Eksekucijska mrzlica v naši največji javni hiši

Ključnik:

Avtor: | 23. septembra, 2023

Za nacionalno RTV hišo sramota, za nas, davkoplačevalce in državljane, pa nacionalna katastrofa. V poplavi turških telenovel, ekraniziranih vedeževalcev in invazivnih reklam je RTV Slovenija namreč še vedno svetilnik v megli stupidnosti. Šibek in komaj še utripajoč, a vseeno delujoč.

Da bodo svobodnjaki, ki so na volitvah zmagali tudi in predvsem s podporo medijev, med katerimi je posebej izstopala nacionalka, na vodilna mesta RTV Slovenije nastavili sebi lojalne ljudi, ni nobena skrivnost. In roko na srce, tudi nobeno presenečenje ne. Kajti javna RTV, ki zase pravi, da je “javni servis” je de facto državna televizija. In podobno kot je zavajujoče govoriti o javnem zdravstvu, če pa je to v resnici državno, ima tudi pri imenovanju članov Sveta RTV ter posledično vodstva nacionalke ključno besedo parlamentarna večina. Vladna koalicija. Tako je danes in tako je bilo vedno. Razlike so le v sofisticiranosti teh (za)menjav.

V prejšnji sestavi organov RTV Slovenija, ki so jih imenovali še po starem zakonu, je po prihodu Janše na oblast marca 2020 zaradi oportunizma nekaterih članov večino v Svetu dobila desnica, čemur je kmalu sledila tudi zamenjava generalnega direktorja, direktorjev radia in televizije ter nato ključnih urednikov, med katerimi je za vlado bistven tisti, ki “nadzoruje2 informativni program.

Takšne zamenjave se seveda niso zgodile prvič. Prav tako drži, da doslej niso kadrovske spremembe še nikogar vrgle na cesto. Vse do letošnjega leta, ko je po zaslugi večine ustavnih sodnikov začel veljati novi zakon o nacionalni RTV hiši, je namreč vedno veljalo nenapisano pravilo, nekakšen gentlemanski dogovor, če hočete, da se nikogar eksistenčno ne ogroža, še manj pa šikanira do te mere, da je ogroženo človekovo zdravje. To pomeni, da so ob preteklih zamenjavah tiste urednike in šefe, ki jih nova metla ni hotela več videti, elegantno pospravili nekam v klet, jih zaposlili na nepomembnih projektih, stran od dogajanja, po možnosti so jim celo pustili enako plačo, samo da bi bil mir pri hiši. Večina gledalcev niti ni bila pozorna, ko so iz informativnega programa potihoma umaknili tiste urednike in novinarje, ki so padli v nemilost.

In ko se je čez let spet zamenjala oblast, se je zgodba ponovila, le da so tokrat “desni” prilezli nazaj iz podpodja ter se vrnili na vodilne položaje, “levi” pa so morali za nekaj let prevzeti vlogo odrinjenih in pozabljenih. Jasno, da takšno kolobarjenje nikoli ni zdravo, da vpliva na kakovost vsebine in da je naša nacionalka zaradi tega vsakič še nekoliko na slabšem, krhajo pa se tudi medčloveški in kolegialni odnosi.

Toda vse to ni (bilo) nič s situacijo, ki je nastopila po dveh letih Janševe vladavine, ko je precejšen del, po besedah Marcela Štefančiča celo večina zaposlenih novinarjev in urednikov, dobesedno ponorel zaradi razmer na Kolodvorski 2-4. Resnica ima sicer vedno dve plati in bržkone ni bilo vse tako črno, kot so v aktivističnem duhu prikazovali tisti, ki so se zaradi “janšizma” na nacionalki zatekli k stavki, eni najdaljših v medijski zgodovini. Dejstvo pa je, da so razmere eskalirale do te mere, da je vse skupaj mejilo na kolektivno histerijo, oba tabora pa sta se sovražila približno toliko kot Rusi in Ukrajinci.

Prav tako drži, da so svobodnjaki, ki predvolilno kampanjo gradili tudi na depolitizaciji javne RTV, zmagali prav zaradi hvaležnosti njenih novinarjev in aktivistov. Da bo novi zakon, ki sistemsko ureja nacionalko, pomenil konec politizacije, je seveda pravljica za lahko noč. Desničarji oziroma janšisti, kot so jim radi rekli, so se kadrovanja in uredniške politike pač lotili tako, kot to znajo: z macolo. Na drugi strani so svobodnjaki in preostala levičarska avantgarda perfidno obljubljali nebesa na zemlji, če oziroma ko pridejo na oblast. Novi zakon o RTV Slovenija je torej politiko na nacionalko vrnil (beri: vrinil) skozi zadnja vrata, potihoma, naskrivaj in z precejšnjo mero zvitosti. Toda pripeljal jo je vsaj toliko kot prejšnji zakoni.

Danes imamo Svet RTV, ki odloča soglasno, takorekoč z aklamacijo. Razprav ni, saj se vsi o vsem strinjajo. Imajo absolutno moč in lahko izglasujejo karkoli. To, da so šlampasti in da imajo težave s proceduro in poznavanjem pravnega reda, je edino, kar omejuje njihov absolutizem. Kar zagotovo ni nobena tolažba, je kvečjemu znak, da se vse skupaj ne bo dobro končalo. Morda se komu danes zdi smešno, da javni zavod, ki ga moramo odjemalci električne energije brez izjem mesečno financirati, ubada z razpisnimi postopki za vodilna mesta, ker je razpisna komisija ugotovila, da so kandidati oddali nepopolne prijave. Morda se bo kdo smejal tudi takrat, ko bodo prijave popolne in bomo izvedeli, kdo bodo novi direktorji radia, televizije in multimedijskega centra. Morda bo to še letos, morda se bo zaradi proceduralnih zapletov, suma nezakonitih sklepov o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnih razlogov in podobnih oblik kaznovanja “janšistov” postopek pošteno zavlekel.

Karkoli se bo že dogajalo, ne bo pozitivno vplivalo na kakovost novinarskega dela in vsebine. Z RTV Slovenija je namreč tako, da predstavlja arhetipsko podobo negativne selekcije – z vsakim novim generalnim direktorjem se razmere, odnosi med ljudmi in kakovost programov praviloma poslabšajo. V neki točki bo treba najti rešitev, sicer bo nacionalka potonila; ne samo zaradi nevzdržnih razmer v kolektivu in kadrovskega osipa, pač pa tudi zaradi telemetrije. Gledanosti.

Leta in leta političnega kupčkanja na nacionalki, vladnega vmešavanja v uredniško delo ter nenormalnega novinarskega aktivizma, celo strankarskega, jo bodo načele do te mere, da bo postala sama sebi namen. Za nacionalno RTV hišo sramota, za nas, davkoplačevalce in državljane, pa nacionalna katastrofa. V poplavi turških telenovel, ekraniziranih vedeževalcev in invazivnih reklam je RTV Slovenija še vedno svetilnik v megli stupidnosti.

Šibek in komaj še utripajoč, a vseeno delujoč.

________________________________

Komentar je bil izvirno objavljen v tedniku Reporter. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?