalni preiskovalni urad (NPU). V žaru predvolilne borbe za zaščito lika in dela predsednika vlade Roberta Goloba ter finančnega ministra je prijatelj premierja, sicer direktor NPU, pričakovano neodvisno in strokovno ugotovil, da za podpis škodljive pogodbe o nakupu podrtije Litijske 51 ni odgovorna nekdanja ministrica, ki je pogodbo s klavzulo kupljeno-videno podpisala brez ogleda stavbe in ob jasnih sporočilih sodstva, da je stavba popolnoma neprimerna in neuporabna.

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Politiki se redko opravičijo za stvari, ki so jih naredili narobe, brez občutka ali celo v nasprotju z moralo, da niti ne omenjamo takšnih ali drugačnih kršitev zakonov. Kot da bi bilo opravičilo nekaj ponižujočega, nesprejemljivega in odvečnega. Takšen pogled je tuj demokratičnim družbam, kjer velja načelo, da so izvoljeni predstavniki ljudstva odgovorni volivcem, državljanom in davkoplačevalcem za svoja dejanja in besede. Če se tega zavedajo, potem se ljudem opravičijo za neprijetne odločitve ali izjave, manjše moralne spodrsljaje in napake. Toda slovenski standardi so nižji, čeprav so se v zadnjih tridesetih letih postopno dvigovali. Slovenci imamo že na načelni ravni velik problem z opravičevanjem. Beseda “oprosti” nam nekako ne gre z jezika. In če imamo s tem notranje boje navadni ljudje, potem ni čudno, da je s politiki še toliko huje.