Državni zbor je v zadnjem mandatu postal popolni talec ideološko razklane slovenske politike

Avtor: | 18. novembra, 2021

Z dolgoletnim sopotnikom slovenske politike smo se pogovarjali o ekologiji, podnebnih spremembah, aktivnem državljanstvu kot tudi o obdobju, ko je bil minister, poslanec in ena izmed ključnih figur Slovenske ljudske stranke. Po trinajstih letih političnega polčasa se Janez Podobnik na nek način vrača, saj sodeluje pri projektu Povežimo Slovenijo, ki je povezovalna programska platforma politične sredine in bo kot samostojna lista nastopila na naslednjih parlamentarnih volitvah. Trenutna polarizacija se zdi Podobniku zaskrbljujoča, pri čemer izpostavlja zlasti dejstvo, da je Državni zbor v zadnjem mandatu postal popolni talec ideološko razklane slovenske politike: “Moja ocena je, da je Državni zbor predvsem po zaslugi opozicije spregledal enega ključnih postulatov demokracije – da je častno biti tako v vladni koaliciji kot v opoziciji. Ali drugače rečeno, da je eden največjih dosežkov  demokracije je to, da se oblast lahko zamenja. Seveda v okviru ustave, zakonov in poslovnika Državnega zbora. Sam sem še vedno optimist in verjamem, da so volitve praznik demokracije.

Janez Podobnik, slovenski prostor ste napolnili s svojo pozornostjo in prisotnostjo. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta pomagali postavili temelje Slovenski ljudski stranki. Katera imena tega časa vam še zvenijo v ušesih in spominu?

Hvaležen sem vam, spoštovana Lucija, za besedo pozornost v vašem prvem vprašanju. In koliko različnih odtenkov in pomenov ste navedli v samo dveh stavkih. Prizadeval sem si, da bi bil vedno, v najrazličnejših položajih pozoren do ljudi. Pozornost odpira pot do človeške bližine, je znak spoštovanja in nevsiljive človeške empatije. Imeti trdnega duha in mehko srce. Saint–Exupery je napisal: “Če hočete, da vam bodo zgradili dobro ladjo, jih navdušite za potovanja.” Iz moje življenjske izkušnje bi tvegal z mislijo: “Če hočete, da bodo ljudje zgradili povezano in čutečo družbo, jih navdušite za to, da bodo pozorni.” O vaši drugi besedi prisotnost bom nekaj več povedal v nadaljevanju. Meni pomeni predvsem to, da si scela, da si argumentiran, angažiran. In da sprejemaš oziroma sprejmeš odgovornost. Zelo natančno je to povzel Jordan Peterson z mislijo, da “vaše življenje postane smiselno v natančnem sorazmerju glede na odgovornost, ki ste jo pripravljeni prevzeti”.

Sprašujete me o imenih iz časov, ko smo v slovenski demokratični prebuji postavljali temelje Slovenski ljudski stranki. Na nek spontan način me je v aktivno držo povabil brat Marjan. Od svojih prvih programsko-političnih angažmajev sem SLS, ki ima mimogrede tudi stoletno tradicijo, doživljal kot dobro hišo slovenske politike, z mnogimi bivališči. Razumel sem jo in ji tudi sam poskušal dajati temelje, da je bila res pravi glas čuteče ljudske sredine. Ampak vaše vprašanje razumem še drugače. Gre za zvenenje imen v naših spominih. Na ljudi, ki so nas že zapustili. Nekaj plemenitega in globoko človeškega je, kadar živi spoštljivo govorimo o ljudeh, ki jih ni več med nami. Gre za resnično občestvo živih in mrtvih, kako močna je ta prispodoba.

Zato bom navedel nekaj imen. Pred mano najprej zasije podoba mojega očeta, ki je odšel leta 1989. Ponosen je bil name, ker sem v tistih letih začenjal svoje zdravnikovanje na Cerkljanskem in Idrijskem. Ni pa doživel ne moje, predvsem pa ne Marjanove silovite prisotnosti v slovenski politični pomladi, čeprav je z veliko simpatijo spremljal delovanje Slovenske kmečke zveze. Danes se mi zdi, da sem mu v marsičem podoben. Bil je človek tihe, toda jasne sinteze; v življenju šteje gradnja in ne podiranje.

