Leto 2022 je Evropo pahnilo 83 let nazaj v zgodovino in dokazalo, da se nismo ničesar naučili

Avtor: | 27. decembra, 2022

Končuje se leto, kakršnega si še pred 365 dnevi ni bilo moč predstavljati brez obilo domišljije ali pa vsaj kopice najbolj natančnih obveščevalnih podatkov in analiz. Evropa je vstopila v obdobje ekonomske in socialne nestabilnosti, ki jo je sprožila ruska invazija na Ukrajino. Milijoni beguncev, vojni zločini in genocid so zamajali mit o večnem miru na stari celini, ki sta ga leta 1989 utrdila padec Berlinskega zidu in konec komunizma. Nenadoma so iz ropotarnice zgodovine priletele prikazni, za katere smo si domišljali, da bodo ta ostale za veke vekov. Pandorina skrinjica se je odprla: vojna, nasilje, zločini in trpljenje ljudi sprožajo mešane odzive v vseh nas. Na žalost pa se zgodovina ponavlja in podobno kot ob začetku II. svetovne vojne niso vsi Evropejci enotno nastopili proti Hitlerju, so tudi leta 2022 med nami takšni, ki bodisi relativizirajo odgovornost za vojno in zločinsko agresijo bodisi poskušajo celo zanikati vojne zločine agresorjev in vse skupaj prikazati kot novo poglavje v svetovni židovski zaroti. Neverjetno, toda natanko takšen scenarij se je na tem kontinentu nekoč že odvijal – in se končal z milijoni mrtvih. Se bomo kdaj iz zgodovine kaj naučili?

Pred dnevi sem vodilnim na nacionalki javno priporočil, naj na svojem spletnem portalu ukinejo možnost komentiranja pod prispevki, ki se nanašajo na Putinovovojno v Ukrajini. Kajti gre za pravi poligon proruskih trolov, ki izkoristijo vsako, tudi najmanjšo priložnost za idealiziranje Putina in njegovega režima, po drugi strani pa zasmehujejo demokracijo, Evropsko unijo, še posebej pa imajo v želodcu Ameriko, Zahod in – jasno – Žide. Države, kakršna je Slovenija, ki ne glede na politične barve vladne koalicije že od začetka odločno, načelno in tudi konkretno podpira napadeno državo, so v njihovih očeh nevredne tega imena, saj so hlapci gnilega zahodnega imperializma … In tako dalje in tako dalje.

Ni presenetljivo, da sta se prav glede vojne v Ukrajini in še pred tem glede lika in dela Vladimirja Putinasrečala oba skrajna pola – radikalna levica in ortodoksna desnica. Oboji so se našli v isti točki: sovraštvu do liberalne demokracije, človekovih pravic in kapitalističnega ekonomskega sistema. Skrajni levičarji oziroma oboževalci propadle mitologije Sovjetske zveze, občudovalci Stalina in Lenina, vidijo v Putinu nadčloveka, ki bo zrušil zahodno hegemonijo in s tem odrešil svet enega vladarja. Zanje je Rusija poleg Kitajske, Venezuele, Kube, Severne Koreje in Irana edina resnična sila, ki lahko ustavi hegeljanski konec zgodovine in sproži novo svetovno revolucijo, ki bo končala tisto, česar komunizmu ni uspelo …

Demokratična Evropa in Zahod sta v primeru Rusije dobesedna preslikala svojo zgodovinsko napako izpred več kot osemdesetih let: leta in leta sta dopuščala Putinu, da je Rusijo spreminjal v totalitarno državo, pobijal novinarje, borce za človekove pravice, nevladnike, opozicijske voditelje …

Na drugi strani so skrajni desničarji, klerotalibani, ki častijo Putina kot velikega domoljuba, zavetnika krščanstva in borca proti dekadenci bolne Evrope. Zanje postaja ruski avtokrat ideal vodje, novi firer, ki je prepoznal, kam nas pelje LGBTQIA+ ideologija in zakaj se ji je potrebno upreti z vsemi sredstvi. Vse, kar Putin počne v Ukrajini, je dejansko posledica upora proti tej ideologiji, ki jo degenerirani Zahod zdaj poskuša inflitrirati v Rusijo …

Skrajneži vseh smeri, združite se, je motto kremeljske propagande, ki inteligentno podpihuje tam, kjer so dejansko iskre nezadovoljstva, frustracij ali celo spečega sovraštva. Rusko propagandno-obveščevalni stroj ima poleg tega na razpolago neomejena finančna sredstva, ki so jih do letošnje pomladi investirali tudi v Slovenijo prek svojega kulturnega centra in še dveh “kulturno-umetniških” organizacij. Na srečo so morali vsi zaposleni v njih skupaj s še nekaj deset diplomati zapustiti Slovenijo že spomladi, vendar to še ne pomeni, da so se ruske propagandne aktivnosti s tem končale.

