Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo

Avtor: | 4. decembra, 2022

Neverjetno naključje, toda prav v dneh, ko se je v Ljubljani mudil Andrew Small, papežev posebni odposlanec za preiskovanje spolnih zlorab v cerkvi, je v Rimu izbruhnil velik škandal, ki bo odmeval tudi v Sloveniji. Gre za novo cerkveno afero, v katero je vpleten znameniti pater Ivan Rupnik, ki ga več redovnic obtožuje psihičnega in fizičnega nasilja, prst pravičnikov pa se je usmeril tudi v papeža Frančiška, ki je vse to izvedel že na začetku letošnjega leta, vendar proti svojemu redovniškemu tovarišu – oba, Rupnik in Bergolio sta namreč jezuita – nikoli ni ukrepal. Med vrsticami lahko se skupaj razumemo tudi kot nov obračun znotraj slovenske cerkve, v katerega so zdaj posredno vpletli celo papeža, ki ob vsaki priložnosti in vsaj na prvi pogled iskreno obsoja spolne zlorabe med duhovščino, kliče po preiskavah, kaznovanju in kesanju, obenem pa primer patra Rupnika nakazuje na dvoličnost Svetega očeta, ki kljub zelo jasnim obtožbam na račun jezuitskega kolega zoper njega (še) ni ukrepal …

Objave v vatikanskem mediju Silernonpossum (vir, vir), ki se ukvarja z razkrivanjem spolnih in drugih zlorab znotraj rimokatoliške cerkve, se v zadnjih dneh stopnjujejo, obtožbe zoper slovenskega jezuitskega duhovnika, patra Ivana Rupnika, pa so vedno bolj konkretne. Rupnika slovenska javnost ne pozna le kot vplivnega jezuitskega duhovnika, ampak tudi kot umetnika, slikarja, ki se je specializiral za cerkvene mozaike, med katerimi izstopa vatikanska kapela Redemptoris Mater, sicer pa so njegovi mozaiki tudi v Fatimi, Lurdu, Madridu, Krakovu, Washingtonu itd.. Trenutno se ukvarja z mozaikom v Sao Paolu v Braziliji. O tem, kako pomembna cerkvena figura je pater Rupnik, govori tudi podatek, da že od leta 1995 vodi center duhovne umetnosti Ezio Aletti in da je od leta 1999 svetovalec Papeškega sveta za kulturo.

Malo je (bilo) v tem času v Vatikanu Slovencev, ki bi bili tako vplivni kot Rupnik in imeli toliko prijateljev na najvišjih položajih. Ivan Rebernik, dolgoletni direktor kataloškega oddelka Vatikanske knjižnice (in stric Jadranke Rebernik, urednice informativnega programa TV Slovenija), ali celo kardinal Franc Rode, ki je bil v času papeža Benedikta XVI. prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, se po oceni poznavalcev ne moreta primerjati z Rupnikovim vplivom, nenazadnje tudi zaradi svojih značajskih lastnosti ne.

Ironično je sicer, da so prav pod Rodetovo “jurisdikcijo” sodile slovenske redovnice, sestre iz Skupnosti Lojola (po svetemu Ignaciju Lojolskemu, ustanovitelju jezuitskega cerkvenega reda), s katerimi je delal pater Rupnik in bil njihov spovednik, duhovni vodja. Prav med njimi se je že leta 1995 (!) našla prva žrtev Rupnikovih zlorab. Miniti je moralo 27 let, da je vse skupaj prišlo v javnost, kar z drugimi besedami pomeni, da je pred nami velika cerkvena afera, vsekakor ena največjih, v katere je vpleten kak slovenski duhovnik.

Preiskava potrdi verodostojnost žrtev

Po prvih odzivih, ki so obtožbe o Rupnikovih zlorabah na splošno zavračali kot govorice in laži, se je Cerkev vseeno odzvala, saj se je število domnevnih žrtev začelo povečevati. Ni šlo namreč več le za eno redovnico, pač pa za skupino žrtev, zato je bila ustanovljena preiskovalna skupina, ki jo je vodil pomožni rimski škof Daniele Libanori. Med drugim je prišel tudi v Slovenijo in se pogovarjal s sestrami Skupnosti Lojola, pač pa tudi z nekdanjimi članicami, so zapustile redovniške vrste. Kaj je bil razlog za to? Je morda kakšna vzročna zveza med njihovim odhodom iz redovništva in zlorabami, ki so jih očitali patru Rupniku? Z vsemi temi dilemami in vprašanji se je ukvarjal škof Libanori, ki je sestavil poročilo, v katerem je ugotovil, da so pogovori z žrtvami potrdili njihovo kredibilnost in da gre torej za verodostojne dokaze proti patru Rupniku. V tem poročilu najdemo izjavo ene izmed žrtev:

