Izgubljeni planet med Titanikom in ladjo norcev

Avtor: | 25. septembra, 2023

Evropa je ob Severni Ameriki res zabredla v absurdne, pogosto povsem iracionalne fiksne ideje, ob katerih se globalni jug hahlja, v Moskvi in Pekingu pa si zadovoljno manejo roke, kajti Zahodnjakom na tem planetu ne more nihče narediti toliko škode, kot si jo sami.

V La Sambuyu se ne obremenjujeo z ogljičnim odtisom, zelenim prehodom, podnebno nevtralnostjo in številnimi drugimi sintagmami, s katerimi ideologi krasnega novega sveta dnevno zastrupljajo človeške duše. Prebivalci francoske vasi pod Mont Blancom so zgolj zdravi ljudje s pametjo, ki pravi, da če nekaj ne gre, pač ne gre. Če ni snega, potem nima smisla vztrajati pri smučanju. Glede na nadmorsko višino tega majhnega resorta, katerega najvišja smučišča bi lahko primerjali z našim Voglom, nas v Sloveniji tovrstna šok terapija še čaka, saj velika večina naših smučišč bržkone že v desetletju – ali pa celo prej, napovedi so nemogoče – ne bo imela več dovolj snega za obratovanje. Bomo zimsko sezono reševali s Kaninom in Voglom? Težko.

V 20. stoletju smo se toliko ukvarjali z industrijskim razvojom, napredkom v znanosti in človekovimi pravicami, da je za naravo zmanjkalo časa. Zdaj se ignoranca vrača z obrestmi. Podatki, zbrani v letošnjem letu, so alarmantni. Skeptikom bo bržkone vseeno, toda za vsakega normalnega, zdravorazumskega homo sapiensa so zanikovalci podnebnih sprememb podobna kategorija čudakov kot tisti, ki verjamejo v ravno zemljo, chemtrailse, umetno ustvarjene viruse, svetovno židovsko zaroto in podobne reči.

V letu 2023 beležimo daleč najtoplejši Zalivski tok, ponovno se je pojavil El Nino, meritve na Antarktiki so prinesle šokantna spoznanja o daleč nadpovrečno visokih temperaturah in podpovprečnem obsegu ledu. Nenazadnje smo tudi v naših krajih v dobrem letu dni preživeli ognjeno ujmo na Krasu in letos avgusta poplave svetopisemskih razsežnosti. Vse to kaže na to, da se z naravo nekaj dogaja, pri čemer se zdi vsak dan manj pomembno, kaj je vzrok za to. Kajti o podnebnih spremembah se bomo globalni Butalci očitno prerekali še nadaljnih 50 let. Je “kriva” narava, ki se spreminja, ali pa je vzrok sprememb človek?

Ko je v Titanik začela vdirati voda, je bilo za potnike gotovo precej nepomembno vprašnje, kdo je kriv za to, saj je vsak razmišljal zgolj o tem, kako bi si rešil življenje. No, menda so bili med potniki tudi takšni, denimo člani manjšega orkestra, ki so hitro spoznali, da ni rešitve, zato so se odločili, da bodo igrali dalje, do bridkega konca. Če Titanik apliciramo na aktualne podnebne spremembe, potem je najbrž res nesmiselno filozofirati o vzrokih in posledicah, ki so morda tudi v naravnih ciklusih, pač pa se kaže posvetiti iskanju rešitev.

Če sploh so rešitve?

Škoda zaradi naravnih katastrof bo v letošnjem letu med najvišjimi v zgodovini moderne cilivizacije. A človek ne bi bil človek, če k temu ne bi dodal še t.i. človeškega faktorja. V letu 2023 smo gledali nadaljevanje vojne v Ukrajini, krepitev konflikta med Zahodom in Rusijo, zapletanje ekonomskih odnosov s Kitajsko, naraščajoče negodovanje t.i. globalnega juga ter serijo vojaških udarov v Afriki, za katere je jasno, da so bili spodbujeni s strani “tujih deležnikov”.

+++

V tednu, ko se začenja tradicionalno jesensko letno zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov, je razlogov za pesimizem več kot kdajkoli prej v zadnjih 35 letih, če kot prelomno točko vzamemo padec Berlinskega zidu oziroma konec blokovske delitve sveta. Letos bo Generalno skupščino od vseh stalnih članic Varnostnega sveta v živo nagovoril le ameriški predsednik Joe Biden. Tako slabo ni bilo že dolgo, pravijo poznavalci. Nič manj napeto ni kot v časih hladne vojne, le da si zdaj ne stojita nasproti kapitalizem in komunizem, pač pa demokracija in avtokracija.

