Kaj, če … (Pismo Božičku ali Dedku Mrazu, kakor vam je ljubše)

Ključnik: božič | država | EU | kaj | Slovenija | želje

Avtor: | 23. decembra, 2022

Kaj, če bi imeli spet pravo zimo? Kaj, če bi decembra ali vsaj januarja lahko kidali sneg? Kaj, če bi lahko veselo postavili gajbico na skidano parkirno mesto in se kreativno prepirali s sosedi na to temo? Kaj, če bi bila RTV Slovenija neodvisna? Kaj, če bi Jonas spet igral biljard? Kaj, če bi imeli poceni elektriko? Kaj, če bi Peter Prevc spet zmagal? Kaj, če bi imeli predsednika ali predsednico vlade, ki ne bi lagal(a)?

Kaj, če bi Putin spoznal, da je vojna brez veze, pobijanje Ukrajincev pa zločin? Kaj, če bi imeli doma vsi takšno civilno družbo, ki si lahko privošči dopust v Braziliji? Kaj, če bi Janez Janša odstopil in se umaknil na mesto častnega predsednika SDS? Kaj, če bi Milan Kučan užival v pokojnini in nehal urejati državo prek svojih satelitov? Kaj, če bi uredili zdravstvo? Kaj, če bi uredili dolgotrajno oskrbo državljanov? Kaj, če bi imeli pravičen plačni sistem v javnem sektorju? Kaj, če bi končno zgradili, omogočili stabilen vir vode za Slovensko Istro, da poleti ne bo spet panike? Kaj, če bi Logar prevzel SDS? Kaj, če bi Borut Pahor postal odposlanec EU za prekinitev zločinske agresije Rusije na Ukrajino? Kaj, če bi končno zgradili še eno nuklearko, da bomo energetsko samozadostni? Kaj, če bi imeli termoelektrarno, za katero lahko sami nakopljemo dovolj premoga? Kaj, če bi končno kaznovali nekoga, ki je ukradel milijone v zgrešenem projektu TEŠ 6?

Kaj, če bi imeli neodvisna sodišča? Kaj, če tudi enostavni postopki pred sodišči ne bi trajali več let? Kaj, če bi nekdo končno uredili informacijsko tehnologijo v zdravstvu? Kaj, če bi Hrvaška spoštovala arbitražni sporazum? Kaj, če bi Avstrija nehala z bizarnim nadzorom na meji s Slovenijo? Kaj, če bi bilo glasovanje o predsedniku olimpijskega komiteja javno? Kaj, če bi morali uredniki medijev o svojem premoženju poročati KPK?

Kaj, če bi Ljubljana končno dobila sodobno železniško in avtobusno postajo? Kaj, če bi imeli v Mariboru dovolj snega in Zlata lisica ne bi bila v Kranjski Gori? Kaj, če bi bile seje Vlade Republike Slovenije javne? Kaj, če tožilstvo ne bi vedno izgubilo, pozabilo ali založilo dokazov o kaznivih dejanjih proti županu Ljubljane? Kaj, če bi vsi državljani imeli osebnega zdravnika? Kaj, če bi za plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje dobili tudi dejansko storitev v realnem času? Kaj, če predsednica države ne bi imela kazenske ovadbe zaradi ponarejanja dokumentov?

Kaj, če bi kdo pojasnil, kaj je dodana vrednost Državnega sveta? Kaj, če ne bi imeli podnebnih sprememb? Kaj, če bi predsednik ZDA vedel zase? Kaj, če bi imeli v Sloveniji neodvisne medije, novinarje? Kaj, če bi končno obnovili cesto na Vršič? Kaj, če bi Slovenija spet postala evropski prvak v košarki? Kaj, če bi evropski prvaki v košarki pozdravili ljudi na Kongresnem trgu, namesto da imajo zasebno zabavo s Severino?

Kaj, če bi prepovedali metanje in prodajo petard? Kaj, če bi namesto enega tira na Primorsko, v Luko Koper, zgradili dva? Kaj, če bi naredili nadzemno magnetno železnico od Ljubljane do Brnika? Kaj, če bi sistemsko uredili recikliranje steklenic in druge embalaže?

