Eksekucijska mrzlica v naši največji javni hiši

Ključnik:

Avtor: | 23. septembra, 2023

Za nacionalno RTV hišo sramota, za nas, davkoplačevalce in državljane, pa nacionalna katastrofa. V poplavi turških telenovel, ekraniziranih vedeževalcev in invazivnih reklam je RTV Slovenija namreč še vedno svetilnik v megli stupidnosti. Šibek in komaj še utripajoč, a vseeno delujoč.

Da bodo svobodnjaki, ki so na volitvah zmagali tudi in predvsem s podporo medijev, med katerimi je posebej izstopala nacionalka, na vodilna mesta RTV Slovenije nastavili sebi lojalne ljudi, ni nobena skrivnost. In roko na srce, tudi nobeno presenečenje ne. Kajti javna RTV, ki zase pravi, da je “javni servis” je de facto državna televizija. In podobno kot je zavajujoče govoriti o javnem zdravstvu, če pa je to v resnici državno, ima tudi pri imenovanju članov Sveta RTV ter posledično vodstva nacionalke ključno besedo parlamentarna večina. Vladna koalicija. Tako je danes in tako je bilo vedno. Razlike so le v sofisticiranosti teh (za)menjav.

V prejšnji sestavi organov RTV Slovenija, ki so jih imenovali še po starem zakonu, je po prihodu Janše na oblast marca 2020 zaradi oportunizma nekaterih članov večino v Svetu dobila desnica, čemur je kmalu sledila tudi zamenjava generalnega direktorja, direktorjev radia in televizije ter nato ključnih urednikov, med katerimi je za vlado bistven tisti, ki “nadzoruje2 informativni program.

Takšne zamenjave se seveda niso zgodile prvič. Prav tako drži, da doslej niso kadrovske spremembe še nikogar vrgle na cesto. Vse do letošnjega leta, ko je po zaslugi večine ustavnih sodnikov začel veljati novi zakon o nacionalni RTV hiši, je namreč vedno veljalo nenapisano pravilo, nekakšen gentlemanski dogovor, če hočete, da se nikogar eksistenčno ne ogroža, še manj pa šikanira do te mere, da je ogroženo človekovo zdravje. To pomeni, da so ob preteklih zamenjavah tiste urednike in šefe, ki jih nova metla ni hotela več videti, elegantno pospravili nekam v klet, jih zaposlili na nepomembnih projektih, stran od dogajanja, po možnosti so jim celo pustili enako plačo, samo da bi bil mir pri hiši. Večina gledalcev niti ni bila pozorna, ko so iz informativnega programa potihoma umaknili tiste urednike in novinarje, ki so padli v nemilost.

In ko se je čez let spet zamenjala oblast, se je zgodba ponovila, le da so tokrat “desni” prilezli nazaj iz podpodja ter se vrnili na vodilne položaje, “levi” pa so morali za nekaj let prevzeti vlogo odrinjenih in pozabljenih. Jasno, da takšno kolobarjenje nikoli ni zdravo, da vpliva na kakovost vsebine in da je naša nacionalka zaradi tega vsakič še nekoliko na slabšem, krhajo pa se tudi medčloveški in kolegialni odnosi.

Toda vse to ni (bilo) nič s situacijo, ki je nastopila po dveh letih Janševe vladavine, ko je precejšen del, po besedah Marcela Štefančiča celo večina zaposlenih novinarjev in urednikov, dobesedno ponorel zaradi razmer na Kolodvorski 2-4. Resnica ima sicer vedno dve plati in bržkone ni bilo vse tako črno, kot so v aktivističnem duhu prikazovali tisti, ki so se zaradi “janšizma” na nacionalki zatekli k stavki, eni najdaljših v medijski zgodovini. Dejstvo pa je, da so razmere eskalirale do te mere, da je vse skupaj mejilo na kolektivno histerijo, oba tabora pa sta se sovražila približno toliko kot Rusi in Ukrajinci.

Prav tako drži, da so svobodnjaki, ki predvolilno kampanjo gradili tudi na depolitizaciji javne RTV, zmagali prav zaradi hvaležnosti njenih novinarjev in aktivistov. Da bo novi zakon, ki sistemsko ureja nacionalko, pomenil konec politizacije, je seveda pravljica za lahko noč. Desničarji oziroma janšisti, kot so jim radi rekli, so se kadrovanja in uredniške politike pač lotili tako, kot to znajo: z macolo. Na drugi strani so svobodnjaki in preostala levičarska avantgarda perfidno obljubljali nebesa na zemlji, če oziroma ko pridejo na oblast. Novi zakon o RTV Slovenija je torej politiko na nacionalko vrnil (beri: vrinil) skozi zadnja vrata, potihoma, naskrivaj in z precejšnjo mero zvitosti. Toda pripeljal jo je vsaj toliko kot prejšnji zakoni.

