Biometrični Anže – simpatični »projekt«, a zaenkrat brez jasne uporabnosti

Fotomontaža Plus Portal

Ključnik:

Avtor: | 19. septembra, 2023

Če niste vedeli, vaša nova osebna izkaznica ima čip, na katerem sta zapisana biometrična podatka, in sicer podoba obraza in dva prstna odtisa. Prstna odtisa se odvzameta državljanom po 12. letu starosti. Izkaznica je hkrati identifikacija v sistemu zdravstvenega zavarovanja. Super pogruntavščina (upamo sicer, da je z zaščito podatkov vse OK), en dokument manj v denarnici, je v “digitalnem trendu”, a kakšne posebne nove uporabnosti za državljane ni, ker boste čakali v istih analognih, nič kaj biometričnih čakalnih vrstah. Čakamo pa tudi Anžeta Logarja, da pove, kaj bo ustvaril s svojo “platformo nejasnosti”.

Anže Logar je na predsedniških volitvah ustvaril določen politični kapital, ki je presegal klasično delitev na levo in desno. S tem so se bolj, ali manj, strinjali vsi. Zato so ga njegovi politični tekmeci na levi (pa deloma tudi “prijatelji” na desni) vztrajno predstavljali kot trojanskega konja Janeza Janše. No, to počnejo tudi sedaj, res tudi je, da prepričljivih argumentov proti temu – vsaj zaenkrat – ni.

Nataša Pirc Musar je na predsedniških volitvah seveda pobrala vse orkestrirane glasove na levi, levi sredini, nekaj resnične, neobremenjene sredine pa je dobil tudi Logar. Z obljubo povezovanja, strpnosti, nove politike.

Anže Logar je nekaterim vliv upanje. Želijo si neke neprepirljive svežine, drugačne od zagrenjenih “frisov”, ki se vsak dan prepirajo o tem, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, javna sredstva režejo in delijo kot del njihove zasebne torte, namesto da si se ukvarjali z reševanjem realnih problemov državljanov, ki se žal kopičijo iz dneva v dan.

Kje smo danes s tem projektom? Po mesecih medijskega mrcvarjenja je Logar sestavil t.i. platformo. Ta bo menda povezovala in se dotikala ključnih razvojnih vprašanj. Kot pravijo na njihovi spletni strani, bo “Platforma sodelovanja” vodila Konvencijo o prihodnosti Slovenije skozi organizacijo forumov, okroglih miz in srečanj s predstavniki gospodarske, kulturne, znanstvene, izobraževalne, mladinske in politične srenje. Prisluhnili bomo vsakemu, ki se bo želel vključiti v razpravo. Primarni namen Konvencije je oblikovati širok konsenz glede razvojnih poti Slovenije za naslednje desetletje z namenom zagotoviti konkurenčnost slovenskega gospodarstva ter državljankam in državljanom Slovenije omogočiti visok življenjski standard. V EU to uspeva družbam, kjer prevladuje visoka kultura dialoga in sodelovanja. To je pot, ki jo zasleduje tudi Platforma”.

Fajn napisano, všečno, a precej brez vsebine. Full of nothing, bi dejali Angleži. To velja tudi za dosedanje Logarjeve odgovore na pogosta vprašanja javnosti, ki se nanašajo na prihodnost tega projekta. Ključno razvojno vprašanje namreč je: kako na oblast spraviti ljudi, neko koalicijo, ki bo to državo znala, upala upravljati brez ideološkega mrcvarjenja državljanov v vedno bolj zapletenih družbenih, gospodarskih, podnebnih, mednarodnih razmerah. Platforma povezovanja zaenkrat precej votla zadeva, ki jo pri življenju drži samo upanje dela javnosti, da se bo nekaj zgodilo. Zgodilo se zaenkrat ni nič posebnega. Vedno več je ugibanj o iskrenosti, resnosti, agilnosti Logarjeve “alternative”.

