Janez Zemljarič (1928-2022)

Avtor: | 30. decembra, 2022

Ljubljanske Murgle so, povedano brez kakršnega koli cinizma, izgubile še enega prebivalca. Na svoj 94. rojstni dan je umrl Janez Zemljarič, dolgoletni partijski in politični funkcionar, šef Udbe, prvi direktor ljubljanskega Kliničnega centra, večkratni nagrajenec in odlikovanec. Zadnje mesece je Zemljarič preživel v Centru starejših Trnovo, ki očitno postaja poslednja postaja pomembnih osebnosti bivšega režima, saj sta tam, med drugimi, umrla tudi Ljubo Bavcon in Janez Stanovnik. Za pristaše teorije zarote, po katerih naj bi bil prav Janez Zemljarič alfa in omega t.i. stricev iz ozadja oziroma globoke države, je ta podatek bržkone neroden in neprijeten, saj podira mit o vsemogočnemu donu po imenu Giovanni della Terra, brez katerega se v tej državi ni zgodilo nič …

Bil je prijeten avgustovski večer pred kakšnimi trinajstimi leti, ko sem prišel na poletno zabavo združenja YES, ki je bilo tisto leto na vrtu vile na Barjanski, kjer domuje odvetniška pisarna Senica. V YES so me povabili leto ali dve pred tem, bržkone zaradi tega, ker sem bil svetovalec uprave graške Styria Media International, lastnice nekaj slovenskih medijev, med drugim tudi solastnice Dnevnika. Yesove zabave so bile vedno na dobrem glasu, žal pa sem jih večino zamudil, zato sem bil pri Miru Senici, ki je bil gostitelj, v bistvu prvič. Njegova partnerica Katarina Kresal je bila v tistem času ministrica za notranje zadeve v vladi Boruta Pahorja, med povabljenimi pa sem opazil še pravosodnega ministra Aleša Zalarja in, če se ne motim, Pahorjevo dolegoletno zaupnico Simono Dimic.

Na tovrstne partyje sem načeloma nerad prihajal, zlasti če nisem vedel, na koga bom tam naletel. Toda poletna Yesova zabava je bila vsaj v tem pogledu zame neproblematična. S Katarino Kresal sva bila že pred tem v dobrih odnosih in tudi med povabljenimi sem takoj opazil nekaj dobrih znancev in kolegov, s katerimi sem se zapletel v pogovor. Vzdušje je bilo prijetno sproščeno, šampanjca ni zmanjkalo in edino, kar me je nekoliko obremenjevalo, je bilo dejstvo, da ne smem popiti niti kozarčka preveč, saj sem se naslednje jutri odpravljal k sestri v Berlin in me je čakalo okroglih 1000 kilometrov vožnje.

V nekem trenutku me je Brane Pavlin, takratni predsednik uprave Dnevnika, prešerne volje vprašal, če želim spoznati predsednika. Nekoliko debelo sem ga pogledal, kajti razen predsednikov ali članov uprav in nekaj ministrov med množico nisem opazil nobenega “pravega” predsednika. Še najmanj vlade, parlamenta ali celo republike. Stopil sem z njim nekaj korakov dalje v manjši krog, kjer sem se seznanil s starejšim gospodom sivih brkov in manjše postave. Ko sva se rokovala, me je vprašal, če vem, kdo je. V sekundi me je prešinilo, zato sem mu smehljaje prikimal, potem pa mi dal je v roke svojo vizitko. Spregovila sva še nekaj vljudnostnih besed, potem pa sem ga vprašal, če ga lahko kaj pokličem. Seveda, je odvrnil, zato sem vam pa dal svojo številko.

Tako sem spoznal Janeza Zemljariča.

