Eksekucijska mrzlica v naši največji javni hiši

Ključnik:

Avtor: | 23. septembra, 2023

Za nacionalno RTV hišo sramota, za nas, davkoplačevalce in državljane, pa nacionalna katastrofa. V poplavi turških telenovel, ekraniziranih vedeževalcev in invazivnih reklam je RTV Slovenija namreč še vedno svetilnik v megli stupidnosti. Šibek in komaj še utripajoč, a vseeno delujoč.

Da bodo svobodnjaki, ki so na volitvah zmagali tudi in predvsem s podporo medijev, med katerimi je posebej izstopala nacionalka, na vodilna mesta RTV Slovenije nastavili sebi lojalne ljudi, ni nobena skrivnost. In roko na srce, tudi nobeno presenečenje ne. Kajti javna RTV, ki zase pravi, da je “javni servis” je de facto državna televizija. In podobno kot je zavajujoče govoriti o javnem zdravstvu, če pa je to v resnici državno, ima tudi pri imenovanju članov Sveta RTV ter posledično vodstva nacionalke ključno besedo parlamentarna večina. Vladna koalicija. Tako je danes in tako je bilo vedno. Razlike so le v sofisticiranosti teh (za)menjav.

V prejšnji sestavi organov RTV Slovenija, ki so jih imenovali še po starem zakonu, je po prihodu Janše na oblast marca 2020 zaradi oportunizma nekaterih članov večino v Svetu dobila desnica, čemur je kmalu sledila tudi zamenjava generalnega direktorja, direktorjev radia in televizije ter nato ključnih urednikov, med katerimi je za vlado bistven tisti, ki “nadzoruje2 informativni program.

Takšne zamenjave se seveda niso zgodile prvič. Prav tako drži, da doslej niso kadrovske spremembe še nikogar vrgle na cesto. Vse do letošnjega leta, ko je po zaslugi večine ustavnih sodnikov začel veljati novi zakon o nacionalni RTV hiši, je namreč vedno veljalo nenapisano pravilo, nekakšen gentlemanski dogovor, če hočete, da se nikogar eksistenčno ne ogroža, še manj pa šikanira do te mere, da je ogroženo človekovo zdravje. To pomeni, da so ob preteklih zamenjavah tiste urednike in šefe, ki jih nova metla ni hotela več videti, elegantno pospravili nekam v klet, jih zaposlili na nepomembnih projektih, stran od dogajanja, po možnosti so jim celo pustili enako plačo, samo da bi bil mir pri hiši. Večina gledalcev niti ni bila pozorna, ko so iz informativnega programa potihoma umaknili tiste urednike in novinarje, ki so padli v nemilost.

In ko se je čez let spet zamenjala oblast, se je zgodba ponovila, le da so tokrat “desni” prilezli nazaj iz podpodja ter se vrnili na vodilne položaje, “levi” pa so morali za nekaj let prevzeti vlogo odrinjenih in pozabljenih. Jasno, da takšno kolobarjenje nikoli ni zdravo, da vpliva na kakovost vsebine in da je naša nacionalka zaradi tega vsakič še nekoliko na slabšem, krhajo pa se tudi medčloveški in kolegialni odnosi.

Toda vse to ni (bilo) nič s situacijo, ki je nastopila po dveh letih Janševe vladavine, ko je precejšen del, po besedah Marcela Štefančiča celo večina zaposlenih novinarjev in urednikov, dobesedno ponorel zaradi razmer na Kolodvorski 2-4. Resnica ima sicer vedno dve plati in bržkone ni bilo vse tako črno, kot so v aktivističnem duhu prikazovali tisti, ki so se zaradi “janšizma” na nacionalki zatekli k stavki, eni najdaljših v medijski zgodovini. Dejstvo pa je, da so razmere eskalirale do te mere, da je vse skupaj mejilo na kolektivno histerijo, oba tabora pa sta se sovražila približno toliko kot Rusi in Ukrajinci.

Prav tako drži, da so svobodnjaki, ki predvolilno kampanjo gradili tudi na depolitizaciji javne RTV, zmagali prav zaradi hvaležnosti njenih novinarjev in aktivistov. Da bo novi zakon, ki sistemsko ureja nacionalko, pomenil konec politizacije, je seveda pravljica za lahko noč. Desničarji oziroma janšisti, kot so jim radi rekli, so se kadrovanja in uredniške politike pač lotili tako, kot to znajo: z macolo. Na drugi strani so svobodnjaki in preostala levičarska avantgarda perfidno obljubljali nebesa na zemlji, če oziroma ko pridejo na oblast. Novi zakon o RTV Slovenija je torej politiko na nacionalko vrnil (beri: vrinil) skozi zadnja vrata, potihoma, naskrivaj in z precejšnjo mero zvitosti. Toda pripeljal jo je vsaj toliko kot prejšnji zakoni.

