Ukrajina kot poligon za testiranje novega in starega orožja

V Ukrajini že osem mesecev poteka krvava vojna, za katero nihče ne zna napovedati, kdaj in kako se bo končala. Velike sile ponovno lomijo kopja na hrbtih nevtralnih držav in ljudstev, ki so prisiljena bije tuje bitke. Svet je razdeljen v podpori eni ali drugi strani, zato je težko najti objektivno analizo vzroka, poteka in končnega izida te vojne. Ukrajina je danes tudi idealno polje za preizkus vzdržljivosti starega in napredek novega konvencionalnega orožja in vojaške opreme na obeh straneh. Kaj nam ta vojna tehnično pove in pokaže?

Eden prvih dramatičnih prizorov, ki smo jih spremljali 24. februarja 2022, je bil helikopterski pristanek ruskih jurišnih helikopterjev Ka-52 (aligator) na letališču Antonov blizu Kijeva. Resna formacija skoraj petdesetih takšnih helikopterjev je v samo nekaj minutah masakrirala ukrajinsko obrambo in pustila preko 200 mrtvih na vseh straneh. Verjetno opogumljena s tem uspehom je ruska vojska začela uporabljati helikopterje Ka-52, Mi-28 in do neke mere Mi-35 za spremljanje velikih tankovskih kolon, ki so na začetku vojne napadale Kijev in Harkov. Kar naenkrat pa preobrat in šok. Najmodernejši helikopterji na svetu so začeli padati kot hruške in dinamika njihovih izgub je bila večja kot celo pri tankih T-72, ki so jih Ukrajinci samo v prvih tednih vojne uničili na tisoče.

Res je, da so ti helikopterji (razen ameriškega AH-64 apache) najsodobnejši na svetu in vsebujejo napredno programsko zaščito pred vsemi vodenimi izstrelki. A Ukrajinci so dokazali, da Ka-52 sploh ni zaščiten pred nevodenim strelivom in ne le pred protiletalskimi topovi kalibra več kot 20 milimetrov, ampak tudi pred navadnimi avtomatskimi puškami s standardnim premerom cevi 7,65. Ta situacija je močno vplivala na izid prvih mesecev vojne, saj je začetna ruska strategija v veliki meri temeljila na popolni prevladi v zraku.

Posodobljeno sovjetsko letalo Suhoj-25, posebej zasnovano za napade na cilje na zemlji, se je izkazalo za nekoliko boljše od helikopterjev. Ti razmeroma dobro oboroženi in še bolj masivni oklepni jurišniki so bili težja tarča za zastarele ukrajinske sisteme zračne obrambe. K temu je seveda pripomogla tudi njihova večja hitrost v primerjavi s helikopterji. Vendar pa se je s prihodom novega zahodnega orožja izkazalo, da ta vrsta ofenzivnega letala ni zadostovala za nadzor nad potekom vojne. Upoštevati je treba, da jurišna letala, ne samo ruska, ampak vsa, ki trenutno obstajajo na svetu, temeljijo na tehnologiji in letalski elektroniki iz druge svetovne vojne. Kot bi nemškemu Junkerju 22 Stuka dodali rakete in malo boljši oklep. Sicer je vse ostalo enako, tudi hitrost in vodljivost. Napredek v letalstvu se je bolj osredotočal na lovce, ki so sčasoma postali lovci bombniki. Ostali stormtrooperji so v zadnjih 80 letih – predvsem pa v zadnjih 40 letih – ostali skoraj enaki.

Glavno vlogo prevzemajo droni

Če je kakšno orožje absolutno najbolj uporabno v tej vojni, so to zagotovo brezpilotna letala, predvsem tista turške in iranske izdelave. Ne gre za nobeno novo orožje, glede na to, da je brezpilotna letala izdelovala še Sovjetska zveza, ampak nove različice, ki so veliko hitrejše in predvsem veliko cenejše za izdelavo, zato lahko resnično prevzamejo vlogo japonskih kamikaz iz druge svetovne vojne. Resda imajo Rusi najboljši težko oboroženi dron na svetu Suhoj S-70 Okhotnik, toda njegova proizvodnja je enako draga in zapletena kot proizvodnja lovca-bombnika pete generacije (Su-57), morda pa celo dražja. Tako Rusija še dolgo ne bo imela na razpolago celih rojev teh super dronov.