Danes imamo Svet RTV, ki odloča soglasno, takorekoč z aklamacijo. Razprav ni, saj se vsi o vsem strinjajo. Imajo absolutno moč in lahko izglasujejo karkoli. To, da so šlampasti in da imajo težave s proceduro in poznavanjem pravnega reda, je edino, kar omejuje njihov absolutizem. Kar zagotovo ni nobena tolažba, je kvečjemu znak, da se vse skupaj ne bo dobro končalo. Morda se komu danes zdi smešno, da javni zavod, ki ga moramo odjemalci električne energije brez izjem mesečno financirati, ubada z razpisnimi postopki za vodilna mesta, ker je razpisna komisija ugotovila, da so kandidati oddali nepopolne prijave. Morda se bo kdo smejal tudi takrat, ko bodo prijave popolne in bomo izvedeli, kdo bodo novi direktorji radia, televizije in multimedijskega centra. Morda bo to še letos, morda se bo zaradi proceduralnih zapletov, suma nezakonitih sklepov o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnih razlogov in podobnih oblik kaznovanja “janšistov” postopek pošteno zavlekel.

Karkoli se bo že dogajalo, ne bo pozitivno vplivalo na kakovost novinarskega dela in vsebine. Z RTV Slovenija je namreč tako, da predstavlja arhetipsko podobo negativne selekcije – z vsakim novim generalnim direktorjem se razmere, odnosi med ljudmi in kakovost programov praviloma poslabšajo. V neki točki bo treba najti rešitev, sicer bo nacionalka potonila; ne samo zaradi nevzdržnih razmer v kolektivu in kadrovskega osipa, pač pa tudi zaradi telemetrije. Gledanosti.

Leta in leta političnega kupčkanja na nacionalki, vladnega vmešavanja v uredniško delo ter nenormalnega novinarskega aktivizma, celo strankarskega, jo bodo načele do te mere, da bo postala sama sebi namen. Za nacionalno RTV hišo sramota, za nas, davkoplačevalce in državljane, pa nacionalna katastrofa. V poplavi turških telenovel, ekraniziranih vedeževalcev in invazivnih reklam je RTV Slovenija še vedno svetilnik v megli stupidnosti.

Šibek in komaj še utripajoč, a vseeno delujoč.

________________________________

Komentar je bil izvirno objavljen v tedniku Reporter. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Zapravljena integriteta: Medijska prostitucija in ameriške volitve

Zapravljena integriteta: Medijska prostitucija in ameriške volitve

O čem bodo odločali ameriški volivci 5. novembra? Izbirajo lahko med kontinuiteto politike sedanjega predsednika Josepha Bidena, čigar podpredsednica je bila Kamala Harris, in populizmom Donalda Trumpa. Trump je antijunak, samooklicani borec proti establishmentu, torej nastopa proti vsemu, kar naj bi šlo večini Američanov najbolj na živce v zvezi s politiko v washingtonskem močvirju. Če bo zmagal Trump, bo to tudi velika klofuta mainstream medijem, ki so do zadnjega brez kančka sramu navijali za Kamalo Harris. Njena zmaga na drugi strani pa bi pomenila, da je globoka država nepremagljiva in da je povsem vseeno, kdo je njen glavni igralec. Po tej logiki lahko za prihodnjega predsednika Združih držav kandidirata tudi Racman Jaka ali Miki Miška.

Kam vam je ušla vsa pamet, gospa ministrica?! Hitro jo poiščite, da ne bo prepozno!

Kam vam je ušla vsa pamet, gospa ministrica?! Hitro jo poiščite, da ne bo prepozno!

Tragedija je v tem, da imate dovolj glasov v parlamentu, da lahko sprejmete čisto vse, kar si zamislite, pa četudi nima to nobene zveze z realnostjo. Ministrica bo tako kot večina njenih predhodnikov v nekem trenutku verjetno odstopila in s tem rešila sebe. Toda kdo bo rešil nas? To je sedaj ključno vprašanje. Odstopili bodo poslanci, se razkropili po različnih službah, funkcijah in pozabili na nas. Odstopil bo predsednik vlade in odšel tja, kamor sodi, v energetiko. Odšel bo Brecelj nazaj med kirurge. Vsi bodo pozabili, kakšne zakone so sprejeli na področju zdravstva v svojem mandatu, koliko dodatne škode so storili zdravstvu in bolnikom. Nikogar ne bo, ki bi se vsaj opravičil narodu za vse neumnosti, ki so jih počeli v času vladanja.

Matej Arčon in Trubarjev pametni telefon

Matej Arčon in Trubarjev pametni telefon

Kaj ima Primož Trubar s pametnimi telefoni, ki po Arčonovo govorijo slovensko? Nekajkrat smo z leve strani političnega pola lahko slišali, da zaradi revolucionarjev, ki so uzurpirali partizansko gibanje, danes v Sloveniji govorimo slovensko, razen v Ljubljani, Kranju, Kopru in še kje, kjer že govorijo jugoslovanščino. Kdo je torej zaslužen za to, da danes Slovenci še vedno govorimo slovensko? Primož Trubar et consortes ali partizanski revolucionarji? Kolikor se znajdem v slovenski starejši in novejši zgodovini, ni nikjer dokaza, da bi se Primož Trubar zanimal za tehnične zadeve, in bi poskušal v prostem času narediti pametni telefon.

