Za nacionalno RTV hišo sramota, za nas, davkoplačevalce in državljane, pa nacionalna katastrofa. V poplavi turških telenovel, ekraniziranih vedeževalcev in invazivnih reklam je RTV Slovenija namreč še vedno svetilnik v megli stupidnosti. Šibek in komaj še utripajoč, a vseeno delujoč.
Da bodo svobodnjaki, ki so na volitvah zmagali tudi in predvsem s podporo medijev, med katerimi je posebej izstopala nacionalka, na vodilna mesta RTV Slovenije nastavili sebi lojalne ljudi, ni nobena skrivnost. In roko na srce, tudi nobeno presenečenje ne. Kajti javna RTV, ki zase pravi, da je “javni servis” je de facto državna televizija. In podobno kot je zavajujoče govoriti o javnem zdravstvu, če pa je to v resnici državno, ima tudi pri imenovanju članov Sveta RTV ter posledično vodstva nacionalke ključno besedo parlamentarna večina. Vladna koalicija. Tako je danes in tako je bilo vedno. Razlike so le v sofisticiranosti teh (za)menjav.
V prejšnji sestavi organov RTV Slovenija, ki so jih imenovali še po starem zakonu, je po prihodu Janše na oblast marca 2020 zaradi oportunizma nekaterih članov večino v Svetu dobila desnica, čemur je kmalu sledila tudi zamenjava generalnega direktorja, direktorjev radia in televizije ter nato ključnih urednikov, med katerimi je za vlado bistven tisti, ki “nadzoruje2 informativni program.
Takšne zamenjave se seveda niso zgodile prvič. Prav tako drži, da doslej niso kadrovske spremembe še nikogar vrgle na cesto. Vse do letošnjega leta, ko je po zaslugi večine ustavnih sodnikov začel veljati novi zakon o nacionalni RTV hiši, je namreč vedno veljalo nenapisano pravilo, nekakšen gentlemanski dogovor, če hočete, da se nikogar eksistenčno ne ogroža, še manj pa šikanira do te mere, da je ogroženo človekovo zdravje. To pomeni, da so ob preteklih zamenjavah tiste urednike in šefe, ki jih nova metla ni hotela več videti, elegantno pospravili nekam v klet, jih zaposlili na nepomembnih projektih, stran od dogajanja, po možnosti so jim celo pustili enako plačo, samo da bi bil mir pri hiši. Večina gledalcev niti ni bila pozorna, ko so iz informativnega programa potihoma umaknili tiste urednike in novinarje, ki so padli v nemilost.
In ko se je čez let spet zamenjala oblast, se je zgodba ponovila, le da so tokrat “desni” prilezli nazaj iz podpodja ter se vrnili na vodilne položaje, “levi” pa so morali za nekaj let prevzeti vlogo odrinjenih in pozabljenih. Jasno, da takšno kolobarjenje nikoli ni zdravo, da vpliva na kakovost vsebine in da je naša nacionalka zaradi tega vsakič še nekoliko na slabšem, krhajo pa se tudi medčloveški in kolegialni odnosi.
Toda vse to ni (bilo) nič s situacijo, ki je nastopila po dveh letih Janševe vladavine, ko je precejšen del, po besedah Marcela Štefančiča celo večina zaposlenih novinarjev in urednikov, dobesedno ponorel zaradi razmer na Kolodvorski 2-4. Resnica ima sicer vedno dve plati in bržkone ni bilo vse tako črno, kot so v aktivističnem duhu prikazovali tisti, ki so se zaradi “janšizma” na nacionalki zatekli k stavki, eni najdaljših v medijski zgodovini. Dejstvo pa je, da so razmere eskalirale do te mere, da je vse skupaj mejilo na kolektivno histerijo, oba tabora pa sta se sovražila približno toliko kot Rusi in Ukrajinci.
Prav tako drži, da so svobodnjaki, ki predvolilno kampanjo gradili tudi na depolitizaciji javne RTV, zmagali prav zaradi hvaležnosti njenih novinarjev in aktivistov. Da bo novi zakon, ki sistemsko ureja nacionalko, pomenil konec politizacije, je seveda pravljica za lahko noč. Desničarji oziroma janšisti, kot so jim radi rekli, so se kadrovanja in uredniške politike pač lotili tako, kot to znajo: z macolo. Na drugi strani so svobodnjaki in preostala levičarska avantgarda perfidno obljubljali nebesa na zemlji, če oziroma ko pridejo na oblast. Novi zakon o RTV Slovenija je torej politiko na nacionalko vrnil (beri: vrinil) skozi zadnja vrata, potihoma, naskrivaj in z precejšnjo mero zvitosti. Toda pripeljal jo je vsaj toliko kot prejšnji zakoni.
Danes imamo Svet RTV, ki odloča soglasno, takorekoč z aklamacijo. Razprav ni, saj se vsi o vsem strinjajo. Imajo absolutno moč in lahko izglasujejo karkoli. To, da so šlampasti in da imajo težave s proceduro in poznavanjem pravnega reda, je edino, kar omejuje njihov absolutizem. Kar zagotovo ni nobena tolažba, je kvečjemu znak, da se vse skupaj ne bo dobro končalo. Morda se komu danes zdi smešno, da javni zavod, ki ga moramo odjemalci električne energije brez izjem mesečno financirati, ubada z razpisnimi postopki za vodilna mesta, ker je razpisna komisija ugotovila, da so kandidati oddali nepopolne prijave. Morda se bo kdo smejal tudi takrat, ko bodo prijave popolne in bomo izvedeli, kdo bodo novi direktorji radia, televizije in multimedijskega centra. Morda bo to še letos, morda se bo zaradi proceduralnih zapletov, suma nezakonitih sklepov o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnih razlogov in podobnih oblik kaznovanja “janšistov” postopek pošteno zavlekel.
Karkoli se bo že dogajalo, ne bo pozitivno vplivalo na kakovost novinarskega dela in vsebine. Z RTV Slovenija je namreč tako, da predstavlja arhetipsko podobo negativne selekcije – z vsakim novim generalnim direktorjem se razmere, odnosi med ljudmi in kakovost programov praviloma poslabšajo. V neki točki bo treba najti rešitev, sicer bo nacionalka potonila; ne samo zaradi nevzdržnih razmer v kolektivu in kadrovskega osipa, pač pa tudi zaradi telemetrije. Gledanosti.
Leta in leta političnega kupčkanja na nacionalki, vladnega vmešavanja v uredniško delo ter nenormalnega novinarskega aktivizma, celo strankarskega, jo bodo načele do te mere, da bo postala sama sebi namen. Za nacionalno RTV hišo sramota, za nas, davkoplačevalce in državljane, pa nacionalna katastrofa. V poplavi turških telenovel, ekraniziranih vedeževalcev in invazivnih reklam je RTV Slovenija še vedno svetilnik v megli stupidnosti.
Šibek in komaj še utripajoč, a vseeno delujoč.
________________________________
Komentar je bil izvirno objavljen v tedniku Reporter. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.
0 Komentarjev