V mojem spominu pa zvenijo še druga imena. Duhovnik Vinko Kobal, poslanci Državnega zbora Franc Potočnk, dr. Stanko Buser, Ivan Pučnik, dr. France Zagožen, Jože Možgan, Josip Bajc. Monumentalni Ivan Oman. Dejvi Hrušovar. Naštel sem nekaj imen, s katerimi smo skupaj snovali in gradili SLS. Zelo pa sem spoštoval dr. Jožeta Pučnika, dr. Janeza Drnovška. Kot me je prizadel tudi odhod Matjaža Gantarja.

Naj sklenem z starozaveznim Pridigarjem: “Vse ima svojo uro … je čas rojevanja in čas umiranja.”

Opravljali ste tudi funkcijo ministra za okolje in prostor. Kako gledate na podnebne spremembe v luči vaše funkcije pred leti in vseh ostalih neizpodbitnih zahtev, s katerimi se soočamo danes?

Kot sem že povedal, sem kljub relativni mladosti prevzemal odgovorne položaje. Začenši z vodenjem Skupščine občine Idrija, pa županovanjem v Cerknem, vodenjem Državnega zbora, vodenjem poslanske skupine, za kratek čas sem bil tudi poslanec Evropskega parlamenta v letu 2004, ko je Slovenija vstopila v EU. Žrtvoval sem, žal, svoj  poklic. Od decembra 1992 nisem več oblekel zdravniške halje. Doživel sem tudi poseben izziv, najbolj naporen izmed vseh, ko sem štiri leta, med 2004 in 2008 vodil ministrstvo za okolje in prostor; tudi v času, ko je Slovenija 2008 prvič vodila EU. Je pa res, da so bile podnebne spremembe že takrat, torej pred 15 leti, ena osrednjih tem, s katerimi se je ukvarjalo ministrstvo. Pred kratkim smo spremljali zelo pomembno podnebno konferenco COP26 v Glasgowu. Kljub nekaterim pesimističnim napovedim se mi zdi, da je bila relativno uspešna. Pri tem moram poudariti, da se je pokazalo, kar pa žal ne velja za soočanje s pandemijo Covid-19, da se je zaupanje v podatke in napovedi, ki jih je pripravila o teh problemih znanost in so podlaga za nujno potrebna dejanja, bistveno povečalo.

Torej bomo zmagali v boju za brezogljičenje?

Bomo zmogli podnebno nevtralno prihodnost? Tako na ravni planeta, celin, držav, regij, občin, vse do vsakega posameznika? Se zavedamo, da smo že v začetni fazi spremenjene paradigme celotnega razvoja, kar se še posebej čuti pri dekarbonizaciji energetskega in transportnega sektorja? Evropi v teh procesih ni potrebno zardevati, saj je nosilka najbolj ambicioznih rešitev. Tudi v tem, da “zeleni prehod” razume kot priložnost za tehnološke, pa tudi razvojne, socialne in druge inovacije. Ampak tudi ob zavedanju, da je v zgodovini tehnološki napredek vedno prinesel tudi večjo neenakost. Slovenija ima prav v poudarkih zelenega prehoda izredno priložnost, da se kljub politični razklanosti poveže v razvojna, tehnološka in druga inovativna partnerstva, kjer se bo vključeval akademski in raziskovalni sektor – predvsem pa povezal tako javni kot zasebni kapital. To se že dogaja. Če omenim zelo aktualno partnerstvo GREMO.

V letih 1996 do 2000 ste bili tudi predsednik Državnega zbora. Bi komunikacijo na sejah Državnega zbora moral spremljati poseben retorični protokol? Zdi se, da bi bil potreben.

Na ta čas imam lepe spomine. Pa ni bilo enostavno. Bilo pa je iskreno in zares. Kot da se človeku dogajajo dogodki, ki si jih zasluži. Na nek način sem z vodenjem Državnega zbora doživel “pravo” prisotnost v slovenski politiki. Morda sem preveč subjektiven, a se mi zdi, da smo gojili neko dostojno politično kulturo. Predvsem ni bilo vse “ideološka” tema. Pa čeprav sem si zelo prizadeval, da bi Državni zbor sprejel Deklaracijo o spravi. Bili smo že dokaj blizu.

Sprašujete me o etičnem kodeksu. Že v mojem mandatu vodenja Državnega zbora smo se o tem veliko pogovarjali. In imeli veliko potrebo, da bi ga sprejeli, pa nam ni uspelo. Pravzaprav je bila prva pobuda dana že leta 1993, ko sem bil že poslanec. No, lani junija pa ga je Državni zbor končno sprejel. Hm, se vam zdi, da je od takrat kaj drugače?

