Patriarh in Sončni kralj

Avtor: | 2. aprila, 2023

Kakšen človek je, sem se spraševal. Je demokrat, morda celo liberalec, kot me je prepričeval in ponavljal, da ne bo šel v levo koalicijo. Že takrat je bil politik; meni je govoril eno, javnosti drugo, koalicijskim partnerjem nekaj tretjega. Škoda, kajti imel je zgodovinsko priložnost, da sestavi koalicijo s krščanskimi demokrati in odreže ob oblasti “komuniste” in “janšiste”, Levica pa itak ne sodi v nobeno resno vlado. Toda pričakovanja so bila prevelika in Robert Golob je ravnal enako klišejsko kot vsi njegovi predhodniki …

 

Voditelj se ne ponudi sam, voditelj je poklican. To modrost sem jih izrekel na približno uro in pol dolgem zasebnem pogovoru na začetku decembra 2021 v Novi Gorici. S sogovornikom sva se vikala, pogovor med nama je lepo stekel, čeprav je bilo v zraku čutiti nekakšno pričakovanje, ki je doseglo vrh z vprašanjem, če sem prišel zato, da bi se “jim pridružil”. Moj odgovor ga je morda razočaral, ne vem. Kasneje sem pogosto razmišljal o občutkih, ki sem jih dobil ob človeku, za katerega sem že takrat vedel, da ga bo zamikalo premierstvo. Moj sogovornik je bil namreč Robert Golob, ki je čez nekaj mesecev prepričljivo zmagal na volitvah in pometel z “janšisti”.

 

Kakšen človek je, sem se spraševal. Je demokrat, morda celo liberalec, kot me je prepričeval in ponavljal, da ne bo šel v levo koalicijo. Že takrat je bil politik; meni je govoril eno, javnosti drugo, koalicijskim partnerjem nekaj tretjega. Škoda, kajti imel je zgodovinsko priložnost, da sestavi koalicijo s krščanskimi demokrati in odreže ob oblasti “komuniste” in “janšiste”, Levica pa itak ne sodi v nobeno resno vlado. Toda pričakovanja so bila prevelika in Robert Golob je ravnal enako klišejsko kot vsi njegovi predhodniki na levi sredini z izjemo Janeza Drnovška; sestavil je ideološko koalicijo, v katero je vključil tudi radikalce iz Levice, ki so še včeraj zagovarjali izstop iz zveze NATO, nacionalizacijo in pregon kapitalistov “z bajoneti v morje”.

 

Kako lahko vladaš s takšnimi ljudmi, ki jim povrhu vsega zaupaš resorja za socialo in kulturo? Z lahkoto, če se požvižgaš na javne finance. In z veseljem, če uživaš v nadaljevanju kulturnega boja, ki ga zganjajo Rdeči Kmeri na Ministrstvu za kulturo. Pravzaprav je premier naredil vse, da bi se mediji in javnost ukvarjali z njegovimi koalicijskimi partnerji, medtem ko bi svobodnjaki lahko v miru kadrovali in vladali … a le dokler ne bi trčili ob interese nekoga močnejšega.

 

Naše ladje morajo vse pluti v isto smer, pravi don Lucchesi, ki je alegorija skorumpiranega, z mafijo povezanega italijanskega premierja Giulia Andreottija, v kultnem filmu Boter III. Gliha vkup štriha po slovensko. Kdor se tega ne drži, ima težave. Robert Golob je potreboval le malo časa, da je začutil slovensko verzijo don Lucchesija, tihega patriarha, ki iz ozadja obvladuje ves politični prostor levo od sredine pri nas. Ta ena in edina, takorekoč večna figura zakulisne politike, ki se je formalno upokojila že pred dvajsetimi leti, ima zadnjo besedo pri ključnih odločitvah na tranzicijski levici.