Jasno mi je postalo, da gre za človeka, okoli katerega se je ustvaril nekakšen mehurček misterioznosti, ki so ga ljudje sčasoma napihnili do te mere, da je njegovo ime postalo sinonim neformalnega vpliva in moči. Hočeš sestanek z ministrom? Kliči Zemljariča. Bi rad gradil v Izoli? Pojdi k Zemljariču na kavo. Hočeš priti v Klinični center kot dobavitelj? Zmeni se z Miklavičičem … no, še bolje z Zemljaričem. Želiš poslovati na bosanskem trgu? Prosi Zemljariča, da si uredi sestanek v Sarajevu.

In tako dalje in tako dalje. Ljudje s(m)o bili tisti, ki smo temu človeku dajali takšno izjemno vrednost, pomembnost, s tem pa tudi določeno moč in vpliv. V trenutku, ko bi ga pustili pri miru in komunicirali neposredno z odločevalci ali poslovnimi partnerji, bi bilo mita o človeku iz ozadja, ki ima izjemno neformalno moč, konec.

Potreboval sem več let, da sem to razumel. In ko sem, sem poskušal to dopovedati vsem tistim, ki so mi prodajali zgodbe o tem, kako da brez dolge roke Giovannija della Terre v Sloveniji ne moreš ničesar narediti. Šele legenda o izolskem otoku jih je nekoliko streznila. Ampak o tem morda kdaj drugič.

+++

Verjetno vas zanima, kaj sem potem naredil s posetnico podjetja Eti par. Po predhodnem posvetu s svojim predsednikom uprave v Gradcu sem telefoniral Zemljaričevi tajnici in se dogovoril za sestanek. Čez nekaj dni, ko bi moral tja, sem dobil klic z opravičilom, da je nekaj prišlo vmes in da gospod Zemljarič ne more, da pa mi bo čim prej sporočil nov termin. Do sestanka potem nikoli ni prišlo. Ko sem pri “dobro obveščenih” poizvedoval, kaj se je zgodilo, so mi skorajda v smehu razložili, da je Giovanni della Terra, ko so ga radi imenovali, izgubil vse veselje do kavice, ko se je malo pozanimal o meni. Še danes ne vem, ali naj to jemljem kot kompliment.

Z likom Janeza Zemljariča sem imel kasneje še nekajkrat opraviti, ko smo na portalu+ raziskovali dobavitelje hobotnice, povezane z UKC Ljubljana. V anale bo šel zlasti fiasko Simona Vrhunca, takratnega generalnega direktorja Kliničnega centra, h kateremu je Zemljarič redno hodil na kavice. Ko smo Vrhunca mediji privili, kaj se to pravi, se je zgovarjal na to, da so nekdanji direktorji UKC pri njemu vedno dobrodošli, Zemljarič pa je kot razlog svojih obiskov navajal to, da je direktorju prinašal “ideje z zvezi z bolniki”.

Toda življenje Janeza Zemljariča je bilo vse prej kot komedija, čeprav se je v zadnjem desetletju včasih zdelo nasprotno. Svoje je naredila tudi demenca, zaradi katere je zadnja leta izgubil “vpliv”, o katerem bi sicer lahko razpravljali, čeprav je bil ta več desetletij velik in nesporen. Za razliko od Milana Kučana, ki ga je zanimala le politika (z ideologijo vred), namreč Zemljarič nikoli ni bil dogmatik, še manj pa radikalec. Raje je imel biznis. Bližje je bil torej Janezu Kocijančiču, čeprav mu je manjkalo njegove svetovljanske širine in pragmatične lucidnosti. Za staro gardo je Zemljaričeva smrt vseeno velika izguba, čeprav je bilo, kot so občasno potarnali nekateri zgovornejši člani omizja gostilne Pečarič, le vprašanje časa, kdaj “Janeza ne bo več med nami”.

Pred približno osmimi leti, med vstopanjem Hrvaške v Evropsko unijo, ko je morala južna soseda pod silnim pritiskom Nemčije izročiti Josipa Perkovića (bivšega šefa hrvaške Udbe, op. avt.) bavarskim pravosodnim organom zaradi vpletenosti v likvidacije več nemških državljanov, sicer podpornikov ustaškega gibanja, naj bi se Zemljarič po namigih mojih virov za krajši čas “umaknil” v psihiatrično kliniko zaradi demence. Kar pa naj bi bil le previdnostni ukrep, kajti lahko bi se zgodilo, da bi ga kot nekdanjega šefa republiške Udbe klicali pred sodišče kot pričo. To pa nikakor ne bi bilo dobro ne za Zemljariča ne za celotno slovensko paralevico, ki niti 32 let po koncu enopartijskega sestema še ni izpustila iz rok primata na levici.