“Rupnik me je prisilil, da sem delala stvari, ki jih v življenju nisem želela početi. Bil je nasilen do mene, udaril mi je. V njegovih očeh, v njegovem glasu je bilo prepričanje, da je nedotakljiv. Zlorabil me je, zlorabil moje zaupanje. Podrejena sem mi bila. Uživa v svoji moči, v spoštovanju. Prepričan je, da nihče ne bo dvomil v njegovo dobro vero.”

Toda – zgodilo se ni (še) nič. Kljub nespornim ugotovitvam, ki so dale prav redovnicam, žrtvam Rupnikovih zlorab, cerkvena komisija ni zaključila s končnim poročilom, ki bi skoraj zagotovo predlagalo najostrejše sankcije proti jezuitu. Po mnenju vatikanskih insajderjev, se je to zgodilo zato, ker je nekdo “od zgoraj” posegel v delo škofa Libanorija in ga upočasnil. Tako so žrtve patra Rupnika postale nove žrtve zavlačevanja; morale so se soočiti z močjo in vplivom ljudi, ki obkrožajo tega jezuitskega patra, morale so se soočiti še same s sabo, se ozavestiti, da so pravzaprav žrtve one in da niso krive za to, kar se jim je zgodilo.

Ali je pater Rupnik nedotakljiv?

Največja ovira za epilog te zgodbe sta Rupnikov ugled in slava, ki ju uživa po vsem svetu – in seveda tudi pri nas v Sloveniji – zaradi svojih izjemnih mozaikov. Doslej njegova druga plat še ni prišla na dan in pred nekaj dnevi, 30. novembra 2022, mu je Papeška katoliška univerza Parana v Braziliji (velja za eno najboljših univerz v tej državi) podelila častni doktorat – in to kljub temu, da je formalno še vedno v cerkveni preiskavi zaradi (spolnih) zlorab.

Toda iz cerkvenih krogov vseeno curljajo podrobnosti, ki jih mediji ne bi smeli spregledati. Tudi slovenski ne, ki o aferi patra Rupnika doslej niso poročali (razen kratke, površne novice v tabloidu Slovenske novice). Med visokimi vatikanskimi cerkvenimi dostojanstveniki, ki naj bi vedeli za Rupnikove stranpoti, je njegov “duhovni sin”, kot mu pravijo, kardinal Angelo De Donatis, papežev namestnik, generalni vikar za rimsko škofijo. Z drugimi besedami, vpliv patra Rupnika seže takorekoč do samega Svetega očeta … ki je na začetku leta na avdienci sprejel Rupnika, ob tem je bilo izdano celo kratko sporočilo za medije, toda brez kakršne koli opombe glede cerkvene preiskave, ki še traja in ki še ni zaključena. Morda pa bo papež počakal, da se preiskovalna komisije po upočasnjenem tempu ponovno odpravi v Slovenijo, da bi za vsak primer še enkrat zaslišala žrtve in preverila, če so res kredibilne?

Naslednji človek, ki je pomemben za Rupnikovo usodo, je sekretar Kongregacije za doktrino vere, nadškof Giacomo Morandi, ki je včasih predaval v centru Aletti, katerega direktor je pater Ivan Rupnik … Skratka, kup ljudi v Vatikanu sodi v ožji krog Rupnikovih prijateljev, zato je vprašanje, kaj so pripravljeni storiti, da se preiskava zoper njihovega duhovnega tovariša tako upočasni ali celo ustavi, da ne prinesla nobenih relevantnih ali oprijemljvih dokazov zoper jezuitskega patra.

Po drugi strani bi bilo zanimivo vedeti, ali so sestre Lojoline skupnosti v Sloveniji zoper Ivana Rupnika kdaj podale tudi kazensko ovadbo na policijo, kajti v tem primeru bi dolga roka Vatikana težje pometla “problem” pod preprogo. Spolne zlorabe po novi kazenski zakonodaji sicer ne zastarajo, vendar je v tem primeru verjetno šlo za dejanja, ki so se zgodila že pred mnogimi leti (prva letnica, ki se omenja, je 1995), zato bi se storilec bržkone lahko izognil celo kazenskemu pregonu, tako da dejansko ostane zgolj moralni del kazni – torej mediji in javnost. V tem pogledu pa bi bili slovenski mediji (razen redkih izjem) že zaradi averizije do cerkve zelo zagreti, da se zgodba patra Rupnika čim bolj obelodani.

