Okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije grozijo, da bodo poleg grehov razkrili tudi grešnike

Izbruh vatikanske afere s patrom Markom Ivanom Rupnikom, ki je dobil precejšen odmev v slovenskih medijih, dokazuje zlasti dvoje: (1) da se tiha vojna v najvišjih cerkvenih krogih tako v Vatikanu kot v Sloveniji nadaljuje, in da (2) v javnost praviloma pridejo samo “zgodbice”, ki imajo točno določeno ozadje oziroma namen. Z drugimi besedami, nikjer ni rečeno, da je jezuitski pater v resnici zagrešil, kar se mu med vrsticami očita – fizično nasilje je namreč možno z nekoliko svobode interpretirati tudi kot spolno -, obenem pa se kot vir informacij vedno pojavlja en in isti medij: rimski spletni portal Silere Non Possum, katerega reference so nekoliko vprašljive, kredibilnost avtorjev pa močno okrni dejstvo, da so praviloma anonimni. Seveda pa je možno vse, tudi Rupnikova krivda, če bo dokazana na način, kot ga določa za to predvideni postopek. Toda Silere Non Possum se zadnja dva tedna obsesivno ukvarja s “primerom Rupnik” na način, ki vzbuja nekaj dvomov. Ker bi doslej pričakovali tudi kup novih razkritij, ki bi kazala, da je ta slovenski duhovnik in cerkveni umetnik odgovoren za konkretna (kazniva) dejanja, je presenetljivo, da lahko namesto tega beremo le ponavljajoč ciklus sumov, očitkov in obtožb, ki se v duhu teorije zarote končajo pri aktualnemu papežu Frančišku …

Vse skupaj smrdi po stari dobri medijski manipulaciji, kakršnih smo v naših krajih vajeni. Na portalu+nas ne presenečajo niti v kontekstu slovenske cerkve, saj smo že avgusta objavili uvod v obsežnejši dosje o slovenski rimokatoliški cerkvi. V članku Stari okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije se bojijo, da bi škof Saje začel čistiti cerkveno nesnago (vir) smo tako v grobem razkrili oba tabora v vrhu cerkve, poročali o trenjih med njima in izpostavili tudi glavne protagoniste na tisti strani, ki vsaj v javnosti velja za bolj “liberalno”. Gre za krog, ki podpira novomeškefa škofa Andreja Sajeta, ki je bil letos izvoljen za predsednika Slovenske škofovske konference (SŠK). Avgustovsko sporočilo našega članka je šlo v smer, da je Saje načeloma naklonjen skromnejši cerkvi, da se zavzema za razkritje in obračun s spolnimi zlorabami, za kaznovanje pedofilov med duhovniki in da uživa podporo papeža Frančiška. Prav tako smo ugotovili, da je na drugi strani Sajetov položaj v slovenski cerkvi še premalo suveren, da bi se lahko odkrito postavil proti vplivnim konservativnim silam, zbranim okoli nekdanjega nadškofa in metropolita, kasnejšega vatikanskega kardinala Franca Rodeta.

Skrivnost Rodetovega neformalnega vpliva, ki daleč presega njegov formalni status, si je moč razložiti z neke vrste lojalnostjo, povezano z občutkom trdnosti in avtoritete; mnogo vplivnih duhovnikov verjame, da si cerkev zasluži povrnitev vpliva, kakršnega je imela nekoč (beri: pred letom 1941), zato je pomembna zunanjost, torej stavbe in nepremičnine. Kardinala Rodeta prepoznajo kot edino figuro, ki lahko parira državi in “komunistom”, medtem ko so Saje in njegovi “mladinci” še premalo izkušeni in ne vedo, s kom imajo opravka. Prav tu se skriva tudi največja manipulacija Rodetovega kroga, saj ustvarja občutek, da se državljanska vojna še ni končala in da se mora cerkev boriti za svoj družbeni status. Ironično ob tem pozabljajo na vernike, ki so siti konservativne duhovščine in njenega praznega govoričenja, retorike iz 19. stoletja, zanikanja nepravilnosti in seveda spolnih zlorab …

Slovenska Banco Ambrosiana?

Zdaj je torej napočil čas za drugi del našega cerkvenega dosjeja, v katerega bo vstopil eminentni kardinal Rode in njegov krog, ki ima neprimerljivo močnejše finančno zaledje kot tista druga, pogojno rečeno liberalnejša struja znotraj slovenske cerkve. Ključna beseda je Metropolitana, ki bi jo lahko z nekaj literarne svobode primerjali z vatikansko družbo Immobiliare, okoli katere se vrti se dogajanje v III. delu Coppolove mafijske sage Boter in ki je dejansko aluzija na razvpito vatikansko Banco Ambrosiano, v kateri so dolga leta prali denar in je leta 1982 po hudem škandalu neslavno propadla.