O tem, kako vpliven je bil dejansko Janez Zemljarič, obstaja sicer več teorij, dve pa sta si povsem v nasprotju. Eni trdijo, da zelo in da je imel skoraj do konca v rokah precej niti, medtem ko na drugi strani slišimo precej bolj blage ocene o tem, da je v zadnjih letih njegov vpliv skopnel, da je postajal vse bolj čudaški in da razen telefonskih klicev in kavic, na katerih se je dobival z vsemi mogočimi ljudmi, pravzaprav ni imel nobenega posebnega vpliva,

Kaj od tega je res, bodo pokazali prihodnji tedni in meseci. Zagotovo bo njegova smrt sprožila vprašanje nasledstva, če držijo ocene, da je bil Zemljarič pomemben faktor. V tem primeru bodo iz omar začele leteti stare, že skoraj zastarane ovadbe, policija in tožilstvo bodo nenadoma začeli preiskovati zadeve, za katere smo že skoraj pozabili, da obstajajo.

Če pa je bilo okoli pokojnika “mnogo hrupa za nič”, potem se ne bo zgodilo nič pretresljivega, nič posebnega. Glede na to, da je umrl kot stanovalec trnovskega doma za upokojence, bi rekel, da bo veliko teorij zarote in malo dejstev. Včasih se mit tako zakorenini, da je pretežko sprejeti resnico.

Za Janezom Zemljaričem ostajajo vdova Tina Tomlje, nekdanja županja Ljubljane, sin Igor, odvetnik, in vnuki.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Kako sem spoznal Kissingerja

Zakaj Henery Kissinger tudi po pol stoletja še vedno polarizira in nas ne pusti ravnodušnih? Je to zato, ker oblast potrebuje določeno stopnjo tajnosti, saj morajo celo v največji demokraciji na svetu volivci presojati rezultate in ne načinov? Saj, tudi sam sem se ob srečanju z njim veliko naučil. Vsebine se spomnim le bežno, morda je bilo že vabilo na ta dogodek garancija, da vsebina je, nedobljena vizitka to samo potrjuje, veliko več pa mi je ostalo o tem, kako je pomembno mreženje, komunikacija, moč, in vse ostalo, kar sodi zraven. In ravno to je bila odlična lekcija, ki sem je naučil, ko sem spoznal Kissingerja.

Ministrici za zdravje predlagam, da sama napiše odstopno izjavo, ne pa premier Golob

Da je Valentini težko delati na Ministrstvu za zdravje, ni težko ugotoviti ob njenih nastopih na televiziji ter po njeni telesni govorici pred kamero. Dragoceni čas ji bodo pobirali majhni problemi, slabi svetovalci in vedno novi problemi v zdravstvu. Seveda bo na koncu ponovno za vse kriva ministrica. Ko ne bi zmogla več, sledi odstop, še prej pa diskreditacija njenega dela. In ko bo odšla kot ministrica, bo zaradi gnojnice, ki se bo zlila po njej, le s težavo dobila delovno mesto. In prišel bo novi, pa spet novi minister ali ministrica in tako naprej, mi pa bomo vztrajno upali, da bomo rešili probleme v zdravstvu z menjavo ministrov.

Henry Kissinger (1923-2023)

Stoletje Henryja Kissingerja, na Bavarskem rojenega Juda, čigar družina je tik pred Kristalno nočjo emigrirala v Ameriko, nam pove veliko o tem, kako se je svetovna politika razvijala v zadnjih petdesetih letih. Nixonov svetovalec za nacionalno varnost in državni sekretar je prvi po Metternichu pravilno razumel načelo t.i. realpolitik in ga umestil v ameriško zunanjo politiko. Brez njega bi Kitajska mnogo kasneje postala (ekonomska) velesila, hladna vojna z Rusi pa bi bila še bolj mrzla.