 

Zaradi patriarha Golob koalicije enostavno ni mogel sestaviti drugače. Zaradi tega je Gibanje Svoboda kmalu po volitvah vase posrkalo poraženi stranki Alenke Bratušek in Marjana Šarca, ki sta za nagrado za svojo strankarsko kapitulacijo dobila ministrski mesti. Za razliko od Igorja Šoltesa, ki se je nekoč, ko je šlo za evropske volitve, uprl navodilom patriarha glede združevanja z drugi (levimi) strankami, je bil Golob vsaj tu bolj pragmatičen in ni zaostroval. Šoltesa je namreč konflikt z Milanim Kučanom pred desetletjem tako drago stal, da je največ, kar so mu ponudili, položaj državnega sekretarja na pravosodnem ministrstvu.

 

Čudežni deček energetike se sprva ni zavedal, s kom vse bo imel opravka kot premier. Brez političnih izkušenj in izrazito pragmatičen je (bil) prikrajšan tudi za nekaj tiste prirojene previdnost, ki jo premore njegov bivši “sosed” Borut Jamnik. Tisti Jamnik, ki je navzlic solidnemu družinskemu pedigreju preveč inteligenten, da bi stopil v prve politične vrste in se izpostavil medijskim žarometom. Golob, na drugi strani, ima drugačne predispizicije, nenazadnje pa tudi temperament, ki ga je doslej že večkrat izdal. Začelo se je lansko poletje pri napovedi predsedniške kandidature Marte Kos, ko mu je ušel tisti stavek o patriarhu in kozlih, ki jih ta včasih strelja. Izraz na obrazu nesojene predsednice je povedal vse. Večni predsednik mu je žalitev kasneje z obrestmi vrnil in danes v predsedniški palači stanuje Nataša Pirc Musar, ki jo je h kandidaturi nagovoril ravno Kučan.

 

Premier je hočeš nočeš spoznal, da razen Janše, ki ima s Kučanom posebno, takorekoč patološko razmerje, ki je zagotovo tudi obojestransko, v slovenski politiki nihče ne more in ne sme parirati patriarhu. Če mu, ga čakajo določene posledice. Naše ladje morajo vse pluti v isto smer … Kakšno šokantno spoznanje je moralo biti to za narcisa, ki je bil rojen z zlato žlico. Ki je bil vajen zmagovati. Ki je bil prepričan, da kot voditelj vedno ravna prav in ima vedno prav, zato ni bil nikoli vajen ugovorov. Ki se ga je zaradi tega v času, ko je deloval v energetiki in absolutistično vodil GEN-I, v določenih krogih prijel vzdevek Sončni kralj. Tudi zaradi bujne pričeske, ki bi z nekaj domišljije lahko spominjala na zlato sonce na glavi Ludvika XIV. Kajti ko je bil znameniti francoski kralj, ki je vladal kar 72 let, še mladenič, je nastopil v neki baletni predstavi, kjer je na glavi nosil velikansko masko sonca – zato vzdevek Sončni kralj.

 

Naš Sončni kralj bo v nekem trenutku ugotovil, da je njegova oblast v marsičem odvisna tudi od milosti patriarha, ki lahko vpliva na medije in posledično na razpoloženje ljudi. Za zdaj med obema absolutistima vlada status quo, ki sta ga sklenila na predvečer slovenskega kulturnega praznika. Simbolike neke kavice pa bo konec v trenutku, ko vse ladje ne bodo več plule v isto smer. Tedaj bodo nebo zakrili oblaki in kralj bo ostal brez sonca in morda celo brez novih oblačil.

3 komentarji

  1. Miller

    .

  2. skrbnik

    Naš Sončni kralj bo v nekem trenutku ugotovil, da je njegova oblast v marsičem odvisna tudi od milosti patriarha, ki lahko vpliva na medije in posledično na razpoloženje ljudi. Za zdaj med obema absolutistima vlada status quo, ki sta ga sklenila na predvečer slovenskega kulturnega praznika.

    Simbolike neke kavice pa bo konec v trenutku, ko vse ladje ne bodo več plule v isto smer. Tedaj bodo nebo zakrili oblaki in kralj bo ostal brez sonca in morda celo brez novih oblačil.