Kaj, če bi imeli vsi otroci brezplačno šolo v naravi? Kaj, če bi uredili taksi službo Ljubljani? Kaj, če bi uredili namakanje kmetijskih zemljišč in se prilagodili podnebnim spremembam? Kaj, če bi imeli spet svojo nacionalno letalsko družbo? Kaj, če bi končno dogradili Stožice in uredili to arhitekturno sramoto? Kaj, če bi na volitvah volili ljudi z integriteto in jasnim načrtom za upravljanje države?

Kaj, če si zaželimo vse dobro v novem letu?

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Najboljši Robi na svetu

Najboljši Robi na svetu

V preteklih dneh, tednih, se je bolj ali manj izkristalizirala predvolilna taktika predsednika vlade Roberta Goloba in njegovega Gibanja Svoboda. Ne glede na dejstva, preverljive podatke, bodo javnost zasuli s podatki, takšnimi in drugačnimi statistikami o njihovi neverjetni, zgodovinski uspešnosti. To je predsednik vlade počel tudi ob interpelaciji v Državnem zboru. Ključ njegovega promocijskega uspeha pa so glavni mediji. Bodo nekritično ponavljali njegove floskule, ali bodo morda postavili kakšno vprašanje, naredili resno analizo njegovega “zgodovinskega” dela? Izkoriščanje družinskih članov, mame, pri samopromociji na družbenih omrežjih tudi ni več ovira. To pač ni normalno.

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politika je namreč resničnostni šov, ki se ne dogaja več v prirejenih televizijskih studijih, pač pa v vsakdanjem življenju. In politiki novega kova niso več dobri stari demokrati, socialisti, krščanski demokrati ali liberalci, ampak le še lažnivci, nasilneži, izsiljevalci in nadlegovalci. V tem novem svetu, ki bi se še včeraj zdel distopija, je vsak dan manj razuma. Zdaj je čas za akcijo, za prevlado močnejših nad šibkejšimi, avtokratov nad demokrati. Resda da so v Evropi (EU) demokrati še vedno v precejšnji prednosti pred avtokrati – trenutno razmerje sil je približno 75 : 25 v korist demokratov -, vendar pa so trendi naklonjeni zagovornikom trde roke, reda in discipline, tradicionalnih vrednot in obračuna z vsemi, ki se upirajo politikom novega kova. Kdor ne sprejema njihovega evangelija, je sovražnik, izdajalec, peder ali prodana duša …

Točka preloma

Točka preloma

Bilo je jeseni 2023. Slabo leto po absolutni zmagi na volitvah, predsednik stranke António Costa je suvereno vodil svojo tretjo portugalsko vlado. Zjutraj, 7. novembra je tožilstvo sporočilo, da ga preiskujejo v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi v poslih z litijem in ‘zelenim’ vodikom. Skupaj še z nekaterimi ministri njegove vlade. Nekaj ur zatem, po pogovoru s predsednikom države, je portugalski premier sporočil, da ima “čisto vest” in “popolno zaupanje v pravosodje. V takšnih primerih dolžnosti predsednika vlade niso združljive s kakršnim koli sumom. In v teh okoliščinah sem predsedniku republike predložil svoj odstop.” je povedal, Sledile so predčasne volitve in nova vlada.

Novinarski psi lahko še tako lajamo, ampak mafijska karavana bo šla mirno dalje

Novinarski psi lahko še tako lajamo, ampak mafijska karavana bo šla mirno dalje

Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi slovenski premier nekega dne ugotovil, da obstaja genialen način, kako v trenutku pokončati pošast, imenovano korupcija v javnem zdravstvu. Z nekaj zakonskimi spremembami bi ZZZS naložili, da mora financirati vse ponudnike zdravstvenih storitev, ki so kvalificirani, licencirani in ki lahko zagotavljajo tiste zdravstvene storitve, ki jih pacienti potrebujejo, pri čemer pa je popolnoma vseeno, ali gre za javne ali zasebne ponudnike. Glavno je to, da je storitev opravljena kvalitetno, strokovno in v okviru finančnih omejitev. Greste stavit, kdo bo bolj učinkovit in uspešnejši? Zasebni ponudnik, brez dvoma, saj bo v kali zatrl kakršno koli misel o korupciji. Kdo pa je tako nor, da bo kradel samemu sebi?!