Predstava, ki gre narobe

Ko sem natančno pregledal poročilo Evropske komisije, sem ugotovil, da je minister Boštjančič zavajal Bruselj. Tja je namreč (namerno?) poslal napačno verzijo proračuna. Tisto, ki je še vsebovala solidarnostni dodatek. Tisto, ki še ni upoštevala zvišanih povprečnin za občine. Takšno, ki še ni upoštevala indeksacije socialnih transferjev. In ki je še vedno predvidevala zamrznitev plač javnih uslužbencev. Vse te postavke, ki tehtajo nekaj debelih sto milijonov evrov, je Boštjančič dal v proračun tik pred sprejemanjem v parlamentu in o tem ni obvestil Bruslja.

Kdo je ustrelil Johna Krambergerja

Vedno bolj verjamem, da resnice o JFK-ju ne bomo nikoli izvedeli. Tudi če bi ameriške zvezne arhive jutri v celoti odprli za javnost in razkrili vse, kar se nanaša na Kennedyjev atentat, bi ljudje še vedno videli tisto, kar hočejo videti. Ljudje namreč verjamejo samo v to, v kar hočejo verjeti. V tej klasični dihotomiji med logos in mitos, torej med razumom in tistim, kar bi lahko opredelili kot zgodbo, pripoved ali intepretacijo, bomo bržkone vedno bolj verjeli zgodbi. Zakaj? Zato ker so posredi tudi čustva. Močna čustva. Pri Johnu F. Kennedyju jih je seveda ogromno in za veliko Američanov je njegova smrt še vedno travma, iz katere se napajata umetnost in popularna kultura.

Vladno proračunsko burkaštvo z nevarnimi posledicami

Medtem, ko vlada ljudstvo »zabava« z revolucionarnim, aktivističnim zasegom blatnega (zasebnega) goveda, arhaičnimi postopki evidentiranja delovnega časa, napovedanimi in odpovedanimi radikalnimi reorganizacijami vlade, depolitizacijo policije in vseh “nesvobodnih” sektorjev, vogalov te države, je v Državnem zboru potekalo sprejemanje ključnih dokumentov za delovanje države: proračunov za naslednji dve leti. Fiskalni svet je oba ocenil kot neverodostojna, celo brezpredmetna dokumenta.

Nekoč bomo dočakali tudi davčno reformo

Namesto da bi se politika odločila in znižala davčno breme, nas vedno bolj obremenjuje z raznimi stranskimi dajatvami. Nekatere imenuje celo solidarnostni davek, potem pa ga čez nekaj časa ukinejo. Težko jih je razumeti. V moji dolgoletni praksi se ne spomnim, da bi kdo toliko obljubljal, nato pa obljube spremenil ali jih sploh ne bi uresničil. Sprašujem se, zakaj nekaj obljubljajo, ne da bi prej preverili, kaj je sploh izvedljivo oziroma kaj lahko sploh izvedejo. Davčni zavezanci ne marajo presenečenj.

Od banalnosti do brutalnosti

Nevarnost prihaja z ljudmi, ki tlakujejo pot v fašistični pekel na krilih ideološkega zanosa po ustvarjanju boljše družbene ureditve, kot je svobodna demokratična država. Zlo, ki napoveduje resne probleme družbe, je kratenje človekovih pravic posameznika ali določene družbene skupine. Mehanizmi kratenja svobode so znani: demonizacija nasprotne strani, zasmehovanje in nato dehumanizacija določene družbene skupine ali pripadnikov politike s pomočjo oblikovalcev javnega mnenja, pa tudi orkestriranega diskreditiranja političnih nasprotnikov s strani t.i. digitalnih trolov, ustrahovanje in kaznovanje svobodomiselnih z zlorabo policije, sodstva ali celo vojske.