Komu v slovenski cerkvi se smeji

Afera patra Rupnika ima še eno dimenzijo, ki jo nikakor ne gre spregledati. Medijske objave o njej so se začele skoraj sočasno z obiskom posebnega papeževega odposlanca, patra Andrewa Smalla v Sloveniji; Small je začasni tajnik Papeške komisije za zaščito mladoletnih in je bil v Ljubljaniosrednji gost 113. plenarnega zasedanja Slovenske škofovske konference (SŠK). O tem, kdo je dejansko najbolj zaslužen za to, da je Small prišel vrhu slovenske cerkve nekaj pomembnega sporočiti, kot tudi to, kaj je njegov pravi razlog prihoda, obstajata vsaj dve razlagi. O tem sicer več naslednjič, vsekakor pa je s Smallovo vizitacijo vsaj formalno precej točk pri papežu pridobil Andrej Saje, novi predsednik SŠK, ki je že večkrat dal vedeti, da bo morala slovenska cerkev glede razkrivanja splolnih zlorab narediti precej več kot doslej …

… kajti frančiškanski pater Small seveda ni prišel v Ljubljano trpljati po rami aktualnega nadškofa Stanislava Zoreta, ki od svojega imenovanja ohranja status quo glede razkrivanja spolnih zlorab, ampak je prišel slovenski duhovščini sporočit, da je prav njegova komisija eden osrednjih elementov Frančiškovega pontifikata na čelu Rimskokatoliške Cerkve. Z drugimi besedami, papež na področju spolnih zlorab krepi nadzorno funkcijo Cerkve, saj je zaradi grozljivih razkritij takorekoč po vsem svetu prav boj proti spolnim zlorabam v vseh njenih oblikah postal najpomembnejše poslanstvo Cerkve v tem trenutku. Če Cerkev ne bo dokazala, da lahko zaščiti otroke, je z njeno prihodnostjo bržkone konec.

Pater Andrew Small je torej nekakšen posebni odposlanec, papežev vizotator, ki bo poskušal ugotoviti, kdo v slovenski cerkvi je predan papeževi doktrini ničelne tolerance do spolnih zlorab, kdo pa se še vedno obnaša, kot da je vse skupaj nekaj napol izmišljena, medijsko prenapihnjena zgodba in da razmere niso tako kritične. V slovenski cerkvi je takšnih kar nekaj in ve se, okoli katerega dostojanstvenika se zbirajo. Okoli tistega kardinala, o katerem smo že pisali in bomo še, okoli tistega nekdanjega nadškofa, ki se zasebno nič kaj ljubeznivo ne izraža o aktualnemu papežu. Je pa zagotovo karidnal Rode v teh dneh dobre volje in nasmejan, kajti razkritje spolnih zlorab jezuitskega patra Rupnika je svojevrstno zadoščenje ob nezaupnici, ki jo predstavlja prihod “nadzornika” Andrewa Smalla. Kajti le kako naj papež zdaj pridiga proti spolnim zlorabam in pravičniško kliče k kaznovanju, če pa je, kot vse kaže, tudi sam prikrival primer Ivana Rupnika in se delal, kot da je vse v najlepšem redu?

Kako že pravi Sveto pismo?

“Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen …” (Jn 8,7)

_____________________________

(Se nadaljuje)

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Skrivalnice Prešičkovega centra za pomoč nerazvitim

Slovenija je lani za mednarodno razvojno sodelovanje namenila prek 20 milijonov evrov, roko nad projekti pa ima Center za mednarodno razvojno sodelovanje (CMSR), ki mu načeluje Dejan Prešiček iz kvote stranke socialnih demokratov. Mediji so se Prešička lotili zaradi vloge v Inštitutu 1. maj, ki verjetno deluje kot obvodno podjetje za financiranje stranke SD. Toda pri Prešičku je bolj zanimivo njegovo delo v CMSR, kamor smo poslali vrsto vprašanj, vendar nismo prejeli vseh odgovorov. Glede na vse navedeno so v preteklih dneh medijsko izpostavljena in problematizirana nakazila sredstev MZEZ za projekte CMSR razumljiva, vprašanje pa je, kako so bili projekti izbrani, kako so bili izbrani izvajalci in podizvajalci projektov, ter ali so med njimi morda tudi donatorji Inštituta 1. maj, ki ga vodi Jan Škoberne, predsednik sveta zavoda pa je ravno Dejan Prešiček …

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.

Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.