In memoriam Janez Pergar (1942-2023)

Avtor: | 15. septembra, 2023

S kom, dragi Johhny, boš pa odslej hodil na tista znamenita kosila, ki so se znala podaljšati, saj si svojega sogovornika tako lepo razbremeniti vsakodnevnih skrbi, ga vsaj za nekaj časa odpeljal v druge svetove, tja, ker vladajo lepe umetnosti in zdravi medčloveški odnosi. 

Komu boš zdaj svetoval in mu prijateljsko stal ob strani, ko bo potreboval tvojo modrost, mir in razsodnost, če pa ne boš več tu, med nami, v tuzemskem svetu, kjer je danes težko srečati tako toplega človeka, kakršen si bil ti, dragi Janez; na koga se bom obrnil, ko se bom znašel pred težko dilemo, problemom ali dvomom?

Brez tebe se pred desetletjem zagotovo ne bi opogumil in svoje bodoče žene zaprosil za roko. Ne vem, kako ti je to uspelo, vendar si mi v kratkem pogovoru vlil toliko pozitivne energije in veselja do življenja, da sem naredil tisti korak. Seveda sem se kasneje tudi večkrat preklinjal zaradi tega, zakaj sem te poslušal. Toda to so bili trenutki slabosti, šibkosti, dvoma in strahov, to so bila obdobja krize, s čemer se vsi kdaj spopadamo v življenju. Ko zdaj pišem tele misli v tvoj spomin, to počnem s cmokom v grlu in tesnobo v prsih, mi je jasno, da si imel prav. In da nisem naredil ničesar narobe, ker sem te poslušal.

Če bi vedel, kako zelo si vplival na življenja drugih, dragi Janez, mi morda ne bi verjel. Vendar si – in vsi, ki si nam pomagal in izkazoval svojo naklonjenost, tega ne bomo nikoli pozabili.

Hvala, Janez, ker si znal svoje darove deliti in ker si bil vedno pripravljen poslušati. Tisti, ki smo te poznali, smo se zdrznili o suhoparni, brezosebni agencijski novici “Umrl je znani poslovnež … “ … ki se sliši kot poročilo s fronte. Tebe se pa res ne da stlačiti v nek predalček, na katerem piše zgolj “znani poslovnež”, saj si bil toliko več od tega. A za širšo javnost in celo za medije je to bržkone nepomembno. Minimalizem osmrtnice je dovolj. Tisti pa, ki jim je bil pokojnik blizu, tisti, ki jim je bil najbližje, si zaslužijo mir pred takšnimi naslovi in imajo pravico do svoje žalosti, svoje osebne bolečine, ki je sveta in nedotakljiva.

Janez Pergar je bil izjemen človek in eden najtoplejših ljudi, kar sem jih poznal.

Nikoli ga ne bom pozabil.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Kako sem spoznal Kissingerja

Zakaj Henery Kissinger tudi po pol stoletja še vedno polarizira in nas ne pusti ravnodušnih? Je to zato, ker oblast potrebuje določeno stopnjo tajnosti, saj morajo celo v največji demokraciji na svetu volivci presojati rezultate in ne načinov? Saj, tudi sam sem se ob srečanju z njim veliko naučil. Vsebine se spomnim le bežno, morda je bilo že vabilo na ta dogodek garancija, da vsebina je, nedobljena vizitka to samo potrjuje, veliko več pa mi je ostalo o tem, kako je pomembno mreženje, komunikacija, moč, in vse ostalo, kar sodi zraven. In ravno to je bila odlična lekcija, ki sem je naučil, ko sem spoznal Kissingerja.

Ministrici za zdravje predlagam, da sama napiše odstopno izjavo, ne pa premier Golob

Da je Valentini težko delati na Ministrstvu za zdravje, ni težko ugotoviti ob njenih nastopih na televiziji ter po njeni telesni govorici pred kamero. Dragoceni čas ji bodo pobirali majhni problemi, slabi svetovalci in vedno novi problemi v zdravstvu. Seveda bo na koncu ponovno za vse kriva ministrica. Ko ne bi zmogla več, sledi odstop, še prej pa diskreditacija njenega dela. In ko bo odšla kot ministrica, bo zaradi gnojnice, ki se bo zlila po njej, le s težavo dobila delovno mesto. In prišel bo novi, pa spet novi minister ali ministrica in tako naprej, mi pa bomo vztrajno upali, da bomo rešili probleme v zdravstvu z menjavo ministrov.

