Patriarh in Sončni kralj

Kakšen človek je, sem se spraševal. Je demokrat, morda celo liberalec, kot me je prepričeval in ponavljal, da ne bo šel v levo koalicijo. Že takrat je bil politik; meni je govoril eno, javnosti drugo, koalicijskim partnerjem nekaj tretjega. Škoda, kajti imel je zgodovinsko priložnost, da sestavi koalicijo s krščanskimi demokrati in odreže ob oblasti “komuniste” in “janšiste”, Levica pa itak ne sodi v nobeno resno vlado. Toda pričakovanja so bila prevelika in Robert Golob je ravnal enako klišejsko kot vsi njegovi predhodniki …

Voditelj se ne ponudi sam, voditelj je poklican. To modrost sem jih izrekel na približno uro in pol dolgem zasebnem pogovoru na začetku decembra 2021 v Novi Gorici. S sogovornikom sva se vikala, pogovor med nama je lepo stekel, čeprav je bilo v zraku čutiti nekakšno pričakovanje, ki je doseglo vrh z vprašanjem, če sem prišel zato, da bi se “jim pridružil”. Moj odgovor ga je morda razočaral, ne vem. Kasneje sem pogosto razmišljal o občutkih, ki sem jih dobil ob človeku, za katerega sem že takrat vedel, da ga bo zamikalo premierstvo. Moj sogovornik je bil namreč Robert Golob, ki je čez nekaj mesecev prepričljivo zmagal na volitvah in pometel z “janšisti”.

Kakšen človek je, sem se spraševal. Je demokrat, morda celo liberalec, kot me je prepričeval in ponavljal, da ne bo šel v levo koalicijo. Že takrat je bil politik; meni je govoril eno, javnosti drugo, koalicijskim partnerjem nekaj tretjega. Škoda, kajti imel je zgodovinsko priložnost, da sestavi koalicijo s krščanskimi demokrati in odreže ob oblasti “komuniste” in “janšiste”, Levica pa itak ne sodi v nobeno resno vlado. Toda pričakovanja so bila prevelika in Robert Golob je ravnal enako klišejsko kot vsi njegovi predhodniki na levi sredini z izjemo Janeza Drnovška; sestavil je ideološko koalicijo, v katero je vključil tudi radikalce iz Levice, ki so še včeraj zagovarjali izstop iz zveze NATO, nacionalizacijo in pregon kapitalistov “z bajoneti v morje”.

Kako lahko vladaš s takšnimi ljudmi, ki jim povrhu vsega zaupaš resorja za socialo in kulturo? Z lahkoto, če se požvižgaš na javne finance. In z veseljem, če uživaš v nadaljevanju kulturnega boja, ki ga zganjajo Rdeči Kmeri na Ministrstvu za kulturo. Pravzaprav je premier naredil vse, da bi se mediji in javnost ukvarjali z njegovimi koalicijskimi partnerji, medtem ko bi svobodnjaki lahko v miru kadrovali in vladali … a le dokler ne bi trčili ob interese nekoga močnejšega.

Naše ladje morajo vse pluti v isto smer, pravi don Lucchesi, ki je alegorija skorumpiranega, z mafijo povezanega italijanskega premierja Giulia Andreottija, v kultnem filmu Boter III. Gliha vkup štriha po slovensko. Kdor se tega ne drži, ima težave. Robert Golob je potreboval le malo časa, da je začutil slovensko verzijo don Lucchesija, tihega patriarha, ki iz ozadja obvladuje ves politični prostor levo od sredine pri nas. Ta ena in edina, takorekoč večna figura zakulisne politike, ki se je formalno upokojila že pred dvajsetimi leti, ima zadnjo besedo pri ključnih odločitvah na tranzicijski levici.

Zaradi patriarha Golob koalicije enostavno ni mogel sestaviti drugače. Zaradi tega je Gibanje Svoboda kmalu po volitvah vase posrkalo poraženi stranki Alenke Bratušek in Marjana Šarca, ki sta za nagrado za svojo strankarsko kapitulacijo dobila ministrski mesti. Za razliko od Igorja Šoltesa, ki se je nekoč, ko je šlo za evropske volitve, uprl navodilom patriarha glede združevanja z drugi (levimi) strankami, je bil Golob vsaj tu bolj pragmatičen in ni zaostroval. Šoltesa je namreč konflikt z Milanim Kučanom pred desetletjem tako drago stal, da je največ, kar so mu ponudili, položaj državnega sekretarja na pravosodnem ministrstvu.

Čudežni deček energetike se sprva ni zavedal, s kom vse bo imel opravka kot premier. Brez političnih izkušenj in izrazito pragmatičen je (bil) prikrajšan tudi za nekaj tiste prirojene previdnost, ki jo premore njegov bivši “sosed” Borut Jamnik. Tisti Jamnik, ki je navzlic solidnemu družinskemu pedigreju preveč inteligenten, da bi stopil v prve politične vrste in se izpostavil medijskim žarometom. Golob, na drugi strani, ima drugačne predispizicije, nenazadnje pa tudi temperament, ki ga je doslej že večkrat izdal. Začelo se je lansko poletje pri napovedi predsedniške kandidature Marte Kos, ko mu je ušel tisti stavek o patriarhu in kozlih, ki jih ta včasih strelja. Izraz na obrazu nesojene predsednice je povedal vse. Večni predsednik mu je žalitev kasneje z obrestmi vrnil in danes v predsedniški palači stanuje Nataša Pirc Musar, ki jo je h kandidaturi nagovoril ravno Kučan.

Premier je hočeš nočeš spoznal, da razen Janše, ki ima s Kučanom posebno, takorekoč patološko razmerje, ki je zagotovo tudi obojestransko, v slovenski politiki nihče ne more in ne sme parirati patriarhu. Če mu, ga čakajo določene posledice. Naše ladje morajo vse pluti v isto smer … Kakšno šokantno spoznanje je moralo biti to za narcisa, ki je bil rojen z zlato žlico. Ki je bil vajen zmagovati. Ki je bil prepričan, da kot voditelj vedno ravna prav in ima vedno prav, zato ni bil nikoli vajen ugovorov. Ki se ga je zaradi tega v času, ko je deloval v energetiki in absolutistično vodil GEN-I, v določenih krogih prijel vzdevek Sončni kralj. Tudi zaradi bujne pričeske, ki bi z nekaj domišljije lahko spominjala na zlato sonce na glavi Ludvika XIV. Kajti ko je bil znameniti francoski kralj, ki je vladal kar 72 let, še mladenič, je nastopil v neki baletni predstavi, kjer je na glavi nosil velikansko masko sonca – zato vzdevek Sončni kralj.

Naš Sončni kralj bo v nekem trenutku ugotovil, da je njegova oblast v marsičem odvisna tudi od milosti patriarha, ki lahko vpliva na medije in posledično na razpoloženje ljudi. Za zdaj med obema absolutistima vlada status quo, ki sta ga sklenila na predvečer slovenskega kulturnega praznika. Simbolike neke kavice pa bo konec v trenutku, ko vse ladje ne bodo več plule v isto smer. Tedaj bodo nebo zakrili oblaki in kralj bo ostal brez sonca in morda celo brez novih oblačil.