Kaj bo prej, slovenski referendum o JEK 2 ali Američani na Luni?

Kaj bo prej, slovenski referendum o JEK 2 ali Američani na Luni?

Kdor je pričakoval, da se bo premier v Ovalni pisarni s svojim gostiteljem pogovarjal o tem, kako bo Westinghouse zgradil še en reaktor v Krškem, je res naiven. Z Američani bo takšen pogovor možen šele, ko bo v Sloveniji sprejeta odločitev, ali bomo sploh kaj gradili. Sprejemanje zahtevnejših odločitev je namreč nočna mora slovenskih politikov vseh barv. Komunisti so imeli jajca, da so se pred več kot pol stoletja odločili za nuklearko, brez nekih referendumov seveda. Imeli so oblast, bili so ljudstvo. Ironija je, da se danes v demokraciji politiki ne čutijo niti toliko suverene, da bi sprejeli tako enostavno odločitev, kot je ta o razpisu posvetovalnega referenduma.

Adam je bil zagotovo janšist … da o Evi sploh ne govorimo!

Adam je bil zagotovo janšist … da o Evi sploh ne govorimo!

Kar me žalosti, bega in jezi, je, ko moram proti svoji volji živeti v tej pravljični deželi, je dejstvo, da verjetno res tudi po sedmih dneh in sedmih nočeh ne bi bilo mogoče našteti vseh tistih vladajočih lopovov, po domače kriminalcev z belimi ovratniki, sleparjev, goljufov, rokomavhov, pa cestnih razbojnikov, krivoprisežnikov, lažnivcev, ob njih pa avtentičnih in malo manj avtentičnih bedakov, debilov, retardirancev, ljudje brez hrbtenice, zaradi katerih tonemo v prepad, v mrak in v prihodnost brez ene same svetle perspektive.

“Pojdite vi na pir, mi pa do konca spijemo kavo”

“Pojdite vi na pir, mi pa do konca spijemo kavo”

Ste videli, v kako nemogočih razmerah v Mariboru prejemajo onkološki bolniki terapijo? Sredi prašnega in hrupnega gradbišča. Kot je rekla njihova predstavnica: premierju ni potrebno iti v Bejrut, da bi videl tamkajšnje porušene bolnišnice, dovolj je, da pride v Maribor na gradbišče tamkajšnjega onkološkega centra, kjer se počutijo bolniki kot v Gazi. Ropota, bobni in šipe se tresejo. Na paliativnem oddelku ljudje umirajo sredi gradbišča. Bolnica je pozvala predsednika vlade in parafrazirala njegovo izjavo v Združenih narodih: Gospod predsednik, končajte to vojno v Mariboru! Je pa v tem tednu s svojim nastopom pred kamerami veliko povedal tudi kolega Erik Brecelj, ko je namignil pred kamero: “Pojdite vi na pir, mi pa do konca spijemo kavo.” In s tem povedal vse: da se zdravstvo v Sloveniji rešuje za šankom – kot tudi veliko drugih stvari.

Majhna korupcija ni problem. Problem je, če jedrska elektrarna stane 15 milijard evrov

Majhna korupcija ni problem. Problem je, če jedrska elektrarna stane 15 milijard evrov

Prezadnjo novembrsko nedeljo nas čaka posvetovalni referendum o izgradnji novega jedrskega reaktorja v Krškem. Če je splošno prepričanje, da nam glede na naravne in geografske danosti v Sloveniji edinole jedrska energija omogoča kolikor toliko zanesljivo energetsko neodvisnost, pa se mnenja že delijo glede finančnih posledic tega projekta. V tem grmu se skriva zajec, ki sliši na ime korupcija. Nasprotnikov JEK 2 torej niti ne moti jedrska energija kot taka, pač pa jih skrbi, da nam bo 10 ali celo 20 odstotkov celotne investicije požrla korupcija. In kar je še huje, iz teh argumentov, če jih lahko tako imenujemo, izhaja prepričanje, da v Sloveniji ni možno izpeljati enega samega javnega infrastrukturnega ali energetskega projekta brez korupcije …

Logarjev sredinski poker

Logarjev sredinski poker

No, pa se je končno pokadilo iz logov, soban SDS, Državnega zbora. Anže Logar je odstopil, izstopil iz Slovenske demokranstke stranke (SDS). Ob tem je ob dveletnem mučnem mencanju celo napovedal nek jasen načrt: mandata SDS-u ne bo vrnil, ker je od volivcev, do konca leta bo ustanovil svojo poslansko skupino, stranko. Imena še ni. Domnevamo lahko, da bosta v njej (poslanski skupini) zaenkrat vsaj Eva Irgl, Dejan Kaloh, pa morda tudi Mojca Šetinc Pašek. Politične sirene tulijo na levi in desni. Ni več heca, za Logarja in ostale.