    • skrbnik

      Tudi zaradi bujne pričeske, ki bi z nekaj domišljije lahko spominjala na zlato sonce na glavi Ludvika XIV.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Ali bo Slovenija leta 2030 še članica zveze NATO?

Ali bo Slovenija leta 2030 še članica zveze NATO?

Naivnosti je konec. Američani so Evropejcem jasno povedali, da niso sposobni niti upravičeni do pogajanj o koncu vojne v Ukrajini. Ne bo pomagalo nobeno jamranje ali pritoževanje o kavbojskem obnašanju “strička Sama”. Victoria Nuland se je vrnila na steroidih, njen zgodovinski vzklik Fuck EU! je danes inkorporiran v zunanjo politiko Združenih držav. Naslednja štiri leta bomo morali požirati sranje, ki so nam ga pripravili evropski politiki. Predvsem nemški, ki nosijo glavno krivdo za Putinovo osvajalno vojno v Ukrajini. Naslednja štiri leta bodo peklenska tudi za države, ki so doslej kršile zaveze glede 2 odstotkov BDP za obrambo, med njimi izstopata Slovenija in Španija. Tega goljufanja nam Trumpova administracija ne bo več dovoljevala. Treba se bo odločiti: ali ostanemo v Natu, ali gremo na svoje. Ampak za nevtralnost po švicarskem ali avstrijskem vzoru je naša “balkanska Švica” preveč revna …

Slovenski kulturni praznik 2025: France v gatah in Asta v negližeju

Slovenski kulturni praznik 2025: France v gatah in Asta v negližeju

Če je Prešeren ne samo pesnik nedosežnega ideala, ampak tudi človek iz krvi in mesa, potem očitno lahko leta Gospodovega 2025 na plakatu paradira v gatah in majici. Toda spodobilo bi se, ženske kvote, enakost spolov pa to, da bi dobili tudi plakat s štirimi podobami tovarišice ministrice Aste. Recimo: Asta v negližeju, Asta v plaščku, vrednem kakšne minimalne plače in še nekaj evrov, Asta v oblekici, vredni pol minimalne plače in na koncu Asta v partizanski uniformi. Plakata bi se tako lepo dopolnjevala, mi nevedni zarukanci, ki nimamo pojma, kaj je revolucionarna umetnost, pa bi dobili prvo lekcijo v razumevanju te umetnosti. Zatorej: Bog živi slovensko kulturo! In živele Čebine, da so nam dale tak briljantni um, kot ga poseduje kulturna ministrica! Pa srečno pot vsem tistim, ki se bodo na praznični dan kulturno odpeljali v Italijo nakupovat cenejše živilske in druge izdelke.

Janšisti bodo tovarišici postavili spomenik

Janšisti bodo tovarišici postavili spomenik

Za Golobovo vlado je sprejem novega medijskega zakona ne glede na vse zadržke nujen, saj je bila to ena izmed njihovih predvolilnih obljub: poleg depolitizacije in preganjanja janšistov so Svobodnjaki (pa tudi Levica) zagotavljali, da bodo poskrbeli za takšen zakon, ki bo onemogočil zlorabe medijev v bodoče. No, če jim slučajno uspe skozi proceduro spraviti novi Zakon o medijih, potem si predstavljajte šok na obrazih ključnih aktivistov politike, ki trenutno obvladuje Ministrstvo za kulturo, če se na oblast slučajno vrne nasprotna stran. Janšisti. Pomislite, kako vesel bo Janša takšnega zakona, ki mu ga je pripravila Levica …

Sovražni govor Simona Gregorčiča

Sovražni govor Simona Gregorčiča

Kako to, da Simona Gregorčiča, nesramnega pesnika, že nismo vrgli iz šolskih čitank, ga prepovedali, deci zabranili, da se ga uči na pamet (kot smo se Soči učili še v petdesetih in šestdesetih). Pa Gregorčičevo ulico, kjerkoli že je, v Ljubljani je na njej, o groza vseh groz!, celo sedež vlade in prvega ministra, pa en del predsedniške palače tudi meji na to ulico, bi preimenovali v Ulico borcev proti sovražnemu govoru, odstranili bi njegove spomenike in tako naprej.

