Kaj, če … (Pismo Božičku ali Dedku Mrazu, kakor vam je ljubše)

Ključnik: božič | država | EU | kaj | Slovenija | želje

Avtor: | 23. decembra, 2022

Kaj, če bi imeli spet pravo zimo? Kaj, če bi decembra ali vsaj januarja lahko kidali sneg? Kaj, če bi lahko veselo postavili gajbico na skidano parkirno mesto in se kreativno prepirali s sosedi na to temo? Kaj, če bi bila RTV Slovenija neodvisna? Kaj, če bi Jonas spet igral biljard? Kaj, če bi imeli poceni elektriko? Kaj, če bi Peter Prevc spet zmagal? Kaj, če bi imeli predsednika ali predsednico vlade, ki ne bi lagal(a)?

Kaj, če bi Putin spoznal, da je vojna brez veze, pobijanje Ukrajincev pa zločin? Kaj, če bi imeli doma vsi takšno civilno družbo, ki si lahko privošči dopust v Braziliji? Kaj, če bi Janez Janša odstopil in se umaknil na mesto častnega predsednika SDS? Kaj, če bi Milan Kučan užival v pokojnini in nehal urejati državo prek svojih satelitov? Kaj, če bi uredili zdravstvo? Kaj, če bi uredili dolgotrajno oskrbo državljanov? Kaj, če bi imeli pravičen plačni sistem v javnem sektorju? Kaj, če bi končno zgradili, omogočili stabilen vir vode za Slovensko Istro, da poleti ne bo spet panike? Kaj, če bi Logar prevzel SDS? Kaj, če bi Borut Pahor postal odposlanec EU za prekinitev zločinske agresije Rusije na Ukrajino? Kaj, če bi končno zgradili še eno nuklearko, da bomo energetsko samozadostni? Kaj, če bi imeli termoelektrarno, za katero lahko sami nakopljemo dovolj premoga? Kaj, če bi končno kaznovali nekoga, ki je ukradel milijone v zgrešenem projektu TEŠ 6?

Kaj, če bi imeli neodvisna sodišča? Kaj, če tudi enostavni postopki pred sodišči ne bi trajali več let? Kaj, če bi nekdo končno uredili informacijsko tehnologijo v zdravstvu? Kaj, če bi Hrvaška spoštovala arbitražni sporazum? Kaj, če bi Avstrija nehala z bizarnim nadzorom na meji s Slovenijo? Kaj, če bi bilo glasovanje o predsedniku olimpijskega komiteja javno? Kaj, če bi morali uredniki medijev o svojem premoženju poročati KPK?

Kaj, če bi Ljubljana končno dobila sodobno železniško in avtobusno postajo? Kaj, če bi imeli v Mariboru dovolj snega in Zlata lisica ne bi bila v Kranjski Gori? Kaj, če bi bile seje Vlade Republike Slovenije javne? Kaj, če tožilstvo ne bi vedno izgubilo, pozabilo ali založilo dokazov o kaznivih dejanjih proti županu Ljubljane? Kaj, če bi vsi državljani imeli osebnega zdravnika? Kaj, če bi za plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje dobili tudi dejansko storitev v realnem času? Kaj, če predsednica države ne bi imela kazenske ovadbe zaradi ponarejanja dokumentov?

Kaj, če bi kdo pojasnil, kaj je dodana vrednost Državnega sveta? Kaj, če ne bi imeli podnebnih sprememb? Kaj, če bi predsednik ZDA vedel zase? Kaj, če bi imeli v Sloveniji neodvisne medije, novinarje? Kaj, če bi končno obnovili cesto na Vršič? Kaj, če bi Slovenija spet postala evropski prvak v košarki? Kaj, če bi evropski prvaki v košarki pozdravili ljudi na Kongresnem trgu, namesto da imajo zasebno zabavo s Severino?

Kaj, če bi prepovedali metanje in prodajo petard? Kaj, če bi namesto enega tira na Primorsko, v Luko Koper, zgradili dva? Kaj, če bi naredili nadzemno magnetno železnico od Ljubljane do Brnika? Kaj, če bi sistemsko uredili recikliranje steklenic in druge embalaže?

Kaj, če bi imeli vsi otroci brezplačno šolo v naravi? Kaj, če bi uredili taksi službo Ljubljani? Kaj, če bi uredili namakanje kmetijskih zemljišč in se prilagodili podnebnim spremembam? Kaj, če bi imeli spet svojo nacionalno letalsko družbo? Kaj, če bi končno dogradili Stožice in uredili to arhitekturno sramoto? Kaj, če bi na volitvah volili ljudi z integriteto in jasnim načrtom za upravljanje države?

Kaj, če si zaželimo vse dobro v novem letu?

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Združeni narodi proti Izraelu: Kaj vse je gnilega v OZN

Celo za tiste, ki smo že rahlo utrujeni zaradi korupcije in zlonamernosti določenih agencij Združenih narodov, je misel, da bi uslužbenec UNRWA v Gazi na svojem podstrešju zadrževal izraelskega talca, novo dno. Vendar je enako, kamorkoli pogledate. UNICEF naj bi skrbel za blagostanje otrok, a je po ugrabitvi 40 izraelskih otrok molčal več tednov. Enako je pri agencijah, ustanovljenih za varovanje pravic žensk. Kjub pogostim obsodbam posilstev in spolnega nasilja v vojni, so Združeni narodi in različni organi za pravice žensk molčali o Hamasovih množičnih posilstvih 7. oktobra.

