Eksekucijska mrzlica v naši največji javni hiši

Ključnik:

Avtor: | 23. septembra, 2023

Za nacionalno RTV hišo sramota, za nas, davkoplačevalce in državljane, pa nacionalna katastrofa. V poplavi turških telenovel, ekraniziranih vedeževalcev in invazivnih reklam je RTV Slovenija namreč še vedno svetilnik v megli stupidnosti. Šibek in komaj še utripajoč, a vseeno delujoč.

Da bodo svobodnjaki, ki so na volitvah zmagali tudi in predvsem s podporo medijev, med katerimi je posebej izstopala nacionalka, na vodilna mesta RTV Slovenije nastavili sebi lojalne ljudi, ni nobena skrivnost. In roko na srce, tudi nobeno presenečenje ne. Kajti javna RTV, ki zase pravi, da je “javni servis” je de facto državna televizija. In podobno kot je zavajujoče govoriti o javnem zdravstvu, če pa je to v resnici državno, ima tudi pri imenovanju članov Sveta RTV ter posledično vodstva nacionalke ključno besedo parlamentarna večina. Vladna koalicija. Tako je danes in tako je bilo vedno. Razlike so le v sofisticiranosti teh (za)menjav.

V prejšnji sestavi organov RTV Slovenija, ki so jih imenovali še po starem zakonu, je po prihodu Janše na oblast marca 2020 zaradi oportunizma nekaterih članov večino v Svetu dobila desnica, čemur je kmalu sledila tudi zamenjava generalnega direktorja, direktorjev radia in televizije ter nato ključnih urednikov, med katerimi je za vlado bistven tisti, ki “nadzoruje2 informativni program.

Takšne zamenjave se seveda niso zgodile prvič. Prav tako drži, da doslej niso kadrovske spremembe še nikogar vrgle na cesto. Vse do letošnjega leta, ko je po zaslugi večine ustavnih sodnikov začel veljati novi zakon o nacionalni RTV hiši, je namreč vedno veljalo nenapisano pravilo, nekakšen gentlemanski dogovor, če hočete, da se nikogar eksistenčno ne ogroža, še manj pa šikanira do te mere, da je ogroženo človekovo zdravje. To pomeni, da so ob preteklih zamenjavah tiste urednike in šefe, ki jih nova metla ni hotela več videti, elegantno pospravili nekam v klet, jih zaposlili na nepomembnih projektih, stran od dogajanja, po možnosti so jim celo pustili enako plačo, samo da bi bil mir pri hiši. Večina gledalcev niti ni bila pozorna, ko so iz informativnega programa potihoma umaknili tiste urednike in novinarje, ki so padli v nemilost.

In ko se je čez let spet zamenjala oblast, se je zgodba ponovila, le da so tokrat “desni” prilezli nazaj iz podpodja ter se vrnili na vodilne položaje, “levi” pa so morali za nekaj let prevzeti vlogo odrinjenih in pozabljenih. Jasno, da takšno kolobarjenje nikoli ni zdravo, da vpliva na kakovost vsebine in da je naša nacionalka zaradi tega vsakič še nekoliko na slabšem, krhajo pa se tudi medčloveški in kolegialni odnosi.

Toda vse to ni (bilo) nič s situacijo, ki je nastopila po dveh letih Janševe vladavine, ko je precejšen del, po besedah Marcela Štefančiča celo večina zaposlenih novinarjev in urednikov, dobesedno ponorel zaradi razmer na Kolodvorski 2-4. Resnica ima sicer vedno dve plati in bržkone ni bilo vse tako črno, kot so v aktivističnem duhu prikazovali tisti, ki so se zaradi “janšizma” na nacionalki zatekli k stavki, eni najdaljših v medijski zgodovini. Dejstvo pa je, da so razmere eskalirale do te mere, da je vse skupaj mejilo na kolektivno histerijo, oba tabora pa sta se sovražila približno toliko kot Rusi in Ukrajinci.

Prav tako drži, da so svobodnjaki, ki predvolilno kampanjo gradili tudi na depolitizaciji javne RTV, zmagali prav zaradi hvaležnosti njenih novinarjev in aktivistov. Da bo novi zakon, ki sistemsko ureja nacionalko, pomenil konec politizacije, je seveda pravljica za lahko noč. Desničarji oziroma janšisti, kot so jim radi rekli, so se kadrovanja in uredniške politike pač lotili tako, kot to znajo: z macolo. Na drugi strani so svobodnjaki in preostala levičarska avantgarda perfidno obljubljali nebesa na zemlji, če oziroma ko pridejo na oblast. Novi zakon o RTV Slovenija je torej politiko na nacionalko vrnil (beri: vrinil) skozi zadnja vrata, potihoma, naskrivaj in z precejšnjo mero zvitosti. Toda pripeljal jo je vsaj toliko kot prejšnji zakoni.

