“Lahko živiš v najlepšem mestu na svetu, lahko pa imaš tudi najlepše življenje v tem mestu.”

Avtor: | 28. januarja, 2022

Boštjan Furlan je na političnem prizorišču slovenske prestolnice mlad, čeprav ne neznan obraz. Pred leti je bil eden od trojice, ki je župana Zorana Jankovića razjezila z besedami, da je “balkanski kavboj, ki ropa ljubljansko blagajno”. Nekoliko pobalinski pristop, ki bi ga lahko opravičili z mladostno nepremišljenostjo in aktivistično zagnanostjo. Danes je Furlan predsednik mestnega odbora Slovenske ljudske stranke in seveda tudi nekoliko starejši, zrelejši. Še vedno vztraja, da mora biti politik pogumen in na trenutke tudi jezikav. Pred bližajočimi se lokalnimi volitvami smo se z Boštjanom Furlanom pogovarjali o zelo resnih temah, kajti njegova koalicija Povežimo Slovenijo, ki bo kot nekakšna sredina polarizirane slovenske politike poskušala karte na novo premešati tudi v doslej levi Ljubljani, bo morala ljubljanskim volivcem vseeno ponuditi kaj ambicioznega. Denimo zavezo, da bo slovenska prestolnica postala najbolj zaželeno mesto za bivanje v Evropi.

Vodenje Slovenske ljudske stranke (SLS), ki velja za pretežno “podeželjsko stranko”, v največjem slovenskem mestu, je poseben izziv, še posebej za to, ker je SLStradicionalno vseeno bolj desnosredinska stranka, medtem ko je volilno telo v Ljubljani pretežno nagnjeno v levo. Toda naš sogovornik Boštjan Furlan se s tem ne strinja: “Če vaša trditev drži, potem je naloga predstavnikov LS, da volivcem pojasnimo, da se naša stranka zavzema tudi – ampak ne samo za podeželje. Zavzemanje za enakomeren razvoj po vsej državi pač ne pomeni zapostavljanja mest. Na ta način bi se Ljubljana otresla ključnih razlogov za nižjo kvaliteto bivanja v občini, nedosegljivih cen nepremičnin in preobremenjenosti prometne, izobraževalne in druge infrastrukture. Predsodek o tem, da se delovanje SLS konča pred mestnimi vrati je sicer globoko neutemeljen.”

Zgodovinsko gledano imate prav …

Pravzaprav smo ena izmed zelo redkih strank, ki je dala župane že skoraj vsem večjim slovenskim mestom. V novejšem času so Maribor, Celje, Krško, Litijo, … vodili ali jih še vodijo župani, izvoljeni na listi SLS, pa tudi Juro Adlešič, zadnji župan, ki so si ga Ljubljančani izbrali pred II. svetovno vojno, je bil član SLS.

Zakaj ste se torej odločili, da prevzamete vodenje SLS v Ljubljani?

Predvsem zato, ker je to vredno. Ljubljana je od rojstva naprej del mene in jaz del nje. In tu nameravam ostati. Če bo šlo dobro mojemu mestu, bo šlo dobro tudi meni in mojim bližnjim. Veselim se uspehov ljubljanskih športnih klubov, poslovnega uspeha ljubljanskih podjetij, da smo Ljubljančani svoje mesto oblikovali v svetovno turistično destinacijo. Pravzaprav se veselim vsakega še tako majhnega izboljšanja za mesto ali njegov del, četudi gre le za ureditev odseka kolesarske steze v neki ulici. In vesel bom, če bom lahko pripomogel k izboljšanju tistega, kar v mojem mestu še ne deluje. Ljubljančani imamo tako srečne okoliščine, da lahko vzpostavimo mesto z najvišjo kvaliteto bivanja v Evropi. Pri tem želim sodelovati.