Turško-ukrajinski dron Bayraktar je vsekakor zmagovalec ljudskih src v tej vojni.

Na drugi strani model Bayraktar TB2, ki ga uporabljajo Ukrajinci, stane nekaj več kot običajen komercialni dron, njegova proizvodnja pa traja le nekaj tednov. Gre za zasebno turško podjetje, ki ga javnost povezuje z zetom predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. A ne glede na to, kdo je šef, ostaja dejstvo, da je to podjetje naredilo pravo revolucijo v vojskovanju. To se je prvič pokazalo v nedavni vojni v Gorskem Karabahu, kjer so azerbajdžanske sile v nekaj dneh dobesedno zdrobile armenske nasprotnike. Zmaga je bila presenetljiva in zelo velika, saj so jarki in utrdbe, ki jih je Armenija kopala desetletja, veljali za neprebojne. In morda je bilo tako, dokler se ni pojavil Bayraktar TB2. Ti mehanski samomorilski bombniki lahko prodrejo tudi v najbolj nedostopna mesta, kot so rovi, bunkerji in celo jame, in eksplodirajo v najbolj idealnem trenutku, da povzročijo največjo možno škodo. V Gorskem Karabahu so bayraktarji razblinili mit o ruskem protiletalskem sistemu Pancir, za katerega so verjeli, da lahko zlahka uniči brezpilotna letala. Najnovejši modeli Bayraktarja, ki letijo zelo nizko in hitro, so se namreč izkazali kot težka tarča tudi za to najpopolnejše rusko orožje.

V Ukrajini so brezpilotna letala postala tako popularna in množično uporabljena, da se organizirajo cele akcije donacij, kjer zasebniki kupujejo in podarjajo drone ukrajinski vojski. Verjetno zaradi izkušenj z Gorskim Karabahom in prvih mesecev vojne v Ukrajini so Rusi hitro in na skrivaj pridobili nekaj sto iranskih brezpilotnih letalnikov, ki so najbližji Bayraktarju, kar obstaja na svetovnem trgu. Okoli teh nakupov je prišlo do velike polemike glede na dejstvo, da je Iran sprva zanikal nakup. Potem pa so se izkazali za precej kakovostno orožje, še posebej v ponovnih napadih na Kijev po sabotaži Krimskega mostu in priključitvi štirih ukrajinskih okupiranih regij Rusiji.

Zdaj sta že jasni dve stvari: Ukrajina bo porabila vse do zadnjega dolarja za pridobitev čim več Bayraktarjev, Rusija na drugi strani pa zagotovo že prerazporeja del svoje ogromne vojaške industrije za resno proizvodnjo iranskega modela tega močnega orožja prihodnosti. Pri tem obstaja standardni skepticizem, da Rusija še vedno nima dovolj kakovostne domače proizvodnje mikročipov in nasploh programske opreme za množično proizvodnjo zapletene vojaške elektronike. A če vemo, da se ta država od začetka sankcij leta 2014 resno bori z zamenjavo vseh uvoženih komponent v svojem orožju, in to počne že v velikem obsegu, se bo ta skepsa verjetno izkazala za napačno. Rusi delajo tudi na izboljšanju delovanja sistema Pancir, ki lahko ob ustrezni prilagoditvi zagotovi prevlado v zračni obrambi kratkega dosega kot tretji ali najbližji krog zaščite na nebu.

Tanki še niso mrtvi

230 kilometrov, ki ločijo Kijev od meje z Belorusijo, je postao pravo pokopališče najbolj znanih sovjetskih (in verjetno tudi svetovnih) tankov T-72. Lahki ali srednje oklepni tank, ki se je premikal v ravnih kolonah, je postal idealna tarča za tisoče ročnih protitankovskih lansirnikov Javelin, ki jih ZDA že leta dobavljajo ukrajinski vojski. Očitno so generali v Pentagonu pravilno napovedali, kaj se bo zgodilo v Ukrajini, in novim zaveznikom priskrbeli idealno orožje, ki bi lahko največ škode povzročilo večno osovraženim Rusom.

Ruski tank T-72 je star kot zemlja, vendar se še vedno obnese kot glavno orožje pehote.

