Če niste vedeli, vaša nova osebna izkaznica ima čip, na katerem sta zapisana biometrična podatka, in sicer podoba obraza in dva prstna odtisa. Prstna odtisa se odvzameta državljanom po 12. letu starosti. Izkaznica je hkrati identifikacija v sistemu zdravstvenega zavarovanja. Super pogruntavščina (upamo sicer, da je z zaščito podatkov vse OK), en dokument manj v denarnici, je v “digitalnem trendu”, a kakšne posebne nove uporabnosti za državljane ni, ker boste čakali v istih analognih, nič kaj biometričnih čakalnih vrstah. Čakamo pa tudi Anžeta Logarja, da pove, kaj bo ustvaril s svojo “platformo nejasnosti”.
Anže Logar je na predsedniških volitvah ustvaril določen politični kapital, ki je presegal klasično delitev na levo in desno. S tem so se bolj, ali manj, strinjali vsi. Zato so ga njegovi politični tekmeci na levi (pa deloma tudi “prijatelji” na desni) vztrajno predstavljali kot trojanskega konja Janeza Janše. No, to počnejo tudi sedaj, res tudi je, da prepričljivih argumentov proti temu – vsaj zaenkrat – ni.
Nataša Pirc Musar je na predsedniških volitvah seveda pobrala vse orkestrirane glasove na levi, levi sredini, nekaj resnične, neobremenjene sredine pa je dobil tudi Logar. Z obljubo povezovanja, strpnosti, nove politike.
Anže Logar je nekaterim vliv upanje. Želijo si neke neprepirljive svežine, drugačne od zagrenjenih “frisov”, ki se vsak dan prepirajo o tem, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, javna sredstva režejo in delijo kot del njihove zasebne torte, namesto da si se ukvarjali z reševanjem realnih problemov državljanov, ki se žal kopičijo iz dneva v dan.
Kje smo danes s tem projektom? Po mesecih medijskega mrcvarjenja je Logar sestavil t.i. platformo. Ta bo menda povezovala in se dotikala ključnih razvojnih vprašanj. Kot pravijo na njihovi spletni strani, bo “Platforma sodelovanja” vodila Konvencijo o prihodnosti Slovenije skozi organizacijo forumov, okroglih miz in srečanj s predstavniki gospodarske, kulturne, znanstvene, izobraževalne, mladinske in politične srenje. Prisluhnili bomo vsakemu, ki se bo želel vključiti v razpravo. Primarni namen Konvencije je oblikovati širok konsenz glede razvojnih poti Slovenije za naslednje desetletje z namenom zagotoviti konkurenčnost slovenskega gospodarstva ter državljankam in državljanom Slovenije omogočiti visok življenjski standard. V EU to uspeva družbam, kjer prevladuje visoka kultura dialoga in sodelovanja. To je pot, ki jo zasleduje tudi Platforma”.
Fajn napisano, všečno, a precej brez vsebine. Full of nothing, bi dejali Angleži. To velja tudi za dosedanje Logarjeve odgovore na pogosta vprašanja javnosti, ki se nanašajo na prihodnost tega projekta. Ključno razvojno vprašanje namreč je: kako na oblast spraviti ljudi, neko koalicijo, ki bo to državo znala, upala upravljati brez ideološkega mrcvarjenja državljanov v vedno bolj zapletenih družbenih, gospodarskih, podnebnih, mednarodnih razmerah. Platforma povezovanja zaenkrat precej votla zadeva, ki jo pri življenju drži samo upanje dela javnosti, da se bo nekaj zgodilo. Zgodilo se zaenkrat ni nič posebnega. Vedno več je ugibanj o iskrenosti, resnosti, agilnosti Logarjeve “alternative”.