Ne vem, kaj vi mislite?

Da stopim malo v bran instituciji Državnega zbora. Ta je postal, v zadnjem mandatu še posebej, popolni talec ideološko razklane slovenske politike. Moja ocena je, da je Državni zbor predvsem po zaslugi opozicije spregledal enega ključnih postulatov demokracije: da je častno biti tako v vladni koaliciji kot v opoziciji. Ali še drugače: da je eden izmed največjih dosežkov demokracije, da se oblast (lahko) zamenja. Seveda v okviru ustave, zakonov in poslovnika Državnega zbora. Sam sem še vedno optimist in verjamem, da so volitve praznik demokracije.

Iz aktivne politike ste se umaknili pred leti. Zakaj, kaj je bil glavni razlog za vašo odločitev?

No, to ni bila moja odločitev. Tako so se odločili volivci, ko leta 2008 na parlamentarnih volitvah nisem bil več izvoljen v Državni zbor. Res pa je, da je tudi SLS začela pešati. Pa ni nobene zagrenjenosti v meni. Po 16 letih aktivne politike, od jutra do večera, velikokrat tudi ob sobotah in nedeljah, ko so bile obveznosti znotraj SLS, so prišli novi izzivi. Delovanje v mednarodni razvojni instituciji in tudi v podjetništvu.

Ostal pa sem angažiran državljan. Ker me je vedno privlačil programski kontekst političnih strank, ker sem več mandatov vodil programski svet SLS, ker sem vedno stal na stališču, da so politične stranke primarno tudi prostor programsko razvojnih snovanj, mi ni vseeno, kam gre Slovenija, ki je letos praznovala 30. letnico. V zadnjih letih sem tudi mednarodni tajnik SLS, kjer sem še posebno vpet v dogajanje v Evropski ljudski stranki. In kot pravi švedski pregovor “kdor želi prepevati, bo vedno našel pesem”, sem se z vso energijo vključil v programsko povezovalno politično platformo Povežimo Slovenijo. Kot samostojna lista bo nastopila na bližajočih volitvah in na njej volilcem ponudila zaupanja vredna imena iz različnih strank, gibanj in intelektualnih krogov, ki prihajajo iz širokega povezovalnega miljeja slovenske politične sredine. Napovedujem, da bo lista Povežimo Slovenijo presenečenje teh volitev.

Vaše poslanstvo spoštovanja “zelenega” se nadaljuje. Pri Rotary Slovenija ste odgovorni za okolje in pred kratkim ste v eter poslali projekt adijoplastenka.si. Kaj vam ta projekt pomeni?

Najprej bi rad izpostavil, kaj mi pomeni rotarijstvo. Že več kot dvajset let sem rotarijec, član Rotary kluba Idrija, s tem Distrikta 1912, v katerem delujemo slovenski klubi, skupaj z rotarijci iz Severne Makedonije. In tako sem tudi  član velike mednarodne družine Rotary International. Rotarijstvo doživljam kot posebno obliko pristno prijateljskega in aktivnega življenja. Kjer s hvaležnostjo del svojega časa in drugih energij posvetim plemenitim namenom tega gibanja. Rotarijstvo je tudi pot, na kateri se skupaj s prijatelji staram. Kruto in lepo obenem. Na tem mestu tudi spoštljiv spomin na našega prvega guvernerja samostojnega Distrikta 1912 dr. Stanka Ojnika.

Kaj mi pomeni projekt adijoplastenka.si? Pomeni mi delovanje z zgledom. Pri pitju vode in drugih pijač ne bom več uporabljal plastenk. Pika. Ponosen sem, da smo si, najprej rotarijci, sedaj pa smo odprti v številna partnerstva, zastavili cilj: Slovenijo želimo v petih letih narediti za prvo državo na svetu brez uporabe plastenk za vode in druge pijače.

Zavedam se, da smo s to zgodbo vstopili v zapleteno področje spreminjanja navad ljudi. Gre za zelo kompleksne izzive. Poti je več. Ne smemo preveč staviti zgolj na “tehnicistične” pristope. Zakaj ne bi poskusili drugače, s povabilom, da sebe spravimo v red, na primer s tem, da smo s plastenkami pri pitju vode opravili za zmeraj. Je sicer majhen korak, ampak če nas bo vsak dan več, bo počasi voda v plastenkah po trgovinah ostajala na policah in trgovci se bodo morali na to spremembo potrošniških navad odzvati. Seveda pa nisem romantik. Sprememb potrošniških navad ne bo brez potrebnih sprememb zakonodaje tako na ravni držav kot EU. Tu se že marsikaj premika.