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

S kakšno pravico obsojamo mlade, s kakšno pravico mediji zaobidejo nasilje odraslih, ko se spravljajo na nasilje med otroki? Najprej bo potrebno urediti nasilje med odraslimi in šele potem nastopijo pogoji za ureditev nasilja med mladostniki. Spremeniti bo potrebno vzorce vedenja, ki dajejo prednost nasilju. Nasilje med mladimi je samo del nasilja, ki je prisotno v sodobni družbi. Z obsojanjem mladih in njihovim pošiljanjem v zapore ga prav gotovo ne bomo rešili, ampak samo še okrepili. Vprašanje je, ali smo pripravljeni več narediti na sebi in zmanjšati nasilje v družbi. Rešitev ni v tem, da smo še bolj agresivni proti mladostnikom, ampak da postanemo manj agresivni, kar pa ne bo lahko. Kajti mir pride šele po velikih naporih cele generacije in ne samo mladih.

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Ali so slovenski mediji res v krizi? Odgovor je pritrdilen. Toda v krizi so bili tudi lani in bodo bržkone še v prihodnjih letih. Ali so za to nezavidljivo stanje krivi lastniki medijev? Nikakor ne. Ali so problem zasebni lastniki, ki naj bi jim šlo le za profit, zato odpuščajo najboljše novinarje, ker jih največ stanejo? Tudi ta odgovor ni pritrdilen. Medijske hiše so gospodarske družbe in razen v policijskih državah o njih odločajo na eni strani bralci, na drugi pa trg. Torej zakon ponudbe in povpraševanja. Če kdo ni previdel, kakšen bo razvoj dogodkov na področju medijev, za to ne more kriviti kapitalizma.

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Na 1. april, ko se tudi nekateri glavni mediji pridružujejo izumljanju bedastih novic, čeprav to ni potrebno, ker to zavedno ali nezavedno počnejo vsak dan, je za glavno prvoaprilsko šalo poskrbel Nacionalni preiskovalni urad (NPU). V žaru predvolilne borbe za zaščito lika in dela predsednika vlade Roberta Goloba ter finančnega ministra je prijatelj premierja, sicer direktor NPU, pričakovano neodvisno in strokovno ugotovil, da za podpis škodljive pogodbe o nakupu podrtije Litijske 51 ni odgovorna nekdanja ministrica, ki je pogodbo s klavzulo kupljeno-videno podpisala brez ogleda stavbe in ob jasnih sporočilih sodstva, da je stavba popolnoma neprimerna in neuporabna.

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Politiki se redko opravičijo za stvari, ki so jih naredili narobe, brez občutka ali celo v nasprotju z moralo, da niti ne omenjamo takšnih ali drugačnih kršitev zakonov. Kot da bi bilo opravičilo nekaj ponižujočega, nesprejemljivega in odvečnega. Takšen pogled je tuj demokratičnim družbam, kjer velja načelo, da so izvoljeni predstavniki ljudstva odgovorni volivcem, državljanom in davkoplačevalcem za svoja dejanja in besede. Če se tega zavedajo, potem se ljudem opravičijo za neprijetne odločitve ali izjave, manjše moralne spodrsljaje in napake. Toda slovenski standardi so nižji, čeprav so se v zadnjih tridesetih letih postopno dvigovali. Slovenci imamo že na načelni ravni velik problem z opravičevanjem. Beseda “oprosti” nam nekako ne gre z jezika. In če imamo s tem notranje boje navadni ljudje, potem ni čudno, da je s politiki še toliko huje.