Družba Metropolitana, ki že tri desetletja predstavlja finančni temelj ljubljanske nadškofije, je nekakšna “cerkev v cerkvi”, saj večina navadnih duhovnikov ali župnikov niti ne ve, s čem se ukvarja in kam vse vodijo njene finančne transakcije. Eden od namigov, ki smo ga dobili, je denimo prodaja lesa, kajti Metropolitana prek svoje 100 % lastnice in ustanoviteljice ljubljanske nadškofije obvladuje prostrane gozdove na Gorenjskem (Pokljuka in Jelovica) in okoli Gornjega Grada. Ali se del posekanega lesa nekje izgubi, glede na to, da ni čipiran, se sprašujejo naši viri, ki obenem opozarjajo, da bi takšna praksa spominjala na tisto, o čemer smo poročali v dosjejih o slovenskih državnih gozdovih …

Ključno pri Metropolitani – in je tudi tesno povezano s kardinalom Rodetom – je dvoje: personalna kontinuiteta vodenja, ki jo poosebljata njen dolgoletni direktor Janez Celar, ter (njegov) angažma pri projektu Goričane, zaradi katerega bi morale v vrhu slovenske cerkve že davno leteti glave, pa se nikoli ni zgodilo nič. Brez Celarja, trdijo naši viri, si Rode nikoli ne bi mogel omisliti projekta Goričane.

A če gremo po vrsti: Celar, ki po naših zanesljivih informacijah še vedno vodi Metropolitano, čeprav sta ga uradno kot direktorja nasledila Blaž Gregorc (ki je tudi ekonom ljubljanske nadškofije) in Robert Ogorevc, velja za kardinalovega zaupnika. Resda se je Celar pred dvema letoma umaknil na položaj duhovnega pomočnika v zakotno župnijo blizu Rovt nad Logatcem, vendar je ostal odločevalec, ko gre za cerkvene finance. Nadškof Stanislav Zore nima prav nobenega vpliva nanj. Prej obratno.

Če torej za naslednjič pustimo (retorično) vprašanje, kam gre denar od lesa, ki skrivnostno izpuhti iz cerkvenih gozdov, potem nam za danes ostane zgodba o obnovi dvorca Goričane pri Medvodah.

Zgodba, v kateri igra ključno vlogo prav kardinal Rode.

Diskretni šarm dvorca Goričane

Goričane so pravzaprav sinonim za komično farso, ki spremlja del slovenske zgodovine. Dvorec pri Medvodah, kjer so po dolgotrajni in izjemno dragi obnovi uredili tudi 400 kvadratnih metrov majhno zasebno stanovanje za kardinala Rodeta, ki je bil pobudnik projekta, je imel leta 1934 posebno mesto v zgodovini slovenskega komunizma, saj je v njem – tedanji poletni rezidenci ljubljanskega škofa Jegliča – potekala pokrajinska konferenca Komunistične partije Slovenije, na kateri je bil tudi Tito. Udeleženci so hvalili zlasti izvrstno hrano in zlat pribor, s katerim so jedli.

Cerkev je z denacionalizacijo v začetku devetdesetih svoj dvorec končno dobila nazaj in v času, ko jo je vodil nadškof Rode, se je pojavila tudi (njegova) ideja o obnovi. Sprva so pomisleke odpravljali z zagotovili, da v obnovo slovenska cerkev ne bo vložila niti tolarja in da bodo denar priskrbeli drugi investitorji, recimo Papirnica Goričane in SCT, ki ga je tedaj vodil Rodetov prijatelj Ivan Zidar. O Rodetovih nespornih zaslugah za obnovo dvorca je pričal njegov škofovski grb, vklesan na vhodnem portalu.

Finančna konstrukcija obnove je bila svojevrstna mojstrovina, ki je epilog doživela na sodišču. Ljubljanska nadškofija je bila prek Metropolitane sprva 10-odstotna lastnica Papirnice Goričane, preostanek pa je bil v rokah razvpitega mariborskega cerkvenega holdinga Zvon I, ki je kasneje propadel v najhujši cerkveni finančni aferi na Slovenskem. Ko je papež leta 2004 “odpoklical” Rodeta in ga imenoval za prefekta ene izmed vatikanskih kongregacij, si je bodoči kardinal izposloval pravico do doživljenjske uporabe več kot 400 kvadratnih metrov velikega in razkošno opremljenega stanovanja zase – in za svojega tajnika. Nekateri cerkveni juristi so opozarjali, da si je Rode uzurpiral pravico, ki po naravi pripada vsakokratnemu ljubljanskemu nadškofu – ne pa Rodetu osebno … A vseeno javno ni nihče oporekal pogodbi, ki je tako veljavna še danes.