A čeprav je ruski generalštab prvi del vojne drago plačal – kmalu se je izkazalo, da hiter napredek v takih razmerah na terenu ni mogoč, zato so tanke začeli uporabljati veliko bolj smiselno, torej točno za to, čemur so bili namenjeni: kot drugi val napadov po letalstvu, raketah in težkem topništvu, predvsem pa kot idealno sredstvo za zadrževanje že izoliranih položajev.

Tako so se v ofenzivah v Lugansku in Donecku izgube tankov drastično zmanjšale. Potrjeno je bilo, da sta bila izgubljena le en ali dva sodobna ruska tanka T-90, izgube T-72 so se zmanjšale za skoraj 90 % in, zanimivo, celo sovjetski T-64, ki so bili postavljeni na hitro pot modernizacije, so prišli nazaj v aktivno službo in jih bo predvidoma kmalu iz tekočih trakov na bojišče začelo prihajati nekaj sto ali celo tisoč. Tudi zahodni strokovnjaki napovedujejo, da bo to ogromno število moderniziranih tankov zadostovalo za obdržanje velikega dela zasedenih ozemelj. To seveda velja do obdobja, dokler Ukrajina dejansko ne dobi novega letalstva (kot ji je bilo obljubljeno) in spet osvoji svoje nebo. Vendar bo to trajalo veliko časa.

Velika Britanija še vedno vlada morjem

Tehnično pa je bil največji šok celotne vojne v Ukrajini doslej izguba ruske poveljniške ladje črnomorske flote – raketne križarke Moskva. Bila je tretja največja ladja v celotni ruski mornarici in je imela verjetno najboljši protiletalski sistem na svetu. To je bila torej ladja, zaščitena pred napadom iz zraka prav toliko kot prestolnica neke države. Opremljena je bila z več deset protiletalskimi raketami z dosegom več kot 200 kilometrov (ladijska različica legendarnega S-300). Imela je celo dva sistema za odvračanje raket srednjega dosega (programskega in mehanskega), kot zadnja obrambna linija pa so bili sistemi Kasten (predhodniki Panzerja), ki v samo eni sekundi hkrati izstrelijo na stotine nabojev in mini projektilov. Takšna močna zračna obramba ne zadošča samo za zaščito te poveljniške ladje, ampak tudi celotno skupino spremljajočih ladij.

Potopitev nepotopljive križarke Moskva je bil morda simboličen uvod v začetek ruskega poraza.

Ukrajinci so trdili, da so to uganko rešili tako, da so poslali dva turška brezpilotna letala Bayraktar, ki naj bi zmedla obrambo, zato so domače ukrajinske rakete Neptun uspele prodreti in dokončati delo. A to je idealna zgodba, ki je dovolj utemeljena, da ji množice verjamejo, sicer pa je namerno presplošna, da bi strokovnjaki ugotovili, da nima nobene zveze z realnostjo. Kajti edini način, da bi rakete takšnega dosega in takšne uničevalne moči lahko dosegle križarko, je, če bi se njena protizračna obramba za trenutek ali nekaj minut izklopila. Takšno tehnologijo (ki lahko na daljavo digitalno onesposobi celotno moderno ladjo) na svetu sta doslej potrdili le ZDA in Velika Britanija. Kaj točno se je zgodilo, verjetno ne bo nikoli znano, je pa logično domnevati, da so ponosu ruske mornarice – gardni križarki Moskva – sodili strokovnjaki ene od dveh najmočnejših mornaric na svetu.

Še en vidik, ki ga je treba analizirati, so objavljene fotografije, ki prikazujejo velike poškodbe trupa ladje. Glede na velikanski izpodriv nad 12.000 ton in oklep trupa je za dosego tega učinka potrebna veliko večja raketa od ukrajinskih Neptunov, ali pa je potrebna zelo natančna vodena raketa, ki bo zadela točno skladišče orožja. Ukrajina nima in ne zmore ne enega ne drugega.

Druga večja izguba za Rusijo v teh mesecih je bila poškodba dveh ključnih plinovodov (Severni tok 1 in 2) blizu obal Danske in Švedske. Ne samo ruski, ampak tudi neodvisni švedski strokovnjaki so potrdili, da so ogromne luknje na dnu morja lahko nastale le s človeško sabotažo ali morda s pomočjo naprednega podvodnega drona. Če analizirate prisotnost vojaških in tajnih civilnih ladij za vojaške namene v določenem obdobju na določenem območju, zlahka s prstom pokažete na London in najelitnejše enote njihove ugledne mornarice.