To se sicer lepo sliši, a najprej morate za kakršnokoli vlogo pri upravljanju Mestne občine Ljubljana pridobiti zaupanje njenih volivcev. Volilno telo v Ljubljani pa, kot smo ugotavljali, velja za pretežno nagnjeno v levo, medtem ko se SLS postavlja desno od sredine. Kako nameravate prepričati volivce drugačnega svetovnega nadzora od vašega?

Vsake stvari, ki se je je vredno lotiti, se je vredno lotiti dobro. Mestni občini Ljubljana manjka vizije, kaj želimo iz tega mesta narediti. Prepričamo lahko le z dobro pripravljeno vizijo in z njenim izvajanjem. Ta pa ni ne leva ne desna. Ideologija pri upravljanju skupnega dobrega na lokalni ravni ne igra nobene vloge. Ceste se ne razlikujejo po beli ali rdeči barvi, temveč po kvaliteti in premišljenem umeščanju. Ljudi bomo prepričati s slednjim.

Pa vendar se z ideologijo ukvarjamo tudi v Ljubljani.

Tudi na lokalni ravni se politiki znajdejo pred skušnjavo po t. i. signaliziranju vrednot. Z izjavami o preteklosti, ki čustveno nagovorijo ljudi, se je pač lažje dobrikati volivcem, kot z mukotrpnim in dolgotrajnim reševanjem resničnih problemov mesta. Če želimo, da bi se vsi Ljubljančani počutili kot del naše lokalne skupnosti, pa se velja takšnim skušnjavam upreti. Ključna nazorska ločnica v Slovenijije pravzaprav spominjanje. Lahko se izpostavlja takšno spominjanje, ki nas razdvaja, ali pa takšno, ki v vseh nas zbuja občutek pripadnosti. Tako bomo pripravljeni storiti več zanjo in drug za drugega. V ljubljanski SLS smo v ta namen predlagali izgradnjo spomenika TIGR-u, prvi antifašistični organizaciji v Evropi, ki v vseh vzbuja pozitivne občutke. Na splošno bi morali spodbujati spomin na dosežke in posamezne Ljubljančane, Slovence in Evropejce, s katerimi se lahko vsi poistovetimo.

Rekli ste, da želite prepričati z vizijo za Ljubljano. A preden razmišljamo o golobu na strehi v prihodnosti, nas zanima kaj bi za Ljubljančane storili tukaj in zdaj. Kaj bi bile tri stvari, ki bi jih v Ljubljani spremenili takoj?

Vstopanje v avtobuse pri vseh vratih. Pomenilo bi bistveno skrajšanje potovalnega časa javnega prometa v konicah. Odkar imamo kartice Urbana, je odpadel zadnji izgovor, da tega ne uvedemo. Enotna ljubljanska položnica. Ni razloga, da Ljubljančani za storitve mesta porabijo več časa in provizij, kot bi za plačilo ene same položnice. Ukinitev rumenega pasu na vpadnicah. Krajšati potovalni čas (z zanemarljivim učinkom) enemu delu potnikov tako, da drastično podaljšaš potovalni čas drugemu delu potnikov na ljubljanskih vpadnicah, je nepravično. Prej omenjeno vstopanje pri vseh vratih pa skrajšuje potovalni čas avtobusov brez posledic za ostale udeležence v prometu.

Katere pa so tri stvari, ki so v Ljubljani dobro urejene, ki se ne smejo spremeniti?

Pot spomina in tovarištva. Navdušuje me, kako se je lahko nekaj tako pošastnega, kot je vojaška žica, ki je do 26. maja 1945 Ljubljančane neprodušno zaprla v nekakšno koncentracijsko taborišče, spremenilo v pohodno pot, na kateri lahko prebivalci Ljubljane in njeni obiskovalci najdejo mir in sprostitev. PST bi veljalo nameniti več pozornosti, na njej označiti zanimive osebne zgodbe v zvezi z žico, najmanj kar je, pa jo v celoti dobro označiti, saj se na nekaterih delih Novih Jarš, za Bežigradom ali pred koseško tržnico hitro izgubiš. Kavalir. Pravi zaklad za starejše v središču mesta. Za stalno bi ga morali uvesti tudi na Žalah. Varnost ljubljanskih ulic. Vsak, ki je kdaj pokukal v tujino, se zaveda, kako neizmerno srečo imamo Ljubljančani, da živimo v prestolnici, kjer se lahko po vsem mestu sredi noči sprehajaš naokrog in se ti ni treba bati ropa ali fizičnega napada.