Danes imamo Svet RTV, ki odloča soglasno, takorekoč z aklamacijo. Razprav ni, saj se vsi o vsem strinjajo. Imajo absolutno moč in lahko izglasujejo karkoli. To, da so šlampasti in da imajo težave s proceduro in poznavanjem pravnega reda, je edino, kar omejuje njihov absolutizem. Kar zagotovo ni nobena tolažba, je kvečjemu znak, da se vse skupaj ne bo dobro končalo. Morda se komu danes zdi smešno, da javni zavod, ki ga moramo odjemalci električne energije brez izjem mesečno financirati, ubada z razpisnimi postopki za vodilna mesta, ker je razpisna komisija ugotovila, da so kandidati oddali nepopolne prijave. Morda se bo kdo smejal tudi takrat, ko bodo prijave popolne in bomo izvedeli, kdo bodo novi direktorji radia, televizije in multimedijskega centra. Morda bo to še letos, morda se bo zaradi proceduralnih zapletov, suma nezakonitih sklepov o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnih razlogov in podobnih oblik kaznovanja “janšistov” postopek pošteno zavlekel.

Karkoli se bo že dogajalo, ne bo pozitivno vplivalo na kakovost novinarskega dela in vsebine. Z RTV Slovenija je namreč tako, da predstavlja arhetipsko podobo negativne selekcije – z vsakim novim generalnim direktorjem se razmere, odnosi med ljudmi in kakovost programov praviloma poslabšajo. V neki točki bo treba najti rešitev, sicer bo nacionalka potonila; ne samo zaradi nevzdržnih razmer v kolektivu in kadrovskega osipa, pač pa tudi zaradi telemetrije. Gledanosti.

Leta in leta političnega kupčkanja na nacionalki, vladnega vmešavanja v uredniško delo ter nenormalnega novinarskega aktivizma, celo strankarskega, jo bodo načele do te mere, da bo postala sama sebi namen. Za nacionalno RTV hišo sramota, za nas, davkoplačevalce in državljane, pa nacionalna katastrofa. V poplavi turških telenovel, ekraniziranih vedeževalcev in invazivnih reklam je RTV Slovenija še vedno svetilnik v megli stupidnosti.

Šibek in komaj še utripajoč, a vseeno delujoč.

________________________________

Komentar je bil izvirno objavljen v tedniku Reporter. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Najboljši Robi na svetu

Najboljši Robi na svetu

V preteklih dneh, tednih, se je bolj ali manj izkristalizirala predvolilna taktika predsednika vlade Roberta Goloba in njegovega Gibanja Svoboda. Ne glede na dejstva, preverljive podatke, bodo javnost zasuli s podatki, takšnimi in drugačnimi statistikami o njihovi neverjetni, zgodovinski uspešnosti. To je predsednik vlade počel tudi ob interpelaciji v Državnem zboru. Ključ njegovega promocijskega uspeha pa so glavni mediji. Bodo nekritično ponavljali njegove floskule, ali bodo morda postavili kakšno vprašanje, naredili resno analizo njegovega “zgodovinskega” dela? Izkoriščanje družinskih članov, mame, pri samopromociji na družbenih omrežjih tudi ni več ovira. To pač ni normalno.

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politika je namreč resničnostni šov, ki se ne dogaja več v prirejenih televizijskih studijih, pač pa v vsakdanjem življenju. In politiki novega kova niso več dobri stari demokrati, socialisti, krščanski demokrati ali liberalci, ampak le še lažnivci, nasilneži, izsiljevalci in nadlegovalci. V tem novem svetu, ki bi se še včeraj zdel distopija, je vsak dan manj razuma. Zdaj je čas za akcijo, za prevlado močnejših nad šibkejšimi, avtokratov nad demokrati. Resda da so v Evropi (EU) demokrati še vedno v precejšnji prednosti pred avtokrati – trenutno razmerje sil je približno 75 : 25 v korist demokratov -, vendar pa so trendi naklonjeni zagovornikom trde roke, reda in discipline, tradicionalnih vrednot in obračuna z vsemi, ki se upirajo politikom novega kova. Kdor ne sprejema njihovega evangelija, je sovražnik, izdajalec, peder ali prodana duša …

Točka preloma

Točka preloma

Bilo je jeseni 2023. Slabo leto po absolutni zmagi na volitvah, predsednik stranke António Costa je suvereno vodil svojo tretjo portugalsko vlado. Zjutraj, 7. novembra je tožilstvo sporočilo, da ga preiskujejo v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi v poslih z litijem in ‘zelenim’ vodikom. Skupaj še z nekaterimi ministri njegove vlade. Nekaj ur zatem, po pogovoru s predsednikom države, je portugalski premier sporočil, da ima “čisto vest” in “popolno zaupanje v pravosodje. V takšnih primerih dolžnosti predsednika vlade niso združljive s kakršnim koli sumom. In v teh okoliščinah sem predsedniku republike predložil svoj odstop.” je povedal, Sledile so predčasne volitve in nova vlada.