A s tem ruskih preglavic na morju ni bilo konec. Največja nesreča se je pred kratkim zgodila sredi pristanišča Sevastopol, ki velja za eno najvarnejših na svetu tako zaradi vojaške infrastrukture kot zaradi idealnih naravnih dejavnikov. Tam sp večkrat napadli ne le velikih desantnih ladij, ampak tudi dve moderni fregati razreda Admiral Grigorovič, ki veljata za eni najboljših vojaških ladij na svetu. In kar je najpomembnejše – ne samo, da so ladje iz zraka napadala brezpilotna letala kamikaze, ampak je bila prvič v zgodovini vojskovanja zabeležena tudi vojaška uporaba morskega ali podmorniškega brezpilotnega letala.

Več kot očitno je, da ne glede na vse izkušnje, ki jih ima Ukrajina na področju vojaške proizvodnje še iz sovjetskih časov, ta izjemno napredna tehnologija z impresivnimi zmogljivostmi vsekakor prihaja z Zahoda. Je v lasti bodisi ZDA bodisi Velike Britanije; ugibajo pa, da prihaja iz ali vsaj prek Londona …

Artilerija je orožje za vse čase

Tisto, kar je Rusijo zagotovo rešilo pred popolnim fiaskom v prvih dveh mesecih vojne, je zagotovo hitra sprememba strategije v dobro preverjenem konvencionalnem modelu. To je pomenilo naslednje: če letalstvo ne more pravočasno in podrobno očistiti terena za hitro napredujoče tanke, potem se gre za počasnejšo varianto, kjer se uporablja zastarelo in poceni topništvo brez izgube denarja in časa. To pomeni, da se določen kvadrat geografskega zemljevida dobesedno spremeni v parkirišče, preden se premaknete na naslednjega. Na ta način so Rusi osvojili Mariupolj in Melitopolj ter strateško pomemben Severodoneck. Enako velja za vse dobljene bitke na vzhodu in jugu Ukrajine ter bitke za vsako manjše naselje. Kljub temu, da je Zahod skušal Ukrajince ustrezno in hitro opremiti z ustreznim težkim topništvom, da bi se lahko maščevali, na terenu to ni obrodilo sadov.

Razlogi so preprosti. Rusija je najprej imela ogromno zalog artilerijskega streliva iz sovjetskih časov (ki se počasi porablja), poleg tega pa ima še vedno delujoče tovarne, ki lahko poceni in hitro proizvedejo potrebne kalibre. Poleg tega je tovrstno strelivo veliko lažje pripeljati iz tovarn ob Volgi ali ob vznožju Urala, kot pa ga vlačiti iz ZDA prek oporišč v Nemčiji in prek Poljske na fronto. In kar je najpomembneje: čeprav se je ameriška topovska krogla (izstrelek) izkazala za veliko natančnejšo od ruske, je tako draga, da je nikoli ni mogoče proizvesti v zadostnih količinah, da bi pridobili prednost na prvi liniji. Gre namreč za fronto, kjer sovražnik izstreli več tisoč izstrelkov težke artilerije na dan.

Za boljšo razlago, za primer bomo vzeli top, ki je nameščen na najsodobnejšem ameriškem in svetovnem rušilcu razreda Zumvelt. Pravzaprav gre za dva topa, postavljena drug za drugim, ki lahko z ostrostrelsko natančnostjo zadeneta tarčo tudi na neverjetnih sto kilometrov in sta namenjena ognjeni podpori ameriških marincev pri njihovem morebitnem izkrcanju nekje po svetu. A kljub temu, da je ta top tako dovršen in da ga Rusi verjetno ne bodo imeli naslednjih petdeset let, je že upokojen. Zakaj? Zaradi neverjetnih stroškov: milijon dolarjev (evrov) na raketo!

Da, prav ste prebrali, Zumvelt porabi milijon evrov, če samo enkrat sproži svoje mogočne topovske cevi. Havbice kalibra 155 mm, poslane v Ukrajino, čeprav enakega kalibra kot Zumwelt, ne porabljajo tako dragega streliva. Toda tudi tisto, ki ga uporabljajo, je nekajkrat dražje od ruskega, saj dlje kot bo trajala ta vojna, težje bodo zagotovili ustrezno strelivo. Tako se bodo morali Ukrajinci v tem delu bodisi vrniti k stari ruski tehnologiji bodisi pa lobirati na Zahodu, da prenese vso artilerijo iz vseh držav članic zveze NATO na fronto, ki tako ali tako ni več samo ukrajinska.