Kaj preprečuje Ljubljani, da bi bila že danes mesto z najvišjo stopnjo kakovosti bivanja v Evropi?

Manjka nam drznosti. In manjka nam soglasja. Če začnem pri zadnjem. Dokler bo ljubljanska politika odslikavala medsebojno izključevanje na državni ravni, se ne bomo ukvarjali s skupno vizijo, s soglasjem, kaj želimo iz tega mesta razviti, ampak kako se med seboj omejevati. Celo v situaciji, ko ima ena politična skupina že 15 let župana in močno večino v mestnem svetu, ne znamo delovati drugače kot z odločevalskim valjarjem. Predlogi opozicije so zavrnjeni, ne glede na vsebino. V odločitve oblasti se opozicija brezglavo zaletava in jih skuša spodnesti, ne glede na vsebino. Srečo imam, da sem član Slovenske ljudske stranke, ki se je odločila, da je takšnega pristopa dovolj tudi na državni ravni. Zato se je pridružila gibanju Povežimo Slovenijo, v katerem se združujejo stranke najrazličnejših demokratičnih nazorov, a želijo najti družbeno soglasje za slovensko državo. O preseganju delitev in povezovanju sicer govorijo domala vsi politiki, še posebej novinci, a od besed k dejanjem ni zmogel še noben. Povežimo Slovenijo pa gre od besed k dejanjem, že na volitvah bodo vse te različne stranke in posamezniki nastopili na skupni listi. V uspeh te liste ne dvomim, saj ljudem ponuja upanje. Izključevanja so naveličani. Podobno pot želimo nadaljevati tudi v ljubljanskem odboru SLS. Na prihodnjih lokalnih volitvah želimo nastopiti skupaj z vsemi, ki menijo, da lahko prispevajo k dvigu ravni bivanja v Ljubljani. Priložnost ponujamo najsposobnejšim, prodornim, mladim, ki se želijo izkazati, pa v dosedanjih zaprtih listah s strankarskimi izbrančki na vrhu, niso dobili te možnosti. Možnost izvolitve v mestni svet s preferenčnimi glasovi že tudi sicer omogoča prodor najboljšim in to želimo še posebej izpostaviti. Posameznike bomo spodbudili in jim pomagali pri zbiranju preferenčnih glasov. Na ta način bo imel priložnost tudi posameznik, ki sam sicer ne more zbrati potrebnih okrog 2.000 glasov za preboj v mestni svet. Te glasove bo skupaj zbrala lista s 45 kvalitetnimi kandidati, najboljši posameznik pa bo z dobrim rezultatom preferenčnih glasov premagal ostale. Obenem pa s svojim prispevkom glasov dvignil rezultat celotne liste. Zmagovalna kombinacija. V mestnem svetu se bodo tako znašli najbolj zagnani in najbolj sposobni, lista pa bo dosegla visok rezultat. Vendar tudi s tem ne bomo nič dosegli, če se bo tako izvoljena svetniška skupina vrnila v vzorce medsebojnega izključevanja. Zato bo v koaliciji ali opoziciji v ljubljanskem mestnem svetu namesto spotikanja nasprotnika iskala najprej skupne točke in jih implementirala. Na ta način se lahko izoblikuje spoštovanje med oblastjo in opozicijo, prične upoštevati dobre rešitve obojih ter naredi veliko dobrega za Ljubljančane.

Doslej tega ni bilo možno uresničiti nikjer?