+++

Nekaj je pri slovenskih simpatijah do avtoritarcev tudi izvirnega, zgodovinsko izpričanega. Pustimo Informbiro, ki je predstavljal klavrn poskus Stalina, da znotraj jugoslovanske partije sproži upor zoper odpadnika Tita (in se je za Sovjete klavrno končal v kazenski koloniji na Golem otoku). Še pred tem, v času tik pred izbruhom II. svetovne vojne, sta si bila pri nas v laseh prosovjetski in antikomunistični tabor. Včasih je šlo zgolj za vaški konflikt med nekaj posebneži, o čemer je pisal Vladimir Bartol. Idealiziranje Stalina in Sovjetske zveze je bilo neizmerno, vendar na nek način pri večini vaških oboževalcev dejansko plod nevednosti in lahkovernosti. Bolj zanimivo je, da so na drugi strani mnogi delavci hvalili tudi Hiterja in njegov nacionalni socializem do te mere, da so se komunisti čutili ogrožene. Gasterbajterji, Slovenci na začasnem delu v Nemčiji, so v drugi polovici tridesetih let ob vrnitvi v domovino opisovali neverjetne dosežke nove družbene ureditve v Nemčiji, blaginjo delavcev, polne police trgovin in čudežni autobahn, po katerem drvijo najnovejši nemški avtomobili …

Ljubezen do Nemčije je šla leta 1941, ko so Slovenijo v skladu s sporazumom med Hitlerjem in Mussolinijem razdelili po reki Savi, v nekaj vaseh na dolenjskem bregu reke, ki so se znašle na “italijanski” strani, celo tako daleč, da so zbirali podpise in jih potem poslali v Berlin s prošnjo, naj njihove vasi priključijo nemškemu rajhu, ker pod Italijo nočejo živeti. O tem piše Aleksander Bajt v Bermanovem dosjeju. Prošnjo so seveda zavrnili.

Morda ima pri vsem tem kaj zraven tudi nacionalni značaj? Lojze Kovačič piše v svojih Prišlekih, da je kmalu po kapitulaciji Italije v Ljubljano pripeljal črni gestapovski vlak, ki se je ustavil na postaji v Šentvidu, tam pa so tistim Slovencem, ki so jih prepoznali kot arijske, podelili Reichpass, kar pomeni, da so jih glede pravic izenačili s pravimi Nemci (medtem ko so ostale, tj. tiste, ki jih niso nameravali izseliti nekam daleč na Vzhod, uvrstili v kategorijo Volksdeutscher, folksdojčerjev). Menda se je tedaj proti Šentvidu valilo pol Ljubljane … in približno toliko, po možnosti celo isti ljudje, so poldrugo leto kasneje na okna svojih stanovanj hiteli obešat slovenske trobojnice s peterokrako zvezdo.

Pragmatizem, oportunizem ali zgolj strah pred priznanjem lastne identitete v nekem trenutku izgubijo še tisto trohico legitimnosti, ki so jo morda kdaj imeli. Opravičevanje Hitlerja, Stalina, Putina – ali pa, če hočete, Miloševića, Kadrađića in Mladića – nima nobene vrednosti in predstavlja moralno dno civiizacije. Ker je Evropa v 20. stoletju nekajkrat požrla svoj ponos, moralni imperativ in žrtvovala vrednote za nekaj, kar se je hitro izkazalo kot zlo, ne vidim nobenega razloga, da bi katastrofalne napake ponavljali tudi v 21. stoletju. Še posebej zato ne, ker se je prav iztekajoče se leto izkazalo kot prelomno v tem pogledu; kajti kdo bi si še konec leta 2022 mislil, da je pred nami najbolj divje in nepredvidljivo leto v zadnjih desetletjih, morda celo najbolj dramatično po letu 1945, ko se je končala II. svetovna vojna in ko nekaj let ni bilo jasno, ali sledi tudi spopad s komunizmom.

Britanci so veliko bolj kot Američani z nezaupanjem pogledovali proti Moskvi, kjer je Stalin počasi, a brutalno zasužnjeval države Srednje in Vzhodne Evrope. Dokler se ni čez Evropo spustila železna zavesa, od Ščečina na Baltiku do Trsta na Jadranu, kot je dejal tedaj že bivši britanski premier Winston Churchill, ni bilo jasno, do kam vse bodo hoteli prodreti Sovjeti. Toda Zahod je tudi ob začetku hladne vojne – podobno kot leta 1939 in 1940 v primeru Hitlerja – dobršen del Evrope pustil na cedilu. Dopustil je, da so dežele Srednje in Vzhodne Evrope padle v roke novemu tiranu; z dežja nacističnega jarma so padli pod kap komunizma. Skoraj 45 let je trajalo, da se je kolo zgodovine ponovno obrnilo in da so se sovjetski tanki vrnili domov.