“Ko se je Titanik začel potapljati, je bilo za potnike precej nepomembno vprašnje, kdo je kriv za to, narava (ledena gora) ali človeški faktor, saj jih je zanimalo zgolj to, kako se rešiti …”

Finski predsednik opozarja na nevarnost eskalacije vojne z Rusijo, ki se dejansko bori z Zahodom, čeprav domačo javnost že poldrugo leto prepričujejo, da se v Ukrajini odvija le “posebna vojaška operacija” in se dosledno izogibajo uporabi besede “vojna”. Toda med Putinovi generali in psi vojne je veliko takšnih, ki ne skrivajo še večjih apetitov in se jim zdi Ukrajina le začetek osvajanja. Na drugi strani premeščanje ruske armade z zahodnih meja (Norveška, Finska) razkriva resnično naravo ruskega ekspanzionizma; ni zveza NATO tista, ki se je bojijo Rusi, širitev je bila vedno le priročen izgovor za nove in nove sovražne poteze do (manjših) sosednjih držav. Vseeno pa imajo prav tisti, ki opozarjajo, in finski predsednik je med njimi, da bo z Rusijo nekoč treba najti skupni jezik, saj vojna v Ukrajini ne bo trajala večno. Vprašanje je le, s kakšno Rusijo bomo imeli opravka takrat; izkušnje z nacistično Nemčijo kažejo, da se lahko zgolj od poraženke (brezpogojna kapitulacija) zahteva “očiščenje”, v nemškem primeru je bila to denacifikacija. V primeru Rusije, ki ima jedrsko orožje in zato ni jasno, kako bi lahko sploh postala poraženka, ne da bi to drago plačal ves svet, zlasti Zahod, je nemogoče najti odgovor na vprašanje, kako “normalizirati” državo, ki v marsičem spominja na Srbijo. Pa je že Srbijo, če smo realni, nemogoče razložiti brez elementa iracionalnosti.

Za nas je seveda bistvena predvsem Evropa, Evropska unija. Kljub izjemno zapletenim razmeram na njeni vzhodni meji in odkritemu koketiranju ene izmed članic (Madžarske) z režimom v Kremlju je pozornost odločevalcev še vedno preveč usmerjena v teme, ki nikakor niso bistvene, pač pa vse prevečkrat postajajo ideologija. Večkrat sem že ugotavljal, kako Nemčija kot motor Evrope postaja njen največji problem prav zaradi iracionalnega, norega vztrajanja pri “razogljičenju”, iz česar so naredili novo ideologijo. Nemci so 20 let nesramno bogateli na račun poceni ruskih energentov, potem pa čez noč šokirani ugotovili, da niti plin niti nafta nista več okoljsko sprejemljiva in da mora celotna EU zdaj v nekaj letih obrniti hrbet vsem “umazanim” energijam …

“Vojna v Ukrajini je v t.i. stabilni fazi, kar pomeni, da je pred njo zima in nekajmesečni status quo na fronti. Ocene so celo, da utegne ta vojna trajati še 4-5 let.”

Letošnja zima bo morda neprimerno dražja za nas kot lanska, opozorila o velikih podražitvah elektrike (tudi) za gospodinjstva niso naključna. Vojna v Ukrajini je morda res v t.i. stabilni fazi, kar pomeni, da je pred njo zima in nekajmesečni status quo na fronti, vendar po drugi strani premirja ali celo trajnega miru ne moremo pričakovati še naslednjih nekaj let. Ocene so celo, da utegne ta vojna trajati še 4-5 let. V tem času bo Evropa pod izjemnim ekonomskim pritiskom, saj vojne ne bodo plačevali Američani; svoj del so že prispevali, potem pa so breme elegantno prevalili na Evropo, ki se bo, kot vse kaže, v prihodnjem letu spopadla še z novim migrantskim valom, morda celo hujšim od tistega leta 2015. Potres v Maroku, katastrofalne poplave v Libiji in državni udar v Nigru, kjer ležijo “vrata v Sredozemlje”, predstavljajo velikansko množico migrantov, namenjenih v Evropo. V Rusijo zagotovo ne bodo šli, je pa Putin več kot zainteresiran, da ta armada vkoraka v Evropo.

Levo-liberalni blok se bo moral do vseh teh vprašanj – med katera sodi tudi hipertrofija bruseljskih predpisov, prihodnje leto bo zagotovo izjemno odmevna Direktiva o uravnoteženosti spolov (Directive on improving the gender balance) v gospodarstvu – začeti odgovorneje obnašati, zlasti pa jih prenehati ignorirati. Če se Italijani utapljajo v morju ilegalnih pribežnikov, potem to zagotovo ni le njihov problem, pač pa je problem celotne Evropske unije. In če vladajoče stranke zaradi obsedenosti s politično korektnostjo in lovom na čarovnice, ki slišijo na ime sovražni govor, ne bodo pravočasno prepoznale, da gre dejansko za vprašanje obstoja evropske ideje, torej posledično tudi EU, bodo na volitvah slavili skrajni populisti, desničarji in ksenofobi. Na naznansko veselje Vladimirja Putina, ki prek svojih vzvodov že več kot desetletje sofisticirano piha na dušo radikalnim politikom in jih financira.

Le katero politično stranko pri nas bi Rusi najprej targetirali?

2 komentarja

  1. Franci

    Najlažje je napadati slamnatega moža – da človek, ki se ne strinja s kultom Gretenizma, da ne verjame v podnebne spremembe.

    Ne. Mi zgolj nasprotujemo tej zblojeni politiki evropskih birokratov.

  2. Rokovnjac

    Dokler bo v zraku toliko roplanav in na cestah toliko avtomobilov po celem svetu,mras biti osel na qudrat ne werjwti v podnebnew sopremembe,ki jih povzroca homo sapien!

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?