Papirnica Goričane je kazala interes za obnovo Goričan v zameno za dolgoletno pravico do uporabe dvorca za svoje potrebe oziroma za njegovo nadaljnje trženje. Marca 2004 sta Nadškofija Ljubljana in Papirnica Goričane podpisali pismo o nameri: papirnica bo sama financirala obnovo gradu, v zameno pa lahko po končani obnovi pritličje in kletne prostore sama uporablja in trži. Aprila istega leta sta stranki sklenili tudi pogodbo, ki je to podrobneje opredelila. Ob sklenitvi pogodbe je predvideni znesek obnove znašal okoli 2,8 milijona evrov, najem pa naj bi trajal 15 let od zaključka obnove.

Tik pred zlomom leta 2009 pa je Zvon I prodal svoj delež v Papirnici Goričane njenemu direktorju, pred tem pa so si cerkveni možje pod vodstvom čudežnega dečka mariborskih cerkvenih financ Mirka Kraševca izplačali še za 7,5 milijona evrov dividend, kar z drugimi besedami pomeni, da so finančno pošteno oželi podjetje. Koliko je stala obnova Goričan, je brez natančnih podatkov možno zgolj oceniti, saj se pojavljajo različne številke. Še najbližja se zdi 8 milijonov evrov.

Edina rešitev je politična

Še pred začetkom del se je potihem vlekel še en postopek, ki se je nanašal na pridobitev gradbenega dovoljenja, kar pa je bilo ob dejstvu, da je dvorec Goričane kulturna dediščina, pravzprav nemogoče. Nadškof Rode, seveda zelo zainteresiran za svoje bodoče “stanovanje”, je v ogenj poslal zaupnika Boruta Koširja, profesorja na Teološki fakulteti in ljubljanskega stolnega kanonika, ki je prek Silvestra Gabrščka z Ministrstva za kulturo (ki ga je takrat vodil Jožef Školč) prišel do zaključka, da bo “potrebna politična rešitev”. Košir je moral poklicati svoje “zveze” v kabinetu Janeza Drnovška – to je bil Borut Šuklje – in organizirati večerjo predsednika vlade z nadškofom. Politika sta se hitro ujela in kasneje še večkrat srečala na zasebnih večerjah, pa je problem z gradbenim dovoljenjem izginil z mize.

Borut Košir je bil za nadškofa Rodeta pogosto človek za posebne naloge, sploh ko je šlo za poslovanje z državnimi podjetji – denimo Mobitelom, ki ga je vodil Tone Majzelj – in obema predsednikoma. Ob Drnovšku je bil tu še Milan Kučan, ki je z Rodetom oblačasno komuniciral prek naveze med Koširjem in Francijem Perčičem ali Dragom Šiftarjem. Toda Kučan in Rode se nikoli – vsaj javno ne – nista dobro ujela. Sta pa se odlično razumela nadškof in premier. Kajti kljub navzven relativno asketski drži je Drnovšek veliko dal na Rodetov ceremonijal in razkošje, zato je užival v pozornosti, s katero so ga obsipali v nadškofijski palači.

Koliko je stala obnova

Papirnica Goričane je bila pripravljena sodelovati pri obnovi gradu pod pogojem, da si zagotovi pravico do uporabe dvorca za svoje potrebe in trženje. Marca 2004 sta Nadškofija Ljubljana in Papirnico Goričane podpisali pismo o nameri, ki je opredeljevalo bistvene elemente bodoče pogobe: da papirnica sama financira obnovo (stavbe) gradu v zameno pa del obnovljenega gradu (pritličje in kletne prostore) sama uporablja in trži. Ob sklenitvi najemne pogodbe je znesek predvidenih obnovitvenih del znašal okoli 2.8 milijona evrov.

Rodetovi motivi za ta projekt, ki pravzprav še vedno ni dobil epiloga ne v finančnem ne v moralnem pogledu, naj bi bili vsaj na prvi pogled povezani s protokolarnimi potrebami nadškofije. A pozornim opazovalcem ni ušlo, da je zviti nadškof vrgel oko na Goričane predvsem zaradi svojih osebnih ali celo zasebnih interesov. Slišali so ga tarnati nad neustreznostjo prostorov nadškofije na Ciril-Metodovem trgu sredi Ljubljane, češ da kot nadškof kljub vsem gozdovom, ki jih je nazaj dobila cerkev, nima “niti kvadratnega centimetra zelenice, da bi se v prostem času sprehodil po njej”.