Danes imamo Svet RTV, ki odloča soglasno, takorekoč z aklamacijo. Razprav ni, saj se vsi o vsem strinjajo. Imajo absolutno moč in lahko izglasujejo karkoli. To, da so šlampasti in da imajo težave s proceduro in poznavanjem pravnega reda, je edino, kar omejuje njihov absolutizem. Kar zagotovo ni nobena tolažba, je kvečjemu znak, da se vse skupaj ne bo dobro končalo. Morda se komu danes zdi smešno, da javni zavod, ki ga moramo odjemalci električne energije brez izjem mesečno financirati, ubada z razpisnimi postopki za vodilna mesta, ker je razpisna komisija ugotovila, da so kandidati oddali nepopolne prijave. Morda se bo kdo smejal tudi takrat, ko bodo prijave popolne in bomo izvedeli, kdo bodo novi direktorji radia, televizije in multimedijskega centra. Morda bo to še letos, morda se bo zaradi proceduralnih zapletov, suma nezakonitih sklepov o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnih razlogov in podobnih oblik kaznovanja “janšistov” postopek pošteno zavlekel.

Karkoli se bo že dogajalo, ne bo pozitivno vplivalo na kakovost novinarskega dela in vsebine. Z RTV Slovenija je namreč tako, da predstavlja arhetipsko podobo negativne selekcije – z vsakim novim generalnim direktorjem se razmere, odnosi med ljudmi in kakovost programov praviloma poslabšajo. V neki točki bo treba najti rešitev, sicer bo nacionalka potonila; ne samo zaradi nevzdržnih razmer v kolektivu in kadrovskega osipa, pač pa tudi zaradi telemetrije. Gledanosti.

Leta in leta političnega kupčkanja na nacionalki, vladnega vmešavanja v uredniško delo ter nenormalnega novinarskega aktivizma, celo strankarskega, jo bodo načele do te mere, da bo postala sama sebi namen. Za nacionalno RTV hišo sramota, za nas, davkoplačevalce in državljane, pa nacionalna katastrofa. V poplavi turških telenovel, ekraniziranih vedeževalcev in invazivnih reklam je RTV Slovenija še vedno svetilnik v megli stupidnosti.

Šibek in komaj še utripajoč, a vseeno delujoč.

________________________________

Komentar je bil izvirno objavljen v tedniku Reporter. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Kako sem spoznal Kissingerja

Zakaj Henery Kissinger tudi po pol stoletja še vedno polarizira in nas ne pusti ravnodušnih? Je to zato, ker oblast potrebuje določeno stopnjo tajnosti, saj morajo celo v največji demokraciji na svetu volivci presojati rezultate in ne načinov? Saj, tudi sam sem se ob srečanju z njim veliko naučil. Vsebine se spomnim le bežno, morda je bilo že vabilo na ta dogodek garancija, da vsebina je, nedobljena vizitka to samo potrjuje, veliko več pa mi je ostalo o tem, kako je pomembno mreženje, komunikacija, moč, in vse ostalo, kar sodi zraven. In ravno to je bila odlična lekcija, ki sem je naučil, ko sem spoznal Kissingerja.

Ministrici za zdravje predlagam, da sama napiše odstopno izjavo, ne pa premier Golob

Da je Valentini težko delati na Ministrstvu za zdravje, ni težko ugotoviti ob njenih nastopih na televiziji ter po njeni telesni govorici pred kamero. Dragoceni čas ji bodo pobirali majhni problemi, slabi svetovalci in vedno novi problemi v zdravstvu. Seveda bo na koncu ponovno za vse kriva ministrica. Ko ne bi zmogla več, sledi odstop, še prej pa diskreditacija njenega dela. In ko bo odšla kot ministrica, bo zaradi gnojnice, ki se bo zlila po njej, le s težavo dobila delovno mesto. In prišel bo novi, pa spet novi minister ali ministrica in tako naprej, mi pa bomo vztrajno upali, da bomo rešili probleme v zdravstvu z menjavo ministrov.