Rusija še vedno prevladuje pri raketnem orožju

Če je velikim umom Pentagona in britanske admiralitete uspelo paralizirati rusko mornarico in letalstvo, so rakete in raketni napadi ostali nerešena uganka. Čeprav naj bi bilo sestreljenih več kot 80 % ruskih raket, je škoda v Ukrajini in njeni infrastrukturi katastrofalna. Zahodne ocene, ki temeljijo na trdnih analizah, pravijo, da ruske zaloge res zmanjkuje in da to velja tudi za raketno orožje. Vendar je treba upoštevati, da Rusija še vedno uporablja samo rakete Kalibar (ki so najpočasnejše in najšibkejše v svojih novejših generacijah) in stare sovjetske relikte kot denimo P-15 Termite ipd.

Primeri uporabe hiperzvočnega orožja, kot sta Onyx in Circon, so bili doslej potrjeni le nekajkrat – v opomin, da takega orožja na svetu še nima nihče. Kitajska in ZDA sta glede razvoja res blizu, a se s hiperzvočnim orožjem, pripravljenim za operativno uporabo, ne bosta mogli pohvaliti vsaj še nekaj let.

Ruska manevrirna raketa kalibr je primerljiva z ameriškim tomahawkom, vprašljiva pa je njena natančnost.

Pred kratkim so se pojavile objave, da ZDA skrivaj načrtujejo dobavo naprednih protiletalskih sistemov Patriot Ukrajini. Nihče ne omenja, da gre pri Patriotu za sistem, podoben ruskemu S-400, ki se proti raketam uporablja le v izjemnih primerih, ker je popolnoma nerentabilen. Patrioti so predvsem protiletalski in morda protibalistični sistemi (mislimo na velike jedrske rakete), čeprav za slednje ni nobene potrditve, da bi delovali v praksi. Glede na to, da Rusija uporablja vse manj letalstva in nič balističnih raket, ni znano, zakaj Patrioti povzročajo toliko težav na obeh straneh fronte.

Kar zadeva morebitno povečanje ofenzivnih zmogljivosti Ukrajine v tem segmentu, so jim ZDA dobavile raketne sisteme srednjega dosega tipa M142 Himars (ki jih imenujejo večcevni lansirniki, čeprav so veliko več kot to) kot zamenjavo za uničene rakete. Sovjetske mestne baterije, ki so odlične, so se izkazale na začetku vojne. A tu se spet pojavi isti problem, morda celo večji kot pri havbicah: edinstveno raketo M142 Himars je izredno težko in drago izdelati, zato jo lahko Ukrajinci zapravijo na fronti, za katero nihče ne ve, ali bo trajala leta ali desetletja.

Torej je učinek M142 Himars morda tudi psihološko impresiven, saj lahko Ukrajinci zadenejo cilje, ki si jih prej niso niti predstavljali. A tisti pomemben cilj lahko zadenejo enkrat, dvakrat ali petkrat, z Gradom pa so to storili tisočkrat in uničili toliko tankov. Ta praksa je zaenkrat ustavljena.

Bo jedrsko orožje ostalo tabu tema?

Zares velika zmaga svetovne diplomacije in neformalnih dejavnosti tajnih služb bo, če do konca spopada v Ukrajini ne bo uporabljeno jedrsko orožje. Nekaj trenutkov se je res zdelo, da se bo leta 1945 ustvarjen duh končno razblinil in da si bo neka druga velesila prilastila pravico varovati svoje vojake na račun vojskujočih si civilistov. Spomnimo, ZDA nikoli niso odgovarjale za zločinsko uporabo jedrskih bomb na Japonskem, niti za množično bombardiranje Tokia dve leti prej. Tako so Američani sami, predvsem predsednik Joseph Biden, čez nekaj trenutkov odkrito sporočili, da naj si Rusija samo drzne pritisniti na rdeči gumb, pa bo videla vraga.