Je bilo. Kaj se da doseči s konstruktivno držo političnih nasprotnikov dokazuje primer četrtne skupnosti (ČS) Sostro. Ta je edina četrtna skupnost, ki ji ne predseduje županova lista, temveč predstavnik SLS. Z jasno postavljenimi cilji in zahtevami, ki so včasih različna od mnenja mestnih oblasti, vendar s konstruktivno in spoštljivo držo, je predsednik ČS Sostro Igor Koprivnikar dosegel plodno sodelovanje z mestno upravo, ki je za prebivalce Sostrega v tem mandatu dalo zelo vidne rezultate. Največ pa bomo dosegli, ko bo Ljubljana dobila povezovalnega župana, ki bo znal razvojni program uresničevati skupaj z ljudmi in ne preko njih. Takšnega kandidata bo ponudila naša povezovalna lista.

Plodno sodelovanje oblasti in opozicije v ljubljanskem mestnem svetu je že samo po sebi drzna napoved za Ljubljano. Na kaj pa ste mislili, ko ste dejali, da Ljubljani manjka drznosti?

Lahko živiš v najlepšem mestu na svetu, lahko pa imaš tudi najlepše življenje v mestu na svetu! In Ljubljana ima vse možnosti za kaj takega. Dunaj se večno uvršča med najbolj zaželena mesta za bivanje na svetovnih lestvicah. Ljubljana je del istega sredjeevropskega kulturnega prostora, več kot tisoč let smo živeli skupno pot. A Ljubljana ima neprimerljivo lepše naravne danosti in prednosti umirjenega življenja v nemilijonskem mestu, ki obenem ponuja vse prednosti evropske prestolnice.

Zakaj torej Ljubljane ni v vrhu teh lestvic?

Preprosto, nismo še odklenili njenega potenciala. Imamo vse, samo prenehati se moramo samoomejevati z nespametnim ravnanjem: Najbolj zastrupljena evropska prestolnica z dušikovimi oksidi ob vstopu v leto 2022. Nezmožnost spraviti potnike v mestno središče brez vsakodnevnih zastojev (v času covida smo nanje kar malo pozabili, a se kmalu vrnejo) v srednje veliko evropsko mesto. Retro je lahko lepo, vendar neprimerno za ključno potniško središče – kolodvor z avtobusno postajo iz leta 1961. Poraščene gradbene jame ali prazne betonske lupine ob pomanjkanju stanovanj, ki si jih večina tako ne more privoščiti. Tovorni železniški promet, ki reže po sredini mesta. Tehnologija pametnih mest, ki se je ne dotaknemo, ker je ne razumemo … In končno, največji potencial mesta so Ljubljančani sami. Le odkleniti jim je treba možnosti, da do konca razvijejo svoje talente.

Pojdimo po vrsti. Kako bi okoljsko očistili mesto?

Ne moreš meščanom pridigati o okoljski zavesti, če je mesto samo največji onesnaževalec. Tu spet manjka drznosti. Kanal C0 bo potrebno zgraditi brez ogrožanja ljubljanskega vodonosnika. In pika! Pri tem ne more biti izgovor noben strošek. Zastrupitve pitne vode za 300.000 ljudi ne more poplačati nič! Ne izgovori na evropska sredstva, niti že porabljenimi vložki. Obžalujemo, da pristojni v tem primeru niso pravočasno preprečili gradnje kanalizacije preko vodonosnika, a zdaj je kar je. Mesto Ljubljana je dolžno poskrbeti za čisto pitno vodo in je ne ogroziti. Avtobusi na vodik so povsem čisti in ugodno financiranje je na voljo. Potrebna bi bila izgradnja vodikove infrastrukture, s tem bi ta pogon postal zanimiv za kupce osebnih vozil (prvi modeli prihajajo na trg) in za vlaganje podjetij, ki razvijajo tehnologijo, ki bo v Evropi prevladala v nekaj desetletjih. Najbolj čista energija je tista, ki jo prihraniš. Ljubljana vsako leto stran vrže na milijone evrov, ker na osončene strehe niso postavljene elektrarne in zaradi energetsko nesaniranih stavb. Meščanom je potrebno priskrbeti ugodno financiranje in spodbudo za oboje.