Titovo Jajce in Titova televizija

Zgodovina se na slovenskih tleh dejansko ponavlja na najslabši mogoči način, ponavlja se kot grozljiva in strašljiva farsa. Kajti kdo ima interes, da za gnilo preteklost, ki ni nikomur prinesla nič dobrega, zapravlja davkoplačevalski denar slovenskih državljanov in pošilja novinarsko ekipo v Jajce, hkrati pa osvobojeno in depolitizirano vodstvo “nacionalke” stoka in joka, da bo Titova televizija propadla, če takoj ne dobi izdatne finančne injekcije?

Predstava, ki gre narobe

Ko sem natančno pregledal poročilo Evropske komisije, sem ugotovil, da je minister Boštjančič zavajal Bruselj. Tja je namreč (namerno?) poslal napačno verzijo proračuna. Tisto, ki je še vsebovala solidarnostni dodatek. Tisto, ki še ni upoštevala zvišanih povprečnin za občine. Takšno, ki še ni upoštevala indeksacije socialnih transferjev. In ki je še vedno predvidevala zamrznitev plač javnih uslužbencev. Vse te postavke, ki tehtajo nekaj debelih sto milijonov evrov, je Boštjančič dal v proračun tik pred sprejemanjem v parlamentu in o tem ni obvestil Bruslja.

Kdo je ustrelil Johna Krambergerja

Vedno bolj verjamem, da resnice o JFK-ju ne bomo nikoli izvedeli. Tudi če bi ameriške zvezne arhive jutri v celoti odprli za javnost in razkrili vse, kar se nanaša na Kennedyjev atentat, bi ljudje še vedno videli tisto, kar hočejo videti. Ljudje namreč verjamejo samo v to, v kar hočejo verjeti. V tej klasični dihotomiji med logos in mitos, torej med razumom in tistim, kar bi lahko opredelili kot zgodbo, pripoved ali intepretacijo, bomo bržkone vedno bolj verjeli zgodbi. Zakaj? Zato ker so posredi tudi čustva. Močna čustva. Pri Johnu F. Kennedyju jih je seveda ogromno in za veliko Američanov je njegova smrt še vedno travma, iz katere se napajata umetnost in popularna kultura.

Vladno proračunsko burkaštvo z nevarnimi posledicami

Medtem, ko vlada ljudstvo »zabava« z revolucionarnim, aktivističnim zasegom blatnega (zasebnega) goveda, arhaičnimi postopki evidentiranja delovnega časa, napovedanimi in odpovedanimi radikalnimi reorganizacijami vlade, depolitizacijo policije in vseh “nesvobodnih” sektorjev, vogalov te države, je v Državnem zboru potekalo sprejemanje ključnih dokumentov za delovanje države: proračunov za naslednji dve leti. Fiskalni svet je oba ocenil kot neverodostojna, celo brezpredmetna dokumenta.

Nekoč bomo dočakali tudi davčno reformo

Namesto da bi se politika odločila in znižala davčno breme, nas vedno bolj obremenjuje z raznimi stranskimi dajatvami. Nekatere imenuje celo solidarnostni davek, potem pa ga čez nekaj časa ukinejo. Težko jih je razumeti. V moji dolgoletni praksi se ne spomnim, da bi kdo toliko obljubljal, nato pa obljube spremenil ali jih sploh ne bi uresničil. Sprašujem se, zakaj nekaj obljubljajo, ne da bi prej preverili, kaj je sploh izvedljivo oziroma kaj lahko sploh izvedejo. Davčni zavezanci ne marajo presenečenj.

Od banalnosti do brutalnosti

Nevarnost prihaja z ljudmi, ki tlakujejo pot v fašistični pekel na krilih ideološkega zanosa po ustvarjanju boljše družbene ureditve, kot je svobodna demokratična država. Zlo, ki napoveduje resne probleme družbe, je kratenje človekovih pravic posameznika ali določene družbene skupine. Mehanizmi kratenja svobode so znani: demonizacija nasprotne strani, zasmehovanje in nato dehumanizacija določene družbene skupine ali pripadnikov politike s pomočjo oblikovalcev javnega mnenja, pa tudi orkestriranega diskreditiranja političnih nasprotnikov s strani t.i. digitalnih trolov, ustrahovanje in kaznovanje svobodomiselnih z zlorabo policije, sodstva ali celo vojske.