+++

Ko danes razmišljamo o ruski vojni v Ukrajini, ne moremo spregledati zgodovinskih vzporednic. Po 24. februarju 2022, ko so Putinove sile prestopile mejo z Ukrajino in začele zračni, kopenski in pomorski napad nanjo, se je čas v simbolnem smislu vrnil na 1. september 1939, ko je Hitlerjev Wehrmacht vdrl na Poljsko, dobra dva tedna kasneje pa je Poljakom v hrbet skočil še Stalin s svojo Rdečo armado. Zgodovinarji so si danes enotni v oceni, da Nemci nikoli ne bi napadli svoje vzhodne sosede, če, prvič, ne bi računali na mlačen, neodločen odziv zahodnih sil, in če, drugič, Ribbentrop in Molotov ne bi le teden dni prej v Moskvi podpisala Pakta o nenapadanju. Kako se je potem odvijala zgodovina, vemo. Tisto, kar nas intrigira tukaj in zdaj, se nanaša na dilemo, ki se na tiče vzporednic med Stalinom in Hitlerjem ob začetku II. svetovne vojne v Evropi, ko sva bila oba tirana še zaveznika, na eni strani, ter Putinom in kitajskim avtokratom Šijem na drugi strani. Bi se Putin lotil ukrajinske avanture, če pred tem ne bi dobil podpore Šija? Odgovor je ne.

Prednost demokratičnih držav, ki obsojajo rusko invazijo na Ukrajino, je danes približno takšna, kot je bila leta 1939 ali konec leta 1941, ko so v vojno vstopile tudi Združene države Amerike: ne vojskujejo se med seboj, ker konflikte rešujejo po pravni oziroma diplomatski poti. Tisti, ki podirajo mednarodni red, nimajo volitev, še manj pa svobode govora in tiska. Tisti, ki uničujejo določila Ustanovne listine OZN, se podobno kot Stalin in Hitler požvižgajo na pravo ali pravičnost, pač pa prisegajo na golo silo. Ravnajo po starem, primitivnem načelu, da je človek človeku volk in da velike ribe žrejo manjše. Razsvetljenska Evropa je že s Thomasom Hobbesom zavrnila takšno logiko in postopoma pristala na konceptu družbene pogodbe, ki posamezniku zagotavlja varnost in osebno svobodo v zameno za to, da državi odstopi pravico, da v življenjsko pomembnih vprašanjih odloča (tudi) v njegovem imenu. Z drugimi besedami, pošastni Leviathan, ki simbolizira moč države, ukroti privoljenje državljanov, da se podredijo njeni moč pod pogojem, da skrbi za njihovo varnost, blagostanje in določen nabor pravic, ki same po sebi niso neomejene, ampak se končajo približno tam, kjer se začnejo pravice drugih.

Demokratična Evropa in Zahod sta v primeru Rusije dobesedna preslikala svojo zgodovinsko napako izpred več kot osemdesetih let: leta in leta sta dopuščala Putinu, da je Rusijo spreminjal v totalitarno državo, pobijal novinarje, borce za človekove pravice, nevladnike, opozicijske voditelje … Nekaznovano je uničeval kritike in glasove razuma, v zunanji politik pa se je Putin do svojih sosed v pristni Stalinovi maniri obnašal kot do vazalnih držav. Namesto da bi ga poskušali umiriti s konkretnimi načrti o partnerstvu na obrambnem področju, kar je bilo nekaj časa zelo aktualno (Putin je razmišljal celo o ideji vstopa Rusije v NATO), so ga ignorirali, s čemer so le še podžigali njegove komplekse. Tako je namesto proti Zahodu začel vleči Rusijo proti Vzhodu, tj. proti Kitajski.

Če nas je zgodovina kaj naučila, potem nas je to, da v Evropi totalitarni režim ne more prevladati nad demokracijo, medtem ko se zavezništva med avtokrati v nekem trenutku skrhajo in na koncu končajo na bojišču. To sicer ne pomeni napovedi skorajšnje vojne med Rusijo in Kitajsko, zagotovo pa ta ni nič manj nemogoča kot spopad med Zahodom in Rusijo …

+++

Leto 2022 je bilo za Evropo zelo travmatično. Na vzhodu je izbruhnila vojna, ki jo je začela naslednica nekdanje Sovjetske zveze, na čelu katere je že 23 let človek, za katerega je bil razpad rdečega cesarstva največja tragedija 20. stoletja, njegov zgodovinski vzornik pa je križanec med Petrom Velikim in Stalinom. Putinova zgodovina in mentaliteta dokazujeta, da imamo opraviti s človekom, ki ne priznava (lastnih) napak, ki ne odpušča in še redkeje popušča. Edini argument, ki mu bo prisluhnil, je sila. Če bo začutil, da vojne, ki jo je začel v Ukrajini, ne bo mogel dobiti, bo pripravljen na pogajanja, ki pa obenem bržkone pomenijo tudi njegov konec, saj Rusi poražencev ne pustijo na oblasti, včasih pa niti pri življenju ne.