O moči argumenta in argumentu moči

Argument moči čedalje bolj prevladuje. Še huje, vse oblike komunikacije se podrejajo argumentu moči, metode za prepoznavanje moči argumenta (torej etike, estetike in pravičnosti) čedalje bolj pojenjujejo. V medijih, v prostoru moči informacije in komunikacije, popolnoma prevladuje le še predstavljanje argumenta moči. Vse človeštvo drvi v to smer, ni videti, kdo ali kaj lahko to ustavi.

Kako sem spoznal Kissingerja

Zakaj Henery Kissinger tudi po pol stoletja še vedno polarizira in nas ne pusti ravnodušnih? Je to zato, ker oblast potrebuje določeno stopnjo tajnosti, saj morajo celo v največji demokraciji na svetu volivci presojati rezultate in ne načinov? Saj, tudi sam sem se ob srečanju z njim veliko naučil. Vsebine se spomnim le bežno, morda je bilo že vabilo na ta dogodek garancija, da vsebina je, nedobljena vizitka to samo potrjuje, veliko več pa mi je ostalo o tem, kako je pomembno mreženje, komunikacija, moč, in vse ostalo, kar sodi zraven. In ravno to je bila odlična lekcija, ki sem je naučil, ko sem spoznal Kissingerja.

Titovo Jajce in Titova televizija

Zgodovina se na slovenskih tleh dejansko ponavlja na najslabši mogoči način, ponavlja se kot grozljiva in strašljiva farsa. Kajti kdo ima interes, da za gnilo preteklost, ki ni nikomur prinesla nič dobrega, zapravlja davkoplačevalski denar slovenskih državljanov in pošilja novinarsko ekipo v Jajce, hkrati pa osvobojeno in depolitizirano vodstvo “nacionalke” stoka in joka, da bo Titova televizija propadla, če takoj ne dobi izdatne finančne injekcije?

Henry Kissinger (1923-2023)

Stoletje Henryja Kissingerja, na Bavarskem rojenega Juda, čigar družina je tik pred Kristalno nočjo emigrirala v Ameriko, nam pove veliko o tem, kako se je svetovna politika razvijala v zadnjih petdesetih letih. Nixonov svetovalec za nacionalno varnost in državni sekretar je prvi po Metternichu pravilno razumel načelo t.i. realpolitik in ga umestil v ameriško zunanjo politiko. Brez njega bi Kitajska mnogo kasneje postala (ekonomska) velesila, hladna vojna z Rusi pa bi bila še bolj mrzla.

Predstava, ki gre narobe

Ko sem natančno pregledal poročilo Evropske komisije, sem ugotovil, da je minister Boštjančič zavajal Bruselj. Tja je namreč (namerno?) poslal napačno verzijo proračuna. Tisto, ki je še vsebovala solidarnostni dodatek. Tisto, ki še ni upoštevala zvišanih povprečnin za občine. Takšno, ki še ni upoštevala indeksacije socialnih transferjev. In ki je še vedno predvidevala zamrznitev plač javnih uslužbencev. Vse te postavke, ki tehtajo nekaj debelih sto milijonov evrov, je Boštjančič dal v proračun tik pred sprejemanjem v parlamentu in o tem ni obvestil Bruslja.

Kdo je ustrelil Johna Krambergerja

Vedno bolj verjamem, da resnice o JFK-ju ne bomo nikoli izvedeli. Tudi če bi ameriške zvezne arhive jutri v celoti odprli za javnost in razkrili vse, kar se nanaša na Kennedyjev atentat, bi ljudje še vedno videli tisto, kar hočejo videti. Ljudje namreč verjamejo samo v to, v kar hočejo verjeti. V tej klasični dihotomiji med logos in mitos, torej med razumom in tistim, kar bi lahko opredelili kot zgodbo, pripoved ali intepretacijo, bomo bržkone vedno bolj verjeli zgodbi. Zakaj? Zato ker so posredi tudi čustva. Močna čustva. Pri Johnu F. Kennedyju jih je seveda ogromno in za veliko Američanov je njegova smrt še vedno travma, iz katere se napajata umetnost in popularna kultura.

Vladno proračunsko burkaštvo z nevarnimi posledicami

Medtem, ko vlada ljudstvo »zabava« z revolucionarnim, aktivističnim zasegom blatnega (zasebnega) goveda, arhaičnimi postopki evidentiranja delovnega časa, napovedanimi in odpovedanimi radikalnimi reorganizacijami vlade, depolitizacijo policije in vseh “nesvobodnih” sektorjev, vogalov te države, je v Državnem zboru potekalo sprejemanje ključnih dokumentov za delovanje države: proračunov za naslednji dve leti. Fiskalni svet je oba ocenil kot neverodostojna, celo brezpredmetna dokumenta.