Rad bi dodal še nekaj. Ko govorimo o velikem ekološkem problemu onesnaževanja s plastiko, imamo v mislih še posebej onesnaževanje z nano in mikroplastiko. Tudi tu so zelo pomembni dokazi, ki imajo visoko znanstveno interdisciplinarno potrditev. V tej zvezi bi omenil celovito poročilo o tej problematiki, ki ga je pripravila SAPEA, ki združuje eksperte evropskih akademij.

Mar ni zaveza, da se odpovedujem plastenki pri pitju vode in drugih pijač, odlična oblika prostovoljnega dogovora?

Gibanje adijoplastenka.si, katerega odlično pooseblja rotarijski prijatelj, tudi bivši guverner D1912 dr. Iztok Seljak, smo uradno predstavili slovenski javnosti junija letos na Bledu. Počaščeni smo bili, da se mu je – tudi konkretno z zavezo o uporabi naše rotary steklenke v predsedniškem uradu – pridružil predsednik republike Borut Pahor. V teh dneh, ko je v ospredju tudi načrtovanje prazničnih obdaritev, z veseljem ugotavljamo, da se zanimanje za našo steklenko zelo povečuje. Ponujamo tudi “personificirane” rešitve na posamezni steklenki. Naše gibanje ima tako ekološko-trajnostni kot zdravstveni – spodbujamo pitje vode izpod pip – in humanitarni aspekt. Od vsake prodane steklenke gre en evro v poseben namen. Kot prvemu bomo namenili del tako pridobljenih sredstev slovenskemu združenju bolnikov z limfomom in levkemijo.

Da smo se lotili res prave zgodbe, nas prepričuje tudi dejstvo, da se na nas obračajo različni partnerji iz tujine, ki vidijo velike potenciale v gibanju adijoplastenka. Tudi odzivi slovenskih in rotary klubov iz tujine nas spodbujajo, da bomo nadaljevali prizadevanja, da se na konkreten način soočimo z onesnaževanjem s plastiko. In najprej začenjamo z lastnim zgledom.

Se vam zdi, da je čas civilnih gibanj in moči posameznika končno dozorel? Smo posamezniki dovolj zreli, da v dobro vseh delujemo tvorno in graditeljsko, brez nezrelega rušenja, saj se vse tisto, kar ne služi celoti, izpoje samo?

Da, zdi se, da je aktualni čas res dozorel za civilna gibanja. Na različnih področjih. Čeprav bi nam pozorni pogled v zgodovino povedal, da se je kaj podobnega tudi že dogajalo, seveda v okviru vsakokratnih družbenih ureditvah. Glede moči posameznika, naše zrelosti, da delujemo v dobro vseh in da ne rušimo, je možno več pristopov. Iz mojih dosedanjih odgovorov je razumljivo, da vam, spoštovana Lucija, lahko samo potrdim, da je moj življenjski moto  graditi in ne rušiti. Toda bolj revolucionarno razpoloženi bi mi ugovarjali. Včasih je potrebno tudi kaj porušiti, razstaviti, podreti, da se nato lahko zgradi, sestavi nekaj na novo. No, tu se pa  začnejo zapleti, ki jih bolj moderna zgodovina pozna precej. Toda zanimivo, o tem je na drugačen način govoril že omenjeni Pridigar: “Je čas paranja in čas šivanja.” Zelo mi je všeč besedna zveza “delovati graditeljsko”. Ima širok in zelo pozitiven pomen.

Kakšna prihodnost po vašem čaka Slovenijo?

Na to vprašanje ne znam in ne smem odgovarjati površno. Gre za prihodnost države Slovenije, a v bistvu gre vedno za ljudi, za prihodnost vseh nas, ki živimo v Sloveniji. Zato bi pri kratkem odgovoru poskušal “odriniti na globoko”. Trdno sem prepričan, da samostojna slovenska država ni nastala po naključju. Verjamem v povezano in solidarno Slovenijo. Želel bi poudariti pomen izjave Slovenska sprava, ki jo je ob 30-letnici samostojne države Slovenije sprejela Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Povezan si takrat, ko je med ljudmi živ občutek za skupnost. Žal nam je epidemija razbila ta občutek. Vsi smo zavezani, da storimo vse, da nas ta zapletena in kompleksna zdravstvena in družbena nesreča ne bo dodatno razdelila, pač pa nas združila. Brez osebne askeze se nobena družba ne obnavlja. Če bi poskusil ob vseh globalnih grožnjah, novih geopolitičnih razmerij v svetu in resnično povsem novih tehnoloških prebojnih rešitvah poiskati nekaj razlogov za optimistično prihodnost Slovenije, jih nekaj vendarle je.