Za nered v zdravstvu nismo krivi zdravniki, ampak politiki, ker vzdržujejo socialistični sistem

Za nered v zdravstvu nismo krivi zdravniki, ampak politiki, ker vzdržujejo socialistični sistem

Vojna z zdravniki, o kateri nas je obvestil že nekdanji minister za zdravje Bešič, se z nezmanjšano močjo nadaljuje že več kot eno leto. Zapirajo nas v še bolj tog birokratski sistem, iz katerega nam ne pustijo v svojem zasebnem času delati niti tam, kjer bi si želeli. Takorekoč zaprli so nas v poslovni zapor in nam nadzirajo prosti čas. Temu se reče svoboda po Robertu Golobu. Odvzeli so nam svobodo odločanja o tem, kje bomo lahko delali po 22 letih izobraževanja in še dodatnih štirih letih specializacije. Ker so tako inovativni, naj jih spomnim, da so nekoč zdravnike v socialističnem zdravstvu premeščali z odločbami. Morda pa nas to še čaka?

Kakšno (novo) stranko v resnici potrebuje Slovenija

Kakšno (novo) stranko v resnici potrebuje Slovenija

Prepričanje, da je (slovenska) politika umazana, nevredna poštenega dela, je pripeljalo tudi do tega, da najbolj propulzivni in uspešni posamezniki, ki bi lahko naredili sijajno politično kariero, nočejo niti slišati o tem, da bi vstopili v politiko. Če temu prištejemo negativno selekcijo, s katero se srečujemo v zadnjih tridesetih letih vsaj tako akutno kot v času socializma, potem je jasno, da smo si skopali globoko jamo, iz katere ne bo enostavno zlesti. Vprašanje, če sploh kdaj.

WAR-nost

WAR-nost

Nekaj je očitno – varnost ni več samoumevna. Tudi ni več tema, kjer bi lahko posamezne stranke zganjale politično demagogijo o lepotah nevtralnosti. Še na študiju ekonomije bi bilo smiselno tisto znano dilemo o maslu ali topovih zamenjati s čim bolj realističnim, kajti prav lahko se zgodi, da brez topov ne bo niti kruha, kaj šele masla na njem. “Da bi preprečili vojno, se moramo nanjo pripraviti.” To je bistvo: doktrina odvračanja. Če se želimo izogniti vojni, je treba investirati v varnost. Smo priča paradoksu; razvoj Zahoda je prinesel dolgo obdobje miru, kjer so države počasi začele pozabljati, da so se vsi mejniki v zgodovini sveta zgodili preko vojn. Upadati je začela ambicija pri ohranjanju vojaške (pre)moči Zahoda. Zaradi zanemarjanja varnosti demokratičnega sveta (z izjemo ZDA) so nedemokratične velesile spoznale, da Zahod postaja ranljiv. Zato so začeli spodjedati svetovni red in mir.

Staro reklo, da revolucija na koncu požre svoje otroke, še vedno velja

Staro reklo, da revolucija na koncu požre svoje otroke, še vedno velja

S predlagano novelo Zakona o zdravstveni dejavnosti ministrica omogoča, da bodo najboljši kadri odšli v zasebni sektor, ki praviloma dela manj zahtevne posege. Tja bi lahko brez problema hodili mlajši zdravniki. Namesto tega pa ministrica motivira najboljše zdravnike, da bi odhajali iz javnega zdravstva v zasebno in tam delali praviloma manj zahtevne storitve za veliko boljše plačilo. Ta popolnoma zgrešen ukrep je jasen tudi tistim, ki nimajo visoke izobrazbe, le ministrici, ki ima doktorat znanosti, to ni jasno. Ali bosta ostala razvoj in znanje v javnem sektorju, ali pa boste tudi njiju prisilili, da se preselita v zasebni sektor?