Preden nadaljujemo z analizo, moramo vedeti, da je obravnavano jedrsko orožje (predvsem rusko) veliko bolj raznoliko kot tisto iz obdobja hladne vojne. Takrat je bil koncept zelo preprost. Izstreliti čim več množičnih raket SS-22 proti New Yorku ali San Franciscu, da bi vsaj ena od njih zadela cilj v radiju osmih kilometrov. Glede na veliko eksplozivno moč jedrskega naboja teh izstrelkov je veljalo, da je dovolj že to, da ubije čim več ljudi.

Toda razvoj natančnejših izstrelkov in odmerjenih velikosti jedrskih bojnih glav je omogočil, da je jedrsko orožje prevzelo novo, modernejšo in vsestransko vlogo. Če bi zdaj prišlo do jedrskega spopada, je veliko bolj verjetno, da bi atomske bombe prihranili za natančno uničevanje vojaških baz in pristanišč kot za nediskriminatorno in nekoristno metanje na civiliste. Na veliko se je ugibalo, da prva tarča ruskih raket z jedrskimi konicami ne bo Kijev, temveč nenaseljeni Kačji otok ob izlivu Donave v Črno morje, kjer je komaj nekaj deset ukrajinskih vojakov. Cilj ne bi bil samo uničenje teh majhnih sil, ampak tudi kontaminacija prostora, tako da ga več let ne bi mogli uporabljati.

Potencialna tarča bi bilo tudi morebitno podzemno orožje in naftni bunkerji, ki jih očitno ni mogoče premagati s konvencionalnimi metodami. V tej kategoriji so tudi podzemni bunkerji za zaščito vodje ukrajinske države v bližini večjih mest.

Današnje jedrske bombe z omejenim dosegom so tako natančne, da jih je mogoče uporabiti tudi v mestnih območjih brez ogromne nevarnosti onesnaženja celih mest. Po nekaterih študijah bi bil učinek kolateralne škode celo manjši od nesreč v Černobilu in Fukušimi. Zato je gotovo, da Rusija ne načrtuje in ne sme Kijeva zravnati z zemljo. A v nobenem primeru ne gre izključiti, da bi v skrajnem primeru streljala, na primer, na ukrajinske vojaške poligone.

Človeški faktor je še vedno nenadomestljiv

A kljub vsej tehnični premoči, ki jo ima Rusija v celotnem konfliktu, predvsem na začetku posredovanja, se vseeno zdi, da je ta vojna, vsaj za zdaj, zanjo izgubljena. Kaj se torej dogaja? Očitno svet še ni prišel do tiste tehnološke stopnje (morda nikoli ne bo), ko je tehnika pomembnejša od človeškega faktorja. V Ukrajini se že od leta 2004, predvsem pa po letu 2014, strokovno dela na dvigu posebnega nacionalnega občutka, seveda s skritim ciljem nadaljnjega oddaljevanja od Rusije.

Zato lahko prostodušno rečemo, da če bi bila ta vojna leta 1996 ali celo leta 2006, vemo, da bi ruski simboli na Majdanu v zelo kratkem času izginili. Če ne bi govorili o Harkovu, Zaporožju in Odesi, spopadov tam niti ne bi bilo (podobno kot na Krimu leta 2014). Toda stvari se spreminjajo in nekdo na Zahodu je to napovedal, če ne celo povzročil, kar pomeni, da so se Rusi že na začetku ujeli v zelo veliko past. Naivno je verjeti, da so se njihove famozne obveščevalne službe tako zmotile v svojih ocenah, da so verjetno morale za vsako ceno vstopiti v to že izgubljeno vojno.

Naj se sliši še tako neverjetno, ampak Rusi so zdaj resnično v vojni z prebivalci Ukrajine, ki so se še pred nekaj desetletji počutili večinoma Ruse ali proruske. Namesto da bi zapolnila to vrzel, je vojna povzročila še večjo škodo. Zato se je verjetno hitro spremenila začetna strategija moskovskih generalov, ki zdaj hodijo izključno v mesta, kjer so 100 % prepričani, da ne bodo vanje streljali od zadaj. In očitno je teh mest čedalje manj.

Kljub vsem kritikam je Putinova Rusija zagotovo naredila velik tehnološki napredek in se je skoraj vrnila na veličastna pota hladne vojne. Toda na njihovo žalost in na srečo njihovih nasprotnikov še vedno niso kos zahodni PR propagandi, ki v vojni zmaga, še preden se ta sploh začne.

Objavo prispevka je omogočil ljubljanski Inštitut za balkanske in bližnjevzhodne študije IFIMES.