Toda Putinova usoda je vprašanje, ki ga bodo morali rešiti v Rusiji. Tisto, kar se tiče nas, Evropejcev in tudi Slovencev, je povezano s tem, čemu smo se pripravljeni odpovedati za to, da se vojna v Ukrajini konča v prid Evropi. Da so Rusi poraženi. Kajti o tem ne v Ljubljani ne v Bruslju ali v Washingtonunihče noče razmišljati, še manj pa govoriti. Kot da bi bilo to prepovedano in kot da je logično, da Ukrajinci izgubijo vojno in s tem tudi državo. Največ, na kar pristajajo zahodnjaki, je razdelitev oziroma neke vrste status quo: Putin obdrži Krim in vzhodno Ukrajino, preostanek pa je lahko vesel, da bo vojne konec in da jih bodo Rusi pustili pri življenju.

Poskušam si predstavljati retoriko Zahoda leta 1941, ko je Hitler z zavezniki zavzel že skoraj pol Evrope, kako bi iz Washingtona kar po radiju sporočali okupiranim evropskim narodom, naj pristanejo na premirje za vsako ceno, naj dajo firerju, kar zahteva, pa jih bo pustil pri življenju … Kakšna bi bila zgodovina, če bi se to zgodilo? Na srečo se ni, pa so se takrat marsikje na Zahodu, kjer jih vojna ni neposredno ogrožala, spraševali, ali se je smiselno vpletati v spopad, ki je daleč stran, kot tudi to, ali je smiselno za vsako ceno moralno, ekonomsko, vojaško in humanitarno podpirati napadeno stran v vojni. Pomisleki so (bili) razumljivi in v demokratični družbi zaradi njih ne končaš v zaporu, kar se ti zgodi v Rusiji. Vendar obstaja velika razlika med pomisleki in defetizmom, ki glede na zgodovinske izkušnje Slovencem ne bi smel biti prav domač. Kako bi se počutili, če bi nam v najtežjih trenutkih, pa naj je to 1941 ali 1991, nekdo od zunaj prišepetoval, naj položimo orožje in se predamo nasprotniku, saj da smo prešibki, da bi nam uspelo? Ker je včasih lepo verjeti v nacionalno mitologijo, verjamem, da bi bil odgovor kratek in jasen, simbolno izpričan z dvignjenim sredincem.

Zaradi tega verjamem, da si Ukrajinci zaslužijo podporo tudi v tem, da verjamemo v njihovo zmago in prenehamo omogočati ruskim obveščevalnim izpostavam, da razširjajo svojo propagando. Če je bilo za to potrebno uvesti medijsko blokado, jo je bilo pač potrebno. Večina ljudi žal ni novinarsko izobraženih, ima premalo informacij in zato hitro nasede lažnim novicam. Putinova propaganda je odlična in nima finančnih omejitev. Podkupovanje evropskih politikov je trajalo leta in leta, na srečo so jih večino že razkrinkali. Pri medijih so stvari bolj diskretne, bolj sofisticiranje. Včasih tudi prek skritega lastništva.

Nikakor nisi pristaš avtoritarnih metod, če se javno zavzemaš za omejevanje zlorabe svobode govora za propagiranje vojne, nasilja, genocida ali vojnih zločincev. V idealnem svetu bi lahko vsak govoril, kar želi. Ko je mir, je to ena glavnih kvalitet demokracije in pravne države. Svoboda govora naleti na omejitve šele v vojni. Leta 2022 se je Evropa znašla v vojni. Morda se bomo šele v letu 2023 tega zavedli. Ne bo prepozno, bo pa zagotovo marsikomu težko vztrajati in podpirati še ostrejše sankcije proti Putinovemu režimu, ki ga že februarja 2023 čaka (skoraj) popolna prepoved izvoza nafte v Evropo in na Zahod. Če se ne zgodi kaj nepredvidljivega, bo Rusija do poletja 2023 doživela vse razsežnosti sankcij kot posledice vojne proti Ukrajini. Takrat pa Putin morda ne bo več tako samoumeven gospodar Kremlja …

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?