Pomembno dejstvo v evoluciji Logarjeve platformske pogruntavščine je, da je trenutna vlada nazorno, mogoče bolj od pričakovanj, pokazala svojo akutno operativno nesposobnost, kadrovsko bedo in da se sesuva sama vase s svojimi fanatičnimi ideološkimi projekti ob neokusni PR-ovski samohvali. Zadnjo priložnost neke rešitve, možnost novega začetka, so ji prinesle katastrofalne poplave. Kot pa kažejo trenutne odločitve, smer in hitrost delovanja, ignoranca pri upoštevanju stroke, obravnavanju alternativnih rešitev, predlogov … te priložnosti Golobova vlada ne bo izkoristila. Kvečjemu obratno: poplave lahko pred koncem mandata predčasno odplavijo tudi trenutno ekipo.

Vlada po mesecu in pol po podatkih občin ne izvaja ustrezne nujne sanacije vodotokov, ne zna niti približo oceniti realne škode te naravne katastrofe, kaj šele sestaviti operativni terminski plan sanacije. Zna pa na zalogo “nabijati” nove davke pod pretvezo izumetničene solidarnosti.

Če k poplavam dodamo še očitno nesposobnost pri sanaciji zdravstvenega sistema, črpanju EU sredstev in stopnjevanje migrantske krize, za katero nimajo nobenega odgovora, razen praznega političnega blebetanja o strpnosti, integraciji ipd., se rok uporabnosti te vlade silovito bliža. Tudi za številne njene nekdanje podpornike. Pokazalo se namreč je, da zna vlada izpolnjevati le obljube, ki so povezane z načelnimi ideološkimi ukrepi. Kratkoročno to morda deluje, od praznega besedičenja in samohvale pa ljudje ne morejo živeti ne na levi, ne na desni.

Zgodilo se ni nič tudi v razmerju SDS – Logar, kar iskreno rečeno dnevno načenja Logarjev sredinski potencial. Pobudnik “alternativne” platforme je še vedno predsednik Sveta SDS, poslanec te stranke in nič ne kaže, da bi s teh funkcij odstopil. Zdi se, da trenutno vsi v politiki nekaj čakajo, deloma zaradi zaostrene situacije glede poplav, deloma zaradi trenutne udobnosti statusa quo. Kakorkoli gledamo, je lahko zmagovalec trenutne situacije za nekatere odpisani Janez Janša. Ob svoji “lopatni ofenzivi” po poplavah je dokazal, da obvladuje razmere in da se prilagaja. Tudi razmeroma konstruktivna drža pri sprejemanju različnih predlogov okoli sanacije mu zaenkrat koristi. Hkrati uspešno razgalja dvoličnost NSi, ki se v svoji ihti kljubovanja SDS oklepa bombončkov leve vlade, pri čemer kaže svojo nič kaj krščansko naravo delovanja.

V vsem tem solidarnostnem po-poplavnem cirkusu in morebitni imploziji trenutne vlade je Logarjevo cincanje lahko do neke mere logično. Če je Logarjeva platforma iskren poskus prevetritve slovenske politike s strani sicer izkušenega in do sedaj strankarsko jasno opredeljenega politika, ali pa v resnici zgolj strateški projekt SDS, bomo lahko izvedeli v naslednjih mesecih, ko bo zaradi nakopičenih problemov in ponovnega zimskega pritiska na cene energentov naraščalo nezadovoljstvo javnosti in posledično tudi politična napetost.

Če bo Logar nadaljeval s svojo pahorijansko prijazno, simpatično pasivnostjo znotraj SDS, če ne bo začel kreirati jasnih alternativnih predlogov za reševanje ključnih družbenih, gospodarskih problemov, potem bo sredinski volilni kapital dokončno usahnil, silno napovedovana Platforma pa bo ostala na ravni debatnega krožka nekaj sicer precej izobraženih in spodobnih ljudi. Mogoče je to bil tudi njegov osnovni cilj, a ga je javnost narobe razumela, ker se je pod “prisilo” agresivnih medijev ujel v preveč smele, nerazdelane obljube? No, mogoče se pa dejasko še ni odločil, kaj bo storil in scenariji v njegovi glavi še dozorevajo?

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?