Ljubljanske Murgle so, povedano brez kakršnega koli cinizma, izgubile še enega prebivalca. Na svoj 94. rojstni dan je umrl Janez Zemljarič, dolgoletni partijski in politični funkcionar, šef Udbe, prvi direktor ljubljanskega Kliničnega centra, večkratni nagrajenec in odlikovanec. Zadnje mesece je Zemljarič preživel v Centru starejših Trnovo, ki očitno postaja poslednja postaja pomembnih osebnosti bivšega režima, saj sta tam, med drugimi, umrla tudi Ljubo Bavcon in Janez Stanovnik. Za pristaše teorije zarote, po katerih naj bi bil prav Janez Zemljarič alfa in omega t.i. stricev iz ozadja oziroma globoke države, je ta podatek bržkone neroden in neprijeten, saj podira mit o vsemogočnemu donu po imenu Giovanni della Terra, brez katerega se v tej državi ni zgodilo nič …
Bil je prijeten avgustovski večer pred kakšnimi trinajstimi leti, ko sem prišel na poletno zabavo združenja YES, ki je bilo tisto leto na vrtu vile na Barjanski, kjer domuje odvetniška pisarna Senica. V YES so me povabili leto ali dve pred tem, bržkone zaradi tega, ker sem bil svetovalec uprave graške Styria Media International, lastnice nekaj slovenskih medijev, med drugim tudi solastnice Dnevnika. Yesove zabave so bile vedno na dobrem glasu, žal pa sem jih večino zamudil, zato sem bil pri Miru Senici, ki je bil gostitelj, v bistvu prvič. Njegova partnerica Katarina Kresal je bila v tistem času ministrica za notranje zadeve v vladi Boruta Pahorja, med povabljenimi pa sem opazil še pravosodnega ministra Aleša Zalarja in, če se ne motim, Pahorjevo dolegoletno zaupnico Simono Dimic.
Na tovrstne partyje sem načeloma nerad prihajal, zlasti če nisem vedel, na koga bom tam naletel. Toda poletna Yesova zabava je bila vsaj v tem pogledu zame neproblematična. S Katarino Kresal sva bila že pred tem v dobrih odnosih in tudi med povabljenimi sem takoj opazil nekaj dobrih znancev in kolegov, s katerimi sem se zapletel v pogovor. Vzdušje je bilo prijetno sproščeno, šampanjca ni zmanjkalo in edino, kar me je nekoliko obremenjevalo, je bilo dejstvo, da ne smem popiti niti kozarčka preveč, saj sem se naslednje jutri odpravljal k sestri v Berlin in me je čakalo okroglih 1000 kilometrov vožnje.
V nekem trenutku me je Brane Pavlin, takratni predsednik uprave Dnevnika, prešerne volje vprašal, če želim spoznati predsednika. Nekoliko debelo sem ga pogledal, kajti razen predsednikov ali članov uprav in nekaj ministrov med množico nisem opazil nobenega “pravega” predsednika. Še najmanj vlade, parlamenta ali celo republike. Stopil sem z njim nekaj korakov dalje v manjši krog, kjer sem se seznanil s starejšim gospodom sivih brkov in manjše postave. Ko sva se rokovala, me je vprašal, če vem, kdo je. V sekundi me je prešinilo, zato sem mu smehljaje prikimal, potem pa mi dal je v roke svojo vizitko. Spregovila sva še nekaj vljudnostnih besed, potem pa sem ga vprašal, če ga lahko kaj pokličem. Seveda, je odvrnil, zato sem vam pa dal svojo številko.
Tako sem spoznal Janeza Zemljariča.
Jasno mi je postalo, da gre za človeka, okoli katerega se je ustvaril nekakšen mehurček misterioznosti, ki so ga ljudje sčasoma napihnili do te mere, da je njegovo ime postalo sinonim neformalnega vpliva in moči. Hočeš sestanek z ministrom? Kliči Zemljariča. Bi rad gradil v Izoli? Pojdi k Zemljariču na kavo. Hočeš priti v Klinični center kot dobavitelj? Zmeni se z Miklavičičem … no, še bolje z Zemljaričem. Želiš poslovati na bosanskem trgu? Prosi Zemljariča, da si uredi sestanek v Sarajevu.
In tako dalje in tako dalje. Ljudje s(m)o bili tisti, ki smo temu človeku dajali takšno izjemno vrednost, pomembnost, s tem pa tudi določeno moč in vpliv. V trenutku, ko bi ga pustili pri miru in komunicirali neposredno z odločevalci ali poslovnimi partnerji, bi bilo mita o človeku iz ozadja, ki ima izjemno neformalno moč, konec.
Potreboval sem več let, da sem to razumel. In ko sem, sem poskušal to dopovedati vsem tistim, ki so mi prodajali zgodbe o tem, kako da brez dolge roke Giovannija della Terre v Sloveniji ne moreš ničesar narediti. Šele legenda o izolskem otoku jih je nekoliko streznila. Ampak o tem morda kdaj drugič.