Ampak avtobusi na vodik prometnih zamaškov ne bi rešili.

Strokovnjaki kot smotrn ukrep za razbremenitev gneče vidijo v izgradnji dveh linij tramvaja. To je edini način, da v času prometnih konic veliko količino ljudi naenkrat spraviš iz/v središče mesta. Lep primer so le nekaj večje Firence, kjer so tramvaj ukinilli konec 50-ih, tako kot v Ljubljani.  V letih 2010 in 2019 so postavili dve novi liniji s podaljškom do letališča. Ljudje bi že sedaj bolj uporabljali javni promet, če bi bil ta prijaznejši. Avtobusi bi morali voziti pogosteje in 24 ur na dan. Še vedno so žepi, kamor avtobusi ne sežejo, tam bi uvedli lokalne linije manjših avtobusov. Ne razumem tudi, zakaj mesto ne uvede pametnih semaforjev. Življenje v Ljubljani pomembno bremeni tovorni železniški promet skozi mesto. Če so na primer prebivalci pomurskih vasi upravičeno izterjali, da skozi njihove vasi ne vozijo več težki tovornjaki, smo tudi Ljubljančani upravičeni, da država poskrbi za poglobitev železnice ali njen obvoz okrog mesta.

Bo ponudba stanovanj v Ljubljani kdaj dosegla povpraševanje?

Hvalevredno je, da ima Ljubljana kar obsežen program gradnje socialnih stanovanj. A ta nikoli ne bo mogel zadostiti potrebam. Najbrž si tudi želimo, da bi čim več Ljubljančanov lahko poskrbelo za svoja stanovanja. Pripravljamo projekt po vzoru mesta Trier, kjer so veliko neizkoriščeno območje infrastukturno uredili, ga komunalno opremili, zgradili vrtce, šole, imenitna otroška igrišča in ponudili ugodne parcele mladim družinam. Enodružinske hiše po vseh raziskavah ponujajo najvarnejše in najbolj zdravo okolje za razvoj otroka. V takšnih soseskah se tudi bolj oblikuje občutek skupnosti. Dajmo vložiti vanje. Ljubljana ima veliko površin, kjer bi to lahko izvedli.

Omenili ste občutek skupnosti. Tega je v Ljubljani mnogo manj kot v manjših krajih.

Povsem razumljivo. A za vse nas bi bilo koristneje, če bi se čutili bolj povezane med sabo. Tako bi bili bolj solidarni drug do drugega, se medsebojno spoštovali in si prizanašali. Občutek za skupnost in skupno dobro bi v MOL najbolj okrepili, če bi raven upravljanja čim bolj približali ljudem. V ta namen bi morali okrepiti pristojnosti in priskrbeti financiranje četrtnim skupnostim. Če se za vse stvari v Črnučah, ali Mostah odloča iz enega centra, potem ni razloga, da bi lokalni prebivalci razvili odnos do Črnuč ali Most. Če nimamo odnosa, pa smo pripravljeni manj prispevati v skupno dobro. To je recept za spalna naselja brez življenja, ki jih je v Ljubljani polno. Pomemben vidik poistovetenja s krajem, kjer živimo, je poznavanje njegove preteklosti. Mesto bi lahko naredilo več na osveščanje o njej. Preprost ukrep bi bila oznaka, kje se je nekoč začela katera vas, na primer v Kašlju …

Kako pa bi odklenili “potencial” Ljubljančanov, kot ste temu rekli?