Titovo Jajce in Titova televizija

Zgodovina se na slovenskih tleh dejansko ponavlja na najslabši mogoči način, ponavlja se kot grozljiva in strašljiva farsa. Kajti kdo ima interes, da za gnilo preteklost, ki ni nikomur prinesla nič dobrega, zapravlja davkoplačevalski denar slovenskih državljanov in pošilja novinarsko ekipo v Jajce, hkrati pa osvobojeno in depolitizirano vodstvo “nacionalke” stoka in joka, da bo Titova televizija propadla, če takoj ne dobi izdatne finančne injekcije?

Predstava, ki gre narobe

Ko sem natančno pregledal poročilo Evropske komisije, sem ugotovil, da je minister Boštjančič zavajal Bruselj. Tja je namreč (namerno?) poslal napačno verzijo proračuna. Tisto, ki je še vsebovala solidarnostni dodatek. Tisto, ki še ni upoštevala zvišanih povprečnin za občine. Takšno, ki še ni upoštevala indeksacije socialnih transferjev. In ki je še vedno predvidevala zamrznitev plač javnih uslužbencev. Vse te postavke, ki tehtajo nekaj debelih sto milijonov evrov, je Boštjančič dal v proračun tik pred sprejemanjem v parlamentu in o tem ni obvestil Bruslja.

Kdo je ustrelil Johna Krambergerja

Vedno bolj verjamem, da resnice o JFK-ju ne bomo nikoli izvedeli. Tudi če bi ameriške zvezne arhive jutri v celoti odprli za javnost in razkrili vse, kar se nanaša na Kennedyjev atentat, bi ljudje še vedno videli tisto, kar hočejo videti. Ljudje namreč verjamejo samo v to, v kar hočejo verjeti. V tej klasični dihotomiji med logos in mitos, torej med razumom in tistim, kar bi lahko opredelili kot zgodbo, pripoved ali intepretacijo, bomo bržkone vedno bolj verjeli zgodbi. Zakaj? Zato ker so posredi tudi čustva. Močna čustva. Pri Johnu F. Kennedyju jih je seveda ogromno in za veliko Američanov je njegova smrt še vedno travma, iz katere se napajata umetnost in popularna kultura.

Vladno proračunsko burkaštvo z nevarnimi posledicami

Medtem, ko vlada ljudstvo »zabava« z revolucionarnim, aktivističnim zasegom blatnega (zasebnega) goveda, arhaičnimi postopki evidentiranja delovnega časa, napovedanimi in odpovedanimi radikalnimi reorganizacijami vlade, depolitizacijo policije in vseh “nesvobodnih” sektorjev, vogalov te države, je v Državnem zboru potekalo sprejemanje ključnih dokumentov za delovanje države: proračunov za naslednji dve leti. Fiskalni svet je oba ocenil kot neverodostojna, celo brezpredmetna dokumenta.

Nekoč bomo dočakali tudi davčno reformo

Namesto da bi se politika odločila in znižala davčno breme, nas vedno bolj obremenjuje z raznimi stranskimi dajatvami. Nekatere imenuje celo solidarnostni davek, potem pa ga čez nekaj časa ukinejo. Težko jih je razumeti. V moji dolgoletni praksi se ne spomnim, da bi kdo toliko obljubljal, nato pa obljube spremenil ali jih sploh ne bi uresničil. Sprašujem se, zakaj nekaj obljubljajo, ne da bi prej preverili, kaj je sploh izvedljivo oziroma kaj lahko sploh izvedejo. Davčni zavezanci ne marajo presenečenj.

Od banalnosti do brutalnosti

Nevarnost prihaja z ljudmi, ki tlakujejo pot v fašistični pekel na krilih ideološkega zanosa po ustvarjanju boljše družbene ureditve, kot je svobodna demokratična država. Zlo, ki napoveduje resne probleme družbe, je kratenje človekovih pravic posameznika ali določene družbene skupine. Mehanizmi kratenja svobode so znani: demonizacija nasprotne strani, zasmehovanje in nato dehumanizacija določene družbene skupine ali pripadnikov politike s pomočjo oblikovalcev javnega mnenja, pa tudi orkestriranega diskreditiranja političnih nasprotnikov s strani t.i. digitalnih trolov, ustrahovanje in kaznovanje svobodomiselnih z zlorabo policije, sodstva ali celo vojske.