Če takšne argumente še nekako sprejmemo, je bistveno težje razumeti, zakaj bi kardinal potreboval kar 400 kvadratnih metrov veliko stanovanje (zase in za svojega tajnika). Če še nekako razumemo, da potrebuje za sprostitev tudi savno, ne razumemo, zakaj je v spalnici zakonska postelja. Ali pa zakaj so v njunem stanovanju lestenci iz muranskega stekla za 12.000 evrov? Zakaj je na tleh perzijska preproga za 85.000 evrov? Ali je to samoumevno za slovensko cerkev, ki po drugi strani tarna nad uboštvom duhovščine v novoustanovljenih škofijah? Quod licet Iovi non licet bovi?

Odgovore na vsa ta vprašanja bo nekoč treba dati. Če ne prej, pa pod novim ljubljanskim nadškofom, ker Stanislav Zore očitno ne sme postavljati nobenih neprijetnih vprašanj, še posebej Rodetu ne. Do leta 2025 sicer glede na pogodbo dvorec najema Papirnica Goričane, kjer pa naj bi se že pritoževali nad visokimi stroški, tudi za ogrevanje (zdaj bodo še višji).

Prihaja čas obračuna?

Rode bi očitno rad živel dvojno življenje, bodo pripomnili bralci, dvorno razkošje bi mu zagotovo prijalo, vendar je zdaj tu papeški vizitator, ki se utegne vtakniti tudi v tisti del nadškofijskih financ, povezanih s projektom Goričane. V tisti omari pa je kar nekaj okostnjakov, za katere si ne Rode ne aktualni nadškof Zore ne želita, da padejo ven. Že tako načeta javna podoba matere cerkve bi se namreč še bolj umazala, konservativcem bi trda predla in liberalci bi potem morda prevladali in zavladali. Takšen scenarij je možen, vprašanje pa je, če je tudi verjeten. Ta hip novomeški škof Saje in njegov celjski zaveznik škof Maksimilijan Matjaž še nimata dovolj zaveznikov doma, da bi zamajala vzporedno konstrukcijo cerkvenih financ in naredila red v cerkveni družbi Metropolitana. Imata pa, na drugi strani, podporo papeža, kar seveda lahko pomeni marsikaj. Opazovalci se sprašujejo, ali bi bil Sajetov potencialni zaveznik v SŠK lahko tudi murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je doslej ostajal previden in pragmatičen (pravijo, da se obrača po vetru). Na drugi strani sta tu nadškof Zore, ki nenehno dokazuje, da ne odloča o ničemer, in nastarejši član SŠK, koprski škof Bizjak, za katerega je oznaka cerkveni konservativec v bistvu kompliment. Ostaneta še dva “mlajša” člana SŠK, ki sta lahko le pogojno naklonjena razčiščevanju anomalij znotraj slovenske cerkve: škofa Jamnik in Cvikl. A če je slednji zadržano previden (nima mnenja o ničemer), pa Jamniku očitajo kontinuirane osebne težave.

Tu so seveda še relativno vplivni škofje, ki niso (več) člani škofovske konference. Denimo Anton Stres, ki bi moral biti z Rodetom na nasprotnih bregovih, saj sta se v preteklosti hudo sprla zaradi vprašanja spolnih zlorab in pedofilskih duhovnikov, kasneje pa naj bi vzpostavila nekakšen status quo. Med razlogi za Rodetov “umik” v Vatikan leta 2004 bi utegnil biti tudi strah pred razkritji pedofilskih afer, za katere bo kardinal težko koga prepričal, da zanje ni vedel … Njegov naslednik Uran je padel v veliko igro, ki jo je sprevidel šele potem, ko so mu nastavili past, ga brutalno diskreditirali (nezakonski otrok) in celo fizično izgnali iz države. Nadškof Stres pa naj bi bil prvi, ki je začel sodelovati s kriminalisti pri sestavljanju seznamov pedofilskih duhovnikov, kar je za seboj potegnilo kar nekaj neprijetnih posledic zanj kot moralnega teologa …

Kajti problem stare garde, kot bi načeloma lahko poimenovali konservativce, je tudi ta, da ima vsakdo svoje grehe in da se vsi po malem bojijo, da bi kaj prišlo na dan. In ker večinoma vedo drug za drugega, se držijo v šahu in s tem preprečujejo kakršno koli razčiščevanje. Če se zaradi kakšnega zunanjega vzroka počutijo ogrožene, gredo skupaj na kosilo in za napad okrivijo “komuniste” …