Pomembno dejstvo v evoluciji Logarjeve platformske pogruntavščine je, da je trenutna vlada nazorno, mogoče bolj od pričakovanj, pokazala svojo akutno operativno nesposobnost, kadrovsko bedo in da se sesuva sama vase s svojimi fanatičnimi ideološkimi projekti ob neokusni PR-ovski samohvali. Zadnjo priložnost neke rešitve, možnost novega začetka, so ji prinesle katastrofalne poplave. Kot pa kažejo trenutne odločitve, smer in hitrost delovanja, ignoranca pri upoštevanju stroke, obravnavanju alternativnih rešitev, predlogov … te priložnosti Golobova vlada ne bo izkoristila. Kvečjemu obratno: poplave lahko pred koncem mandata predčasno odplavijo tudi trenutno ekipo.
Vlada po mesecu in pol po podatkih občin ne izvaja ustrezne nujne sanacije vodotokov, ne zna niti približo oceniti realne škode te naravne katastrofe, kaj šele sestaviti operativni terminski plan sanacije. Zna pa na zalogo “nabijati” nove davke pod pretvezo izumetničene solidarnosti.
Če k poplavam dodamo še očitno nesposobnost pri sanaciji zdravstvenega sistema, črpanju EU sredstev in stopnjevanje migrantske krize, za katero nimajo nobenega odgovora, razen praznega političnega blebetanja o strpnosti, integraciji ipd., se rok uporabnosti te vlade silovito bliža. Tudi za številne njene nekdanje podpornike. Pokazalo se namreč je, da zna vlada izpolnjevati le obljube, ki so povezane z načelnimi ideološkimi ukrepi. Kratkoročno to morda deluje, od praznega besedičenja in samohvale pa ljudje ne morejo živeti ne na levi, ne na desni.
Zgodilo se ni nič tudi v razmerju SDS – Logar, kar iskreno rečeno dnevno načenja Logarjev sredinski potencial. Pobudnik “alternativne” platforme je še vedno predsednik Sveta SDS, poslanec te stranke in nič ne kaže, da bi s teh funkcij odstopil. Zdi se, da trenutno vsi v politiki nekaj čakajo, deloma zaradi zaostrene situacije glede poplav, deloma zaradi trenutne udobnosti statusa quo. Kakorkoli gledamo, je lahko zmagovalec trenutne situacije za nekatere odpisani Janez Janša. Ob svoji “lopatni ofenzivi” po poplavah je dokazal, da obvladuje razmere in da se prilagaja. Tudi razmeroma konstruktivna drža pri sprejemanju različnih predlogov okoli sanacije mu zaenkrat koristi. Hkrati uspešno razgalja dvoličnost NSi, ki se v svoji ihti kljubovanja SDS oklepa bombončkov leve vlade, pri čemer kaže svojo nič kaj krščansko naravo delovanja.
V vsem tem solidarnostnem po-poplavnem cirkusu in morebitni imploziji trenutne vlade je Logarjevo cincanje lahko do neke mere logično. Če je Logarjeva platforma iskren poskus prevetritve slovenske politike s strani sicer izkušenega in do sedaj strankarsko jasno opredeljenega politika, ali pa v resnici zgolj strateški projekt SDS, bomo lahko izvedeli v naslednjih mesecih, ko bo zaradi nakopičenih problemov in ponovnega zimskega pritiska na cene energentov naraščalo nezadovoljstvo javnosti in posledično tudi politična napetost.
Če bo Logar nadaljeval s svojo pahorijansko prijazno, simpatično pasivnostjo znotraj SDS, če ne bo začel kreirati jasnih alternativnih predlogov za reševanje ključnih družbenih, gospodarskih problemov, potem bo sredinski volilni kapital dokončno usahnil, silno napovedovana Platforma pa bo ostala na ravni debatnega krožka nekaj sicer precej izobraženih in spodobnih ljudi. Mogoče je to bil tudi njegov osnovni cilj, a ga je javnost narobe razumela, ker se je pod “prisilo” agresivnih medijev ujel v preveč smele, nerazdelane obljube? No, mogoče se pa dejasko še ni odločil, kaj bo storil in scenariji v njegovi glavi še dozorevajo?
0 Komentarjev