+++
Verjetno vas zanima, kaj sem potem naredil s posetnico podjetja Eti par. Po predhodnem posvetu s svojim predsednikom uprave v Gradcu sem telefoniral Zemljaričevi tajnici in se dogovoril za sestanek. Čez nekaj dni, ko bi moral tja, sem dobil klic z opravičilom, da je nekaj prišlo vmes in da gospod Zemljarič ne more, da pa mi bo čim prej sporočil nov termin. Do sestanka potem nikoli ni prišlo. Ko sem pri “dobro obveščenih” poizvedoval, kaj se je zgodilo, so mi skorajda v smehu razložili, da je Giovanni della Terra, ko so ga radi imenovali, izgubil vse veselje do kavice, ko se je malo pozanimal o meni. Še danes ne vem, ali naj to jemljem kot kompliment.
Z likom Janeza Zemljariča sem imel kasneje še nekajkrat opraviti, ko smo na portalu+ raziskovali dobavitelje hobotnice, povezane z UKC Ljubljana. V anale bo šel zlasti fiasko Simona Vrhunca, takratnega generalnega direktorja Kliničnega centra, h kateremu je Zemljarič redno hodil na kavice. Ko smo Vrhunca mediji privili, kaj se to pravi, se je zgovarjal na to, da so nekdanji direktorji UKC pri njemu vedno dobrodošli, Zemljarič pa je kot razlog svojih obiskov navajal to, da je direktorju prinašal “ideje z zvezi z bolniki”.
Toda življenje Janeza Zemljariča je bilo vse prej kot komedija, čeprav se je v zadnjem desetletju včasih zdelo nasprotno. Svoje je naredila tudi demenca, zaradi katere je zadnja leta izgubil “vpliv”, o katerem bi sicer lahko razpravljali, čeprav je bil ta več desetletij velik in nesporen. Za razliko od Milana Kučana, ki ga je zanimala le politika (z ideologijo vred), namreč Zemljarič nikoli ni bil dogmatik, še manj pa radikalec. Raje je imel biznis. Bližje je bil torej Janezu Kocijančiču, čeprav mu je manjkalo njegove svetovljanske širine in pragmatične lucidnosti. Za staro gardo je Zemljaričeva smrt vseeno velika izguba, čeprav je bilo, kot so občasno potarnali nekateri zgovornejši člani omizja gostilne Pečarič, le vprašanje časa, kdaj “Janeza ne bo več med nami”.
Pred približno osmimi leti, med vstopanjem Hrvaške v Evropsko unijo, ko je morala južna soseda pod silnim pritiskom Nemčije izročiti Josipa Perkovića (bivšega šefa hrvaške Udbe, op. avt.) bavarskim pravosodnim organom zaradi vpletenosti v likvidacije več nemških državljanov, sicer podpornikov ustaškega gibanja, naj bi se Zemljarič po namigih mojih virov za krajši čas “umaknil” v psihiatrično kliniko zaradi demence. Kar pa naj bi bil le previdnostni ukrep, kajti lahko bi se zgodilo, da bi ga kot nekdanjega šefa republiške Udbe klicali pred sodišče kot pričo. To pa nikakor ne bi bilo dobro ne za Zemljariča ne za celotno slovensko paralevico, ki niti 32 let po koncu enopartijskega sestema še ni izpustila iz rok primata na levici.
O tem, kako vpliven je bil dejansko Janez Zemljarič, obstaja sicer več teorij, dve pa sta si povsem v nasprotju. Eni trdijo, da zelo in da je imel skoraj do konca v rokah precej niti, medtem ko na drugi strani slišimo precej bolj blage ocene o tem, da je v zadnjih letih njegov vpliv skopnel, da je postajal vse bolj čudaški in da razen telefonskih klicev in kavic, na katerih se je dobival z vsemi mogočimi ljudmi, pravzaprav ni imel nobenega posebnega vpliva,
Kaj od tega je res, bodo pokazali prihodnji tedni in meseci. Zagotovo bo njegova smrt sprožila vprašanje nasledstva, če držijo ocene, da je bil Zemljarič pomemben faktor. V tem primeru bodo iz omar začele leteti stare, že skoraj zastarane ovadbe, policija in tožilstvo bodo nenadoma začeli preiskovati zadeve, za katere smo že skoraj pozabili, da obstajajo.
Če pa je bilo okoli pokojnika “mnogo hrupa za nič”, potem se ne bo zgodilo nič pretresljivega, nič posebnega. Glede na to, da je umrl kot stanovalec trnovskega doma za upokojence, bi rekel, da bo veliko teorij zarote in malo dejstev. Včasih se mit tako zakorenini, da je pretežko sprejeti resnico.
Za Janezom Zemljaričem ostajajo vdova Tina Tomlje, nekdanja županja Ljubljane, sin Igor, odvetnik, in vnuki.
0 Komentarjev