Novinarski psi lahko še tako lajamo, ampak mafijska karavana bo šla mirno dalje

Novinarski psi lahko še tako lajamo, ampak mafijska karavana bo šla mirno dalje

Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi slovenski premier nekega dne ugotovil, da obstaja genialen način, kako v trenutku pokončati pošast, imenovano korupcija v javnem zdravstvu. Z nekaj zakonskimi spremembami bi ZZZS naložili, da mora financirati vse ponudnike zdravstvenih storitev, ki so kvalificirani, licencirani in ki lahko zagotavljajo tiste zdravstvene storitve, ki jih pacienti potrebujejo, pri čemer pa je popolnoma vseeno, ali gre za javne ali zasebne ponudnike. Glavno je to, da je storitev opravljena kvalitetno, strokovno in v okviru finančnih omejitev. Greste stavit, kdo bo bolj učinkovit in uspešnejši? Zasebni ponudnik, brez dvoma, saj bo v kali zatrl kakršno koli misel o korupciji. Kdo pa je tako nor, da bo kradel samemu sebi?!

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

S kakšno pravico obsojamo mlade, s kakšno pravico mediji zaobidejo nasilje odraslih, ko se spravljajo na nasilje med otroki? Najprej bo potrebno urediti nasilje med odraslimi in šele potem nastopijo pogoji za ureditev nasilja med mladostniki. Spremeniti bo potrebno vzorce vedenja, ki dajejo prednost nasilju. Nasilje med mladimi je samo del nasilja, ki je prisotno v sodobni družbi. Z obsojanjem mladih in njihovim pošiljanjem v zapore ga prav gotovo ne bomo rešili, ampak samo še okrepili. Vprašanje je, ali smo pripravljeni več narediti na sebi in zmanjšati nasilje v družbi. Rešitev ni v tem, da smo še bolj agresivni proti mladostnikom, ampak da postanemo manj agresivni, kar pa ne bo lahko. Kajti mir pride šele po velikih naporih cele generacije in ne samo mladih.

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Ali so slovenski mediji res v krizi? Odgovor je pritrdilen. Toda v krizi so bili tudi lani in bodo bržkone še v prihodnjih letih. Ali so za to nezavidljivo stanje krivi lastniki medijev? Nikakor ne. Ali so problem zasebni lastniki, ki naj bi jim šlo le za profit, zato odpuščajo najboljše novinarje, ker jih največ stanejo? Tudi ta odgovor ni pritrdilen. Medijske hiše so gospodarske družbe in razen v policijskih državah o njih odločajo na eni strani bralci, na drugi pa trg. Torej zakon ponudbe in povpraševanja. Če kdo ni previdel, kakšen bo razvoj dogodkov na področju medijev, za to ne more kriviti kapitalizma.

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Na 1. april, ko se tudi nekateri glavni mediji pridružujejo izumljanju bedastih novic, čeprav to ni potrebno, ker to zavedno ali nezavedno počnejo vsak dan, je za glavno prvoaprilsko šalo poskrbel Nacionalni preiskovalni urad (NPU). V žaru predvolilne borbe za zaščito lika in dela predsednika vlade Roberta Goloba ter finančnega ministra je prijatelj premierja, sicer direktor NPU, pričakovano neodvisno in strokovno ugotovil, da za podpis škodljive pogodbe o nakupu podrtije Litijske 51 ni odgovorna nekdanja ministrica, ki je pogodbo s klavzulo kupljeno-videno podpisala brez ogleda stavbe in ob jasnih sporočilih sodstva, da je stavba popolnoma neprimerna in neuporabna.

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Politiki se redko opravičijo za stvari, ki so jih naredili narobe, brez občutka ali celo v nasprotju z moralo, da niti ne omenjamo takšnih ali drugačnih kršitev zakonov. Kot da bi bilo opravičilo nekaj ponižujočega, nesprejemljivega in odvečnega. Takšen pogled je tuj demokratičnim družbam, kjer velja načelo, da so izvoljeni predstavniki ljudstva odgovorni volivcem, državljanom in davkoplačevalcem za svoja dejanja in besede. Če se tega zavedajo, potem se ljudem opravičijo za neprijetne odločitve ali izjave, manjše moralne spodrsljaje in napake. Toda slovenski standardi so nižji, čeprav so se v zadnjih tridesetih letih postopno dvigovali. Slovenci imamo že na načelni ravni velik problem z opravičevanjem. Beseda “oprosti” nam nekako ne gre z jezika. In če imamo s tem notranje boje navadni ljudje, potem ni čudno, da je s politiki še toliko huje.