Začne se z izobrazbo. Ljubljansko znanje že lahko tekmuje z vsem svetom, lahko pa ga še nadgradimo. Ljubljana ima nekaj pristojnosti pri predšolskem in osnovnošolskem izobraževanju. Potrebno je dvigniti njuno kvaliteto. Ljubljana je tudi ključno univerzitetno in raziskovalno središče Slovenije. Na ravni raziskav smo marsikje svetovna špica. Pri prenosu v realni svet, pa nas zmanjka. Mesto bi moralo s postavitvijo ustrezne infrastrukture spodbuditi prenos teoretičnega raziskavovanja na aplikativno raven. Takšno razmišljanje niti ni novo, s to mislijo je bil že pred leti urejen Tehnološki park Brdo, kjer pa danes domujejo podjetja, ki pogosto z visoko tehnologijo nimajo dosti opraviti. Ni dovolj, da mesto zgolj postavi zidove in streho, z ustreznimi spodbudami jih moraš tudi napolniti s primerno vsebino. Konec koncev je tudi mesto s svojimi potrebami in problemi en sam poligon, kjer lahko pospešeno uvajamo tehnološke rešitve.

Ampak vsi ne morejo delati le v razvojnih podjetjih …

Najbolje plačana in zanimiva dela so v podjetjih, ki ustvarjajo razvojni preboj. A seveda niso vsi za tako delo. Tem je treba ponuditi drugačne možnosti. In teh je obilo. Na primer v logistiki. Ljubljana je skozi vso zgodovino bila pomembno evropsko prometno vozlišče. Če so severnoevropski Germani ali aziatski Huni hoteli vdreti v tedaj najbogatejšo evropsko regijo, Italijo, so morali skozi Ljubljanska vrata. V srednjem veku so se bili trgovci dolžni ustaviti v Ljubljani in za nekaj dni ponuditi svoje blago naprodaj v tem mestu. Zaledje koprskega, tržaškega in reškega pristanišča ob križanju V. In X. evropskega koridorja skozi Ljubljano nam sami od sebe ponujajo izgradnjo močnega regijskega logističnega vozlišča. Namesto delovnih mest in urejene infrastrukture ima danes Ljubljana od te prvovrstne lege le zamaške v prometu, hrup in zastrupljanje ozračja. Če danes lahko nastaja veliko logistično središče v bistveno manjšem Beljaku, ni razloga, da ne bi od prometnih tokov skozi to območje zaslužili tudi Ljubljančani. Tokrat ne s prisilo, temveč z moderno infrastrukturo in storitvijo. Področje, ki ga je (pred korono) Ljubljana znala razviti v množično, je turizem. Tega lahko nadgradimo v bistveno bolj donosnega. Nič proti množici turistov, ki se iz avtobusov za pol ure vsujejo po stari Ljubljani, a bistveno več imaš od obiskovalca, ki pri tebi ostane dalj časa. Staviti bi morali na milijone modernih digitalnih nomadov. To so nadpovprečno plačani ljudje, ki lahko svoje delo opravljajo preko spleta od koderkoli. Pogosto živijo kot na pol turisti in na pol lokalni prebivalci. In kje drugje bi lahko našli prijetnejši (vsaj začasen) dom, kot v umirjeni idili, ki morda izgleda kot lično srednjeevropsko mestece, a premore vso infrastrukturo, ki jo potrebuje veliko sodobno mesto. Obenem je gozd kratek sprehod stran. Smučišče, toplice in morje oddaljeni manj kot uro vožnje. Kdo ne bi želel živeti v takem mestu?!

Obljubili ste, da boste odprti za povezovanje vseh skupin in posameznikov. Kaj konkretno to pomeni?