Prvi razlog je nacionalno-državni, ki nam sploh omogoča, da preko naše ustave ponotranjamo vrednote ustavne demokracije. Drugi razlog je razvojno-gospodarski. Tu nam že uspeva in nam bo še naprej. Tretji je politično-družbeni, kjer nas čaka naporna, a vendarle prava pot, da iz razdeljene in sprte družbe pridemo do bolj povezane in sproščene. Četrti razlog je kulturno-duhovni, ki nam je, dedičem kulturne in duhovne zgodovine slovenstva sploh omogočil, da smo stali in obstali. In peti je človeško-občestveni. Kot sinteza prvih štirih. Verjamem.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Intervju

(INTERVJU) Anže Logar: “Robert Golob je popolnoma zgrešil zgodovinsko nalogo, ki mu jo je naložila podpora volivcev”

Anže Logar, občasno prvi, trenutno menda drugi najbolj popularen slovenski politik po meritvah agencije Mediana, še vedno vztraja, da ustanovitve lastne politične stranke nima v načrtu, čeprav dnevno, tedensko, mesečno s svojo Platformo sodelovanja izvaja nekakšno kontinuirano predvolilno kampanjo. Mnogi so najprej ocenili, da mu bo “mencanje” z odločitvijo o obliki politične prihodnosti škodilo. Zaenkrat mu glede javnega mnenja prav veliko ne. Vpliva pa na njegov položaj v Državnem zboru. Njegova stranka SDS ga je posadila v zadnjo klop Državnega zbora in izločila iz vseh delovnih teles, kar mu onemogoča resno vsebinsko udejstvovanje v parlamentu. Pravi, da ga to ne moti in da se je s tem sprijaznil. No, verjetno je vsem jasno, da bo morala ta politična opereta prej ali slej dobiti nek zaključek. Tudi o tem in pa o ekstremmo zapletenih zunanjepolitičnih razmerah smo se z njim pogovarjali pred začetkom kampanje za volitve v Evropski parlament.

JURE KOŠIR: Glava včasih hoče več, kot zmore telo

Jure Košir je slovenska športna legenda, Je pa tudi človek, ki se sooča z vsakdanjimi, družinskimi izzivi. Pozna probleme slovenskega smučanja in tega športa na splošno, ki jih ponazarja tudi odpoved Pokala Vitranc na podkorenski strmini. Pogovarjali smo se o problematičnih, podnebno uničenih tekmah, prihodnosti smučanja. Živi v Ljubljani, njegovo srce je pa v hribih. Verjetno tam nekje nad domačo Mojstrano.

Božo Cerar: “Tožba Južne Afrike proti Izraelu zaradi genocida je politično motivirana”

Z dolgoletnim diplomatom in veleposlanikom v pokoju Božom Cerarjem smo ugotavljali, da je težko napovedati nadaljnjo dinamiko bližnjevzhodnega konflikta, ki ga je 7. oktobra lani podžgal teroristični napad Hamasa na Izrael. Zdi se, da se kriza širi, vanjo se vpletajo tudi drugi igralci, denimo Iran, ki prek Hutijcev v Jemnu ogroža svobodni svetovno ladijsko trgovino. Dr. Cerar pa je spregovoril tudi kot pravnik in opozoril, da je tožbo Južne Afrike proti Izraelu zaradi domevnega genocida treba gledati v političnem kontekstu, saj se Južna Afrika poskuša postavi na čelo globalnega juga. Njena nenačelnost se kaže v dvojnih merilih: Južna Afrika se ni pridružila resoluciji Generalne skupščine OZN, s katero je ta obsodila rusko invazijo na Ukrajino. Prav tako ni vložila tožbe zoper Kitajsko, ki se ji očita genocid nad Ujguri. Vrhunec njene dvoličnosti pomeni vrh Afriške Unije leta 2015, ki se ga je udeležil tudi sudanski predsednik Omar al-Bashir, pred Mednarodnim kazenskim sodiščem obtožen genocida v Darfurju. Južna Afrika ga ni aretirala, čeprav bi ga morala …