V naslednjih mesecih bomo pripravili množico posvetov za pripravo vizije za Ljubljano in časovnega načrta njene izvedbe. Posveti bodo odprti za vse, ki želijo kaj prispevati, ali pa tudi le prisluhniti. Če ima kdo idejo, ki bi jo rad razvil, pa se tega ne zna lotiti, mu bomo z veseljem priskočili na pomoč. Želimo ostati odprti za vse, zato od nikogar ne bomo terjali včlanitve v stranko. Vabim vas še, da se nam pridružite na naslednjem dnevu odprtih vrat knjižnice SLS, kjer bo na voljo ogled originalnega izvoda Slave vojvodine Kranjske iz leta 1689 in mednarodna razstava o vlogi slovanskih bratov Cirila in Metoda pri povezovanju Evrope. Na dneve odprtih vrat ste vabljeni vsak prvi torek v mesecu, naslednjič 1. februarja ob 14.00.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Intervju

(INTERVJU) Anže Logar: “Robert Golob je popolnoma zgrešil zgodovinsko nalogo, ki mu jo je naložila podpora volivcev”

Anže Logar, občasno prvi, trenutno menda drugi najbolj popularen slovenski politik po meritvah agencije Mediana, še vedno vztraja, da ustanovitve lastne politične stranke nima v načrtu, čeprav dnevno, tedensko, mesečno s svojo Platformo sodelovanja izvaja nekakšno kontinuirano predvolilno kampanjo. Mnogi so najprej ocenili, da mu bo “mencanje” z odločitvijo o obliki politične prihodnosti škodilo. Zaenkrat mu glede javnega mnenja prav veliko ne. Vpliva pa na njegov položaj v Državnem zboru. Njegova stranka SDS ga je posadila v zadnjo klop Državnega zbora in izločila iz vseh delovnih teles, kar mu onemogoča resno vsebinsko udejstvovanje v parlamentu. Pravi, da ga to ne moti in da se je s tem sprijaznil. No, verjetno je vsem jasno, da bo morala ta politična opereta prej ali slej dobiti nek zaključek. Tudi o tem in pa o ekstremmo zapletenih zunanjepolitičnih razmerah smo se z njim pogovarjali pred začetkom kampanje za volitve v Evropski parlament.

JURE KOŠIR: Glava včasih hoče več, kot zmore telo

Jure Košir je slovenska športna legenda, Je pa tudi človek, ki se sooča z vsakdanjimi, družinskimi izzivi. Pozna probleme slovenskega smučanja in tega športa na splošno, ki jih ponazarja tudi odpoved Pokala Vitranc na podkorenski strmini. Pogovarjali smo se o problematičnih, podnebno uničenih tekmah, prihodnosti smučanja. Živi v Ljubljani, njegovo srce je pa v hribih. Verjetno tam nekje nad domačo Mojstrano.

Božo Cerar: “Tožba Južne Afrike proti Izraelu zaradi genocida je politično motivirana”

Z dolgoletnim diplomatom in veleposlanikom v pokoju Božom Cerarjem smo ugotavljali, da je težko napovedati nadaljnjo dinamiko bližnjevzhodnega konflikta, ki ga je 7. oktobra lani podžgal teroristični napad Hamasa na Izrael. Zdi se, da se kriza širi, vanjo se vpletajo tudi drugi igralci, denimo Iran, ki prek Hutijcev v Jemnu ogroža svobodni svetovno ladijsko trgovino. Dr. Cerar pa je spregovoril tudi kot pravnik in opozoril, da je tožbo Južne Afrike proti Izraelu zaradi domevnega genocida treba gledati v političnem kontekstu, saj se Južna Afrika poskuša postavi na čelo globalnega juga. Njena nenačelnost se kaže v dvojnih merilih: Južna Afrika se ni pridružila resoluciji Generalne skupščine OZN, s katero je ta obsodila rusko invazijo na Ukrajino. Prav tako ni vložila tožbe zoper Kitajsko, ki se ji očita genocid nad Ujguri. Vrhunec njene dvoličnosti pomeni vrh Afriške Unije leta 2015, ki se ga je udeležil tudi sudanski predsednik Omar al-Bashir, pred Mednarodnim kazenskim sodiščem obtožen genocida v Darfurju. Južna Afrika ga ni aretirala, čeprav bi ga morala …