Smučanje je življenje: Vtisi drugačnega pogovora o življenju “na belem” in potem

Bolj ko se je bližal razgovor z dekleti, bolj sem spreminjal koncept v glavi, v katero smer bo tekel pogovor. Vedno bolj me je odbijala banalnost klasičnih vprašanj. Tema ne sme biti “pravoverna”, tako to delajo vsi, to lahko tudi napiše v izjavi za javnost. Jaz pa bi rad dobil vtis o pogovoru in o osebi. Zato sem sklenil, da pogovorov ne bom niti zapisoval niti snemal in da bo tudi tema pogovora bolj ali manj zgolj usmeritev z največ tremi opornimi točkami, pogovor pa kratek in jedrnat. Zato tudi to ni povzetek, ampak bolj vtis, mogoče zaradi pozitivnega občutka, morda je kje malce olepšan, a nikakor ne neupravičeno, in ne dobesedno točen.

Najprej se mi je v pogovoru predstavila Ana Bucik, bodoča učiteljica matematike in fizike v Gorici, ki je poleg tega naša vrhunska alpska smučarka. Opozoril sem jo na nestandardno temo, ki jo nameravam obravnavati, z nasmehom je vprašala, če gre za filozofsko temo. Že začetek je bil iskriv.

Do dvanajstih moram biti v Gorici, imam opravke.

Bova hitra! Ana je bila namreč “samo” na dnevnem prostem smučanju.

Ana! Ali obstaja Ana, profesionalna smučarka, in Ana, navadno dekle?

Presenečenje, začudenje, nasmeh, iskriv pogled.

Ta trenutek sta obe Ani eno oziroma je ena sama: Ana smučarka. Takoj je bila prisotna zamaknjenost.

Rada smučam. 

Smučanje je zaenkrat še njeno življenje, to si želi, smuča s srcem in v tem uživa. Smuča od malega. Njen pristop do smučanja kot vrhunskega športa je umirjen in  osredotočen. Poleg vrhunskega smučanja Ana študira na Pedagoški fakulteti, kjer dela po programu dve leti za en letnik, kar ji omogoča, da je lahko hkrati profesionalka. Je racionalna, fizika in matematika sta ji zanimiv svet, poln znanj, ki jo privlačijo.

Sem bolj tip človeka, ki dojema naravo skozi fiziko in racionalno.

Kar samo naju je zapeljalo na naslednjo temo.

Ana, kaj bo po koncu kariere, kje se vidiš? Boš mogoče učiteljica v Novi Gorici?

S smučanjem najbrž ne bo povezana oziroma se ne vidi v njem. Mogoče nekako, ampak najbrž ne prav kot služba.

Vsekakor ne bom prenehala smučati, še naprej bom, vendar ne profesionalno.

Ne gre za nikakršen odpor do smučanja ali kakršenkoli s tem povezan razlog, želi si izziva, za katerega se pripravlja s študijem. Vidi se v šolstvu kot učiteljica matematike in fizike, če bo le šlo v Novi Gorici. Mesto službe je že “določeno”. Z otroki dela rada, v bistvu vidi v izobraževalnem delu z otroki svojevrsten izziv, prepričana je, da lahko stori s svojim delom veliko dobrega. Njen pristop do “after hours” (ali bolje: pokarierni karieri) je razumski in usmerjen v delo, ki jo bo izpolnjevalo, ko se bo odločila za konec profesionalnega udejstvovanja.

Pogovor je bil topel in prijeten, Ana se je izkazala kot razmišljujoče dekle s smislom za soljudi in skupnost.

Zdaj pa še nestandardno standardna tema, po domače poljubna.

Ana, kako dojemaš sedanje stanje ob epidemiji, kakšen je sedaj tvoj položaj? Kako je situacija vplivala nate, si zaradi tega kaj prerazvrstila po pomembnosti v življenju, kaj spoznala o sebi in drugih?

Razumem ukrepe, zavedam se stanja. Vidim, kaj se dogaja.

Zavedanje dejstev je Ani pomagalo pri preživljanju tega časa, vidi in ve, kaj se je dogajalo in bi se lahko zgodilo in upa, da se bo čim prej končalo.

Pri nas je bilo še kar dobro. Nimamo se kaj pritoževat.

Tudi umirjenost življenja, ki je prišla z ukrepi, se ji zdi privlačna, čeprav se ji vse posledice ukrepov zaradi samega vzroka, to je epidemije, ne zdijo ravno pozitivno dejstvo.

Ne čutim se oškodovano, zgodilo se je vsem.

Želi si, da pa bi kakšna pozitivna posledica ukrepov ostala tudi po epidemiji. Njeni razmisleki so bili polni razumevanja in sočutja, trdno stoji z obema nogama na tleh.

V primerjavi z nekaterimi drugimi sem jo zaenkrat zelo dobro odnesla.

To je bila njena zadnja izjava, nato se je odpravila v dolino.

***

Po nekaj postopanja okoli in lovljenja sončnih žarkov sem našel ugoden trenutek in naredil pogovor z Meto Hrovat. Pogovarjala sva se malo po kosilu. Usedla sva se v restavraciji, v kateri je tudi njen šotor, na s čopičem rumeno pobarvane starinske stole, ki so še lansko zimo puščali rumene sledi na obleki.

Živijo Meta, kako si, a bova začela? 

Kranjskogorka, bodoča podjetnica in trenutno naša najboljša alpska smučarka, je prisedla rahlo nemirna, kot da bi se pripravljala na start. Glede nenavadnosti pogovora sem ji povedal že prej in to jo sploh ni skrbelo. Meta namreč ni navadna punca. Začela sva z istim vprašanjem kot poprej z Ano Bucik.

Ali obstajata dve Meti, ena smučarka, druga pa navadno dekle, ali je to ena sama? 

Oči so zažarele, res hudomušen nasmeh, izbruh energije in besed.

Smučanje je moje življenje. Smučala bi, tudi če ne bi tekmovala. Rada smučam. Torej obstaja samo Meta smučarka, druge Mete ni.

V to nisem podvomil, saj je po treningu in pred kosilom Meta s sestro še “na hitro” tako malo “skočila” na turnih smučkah mimo Prestreljeniškega okna. Kadar ni na alpskih smučeh, je pa na turnih.

Tudi drugače veliko turno smučam. Če imam le čas.

In kako to zgleda v takem kraju, kot je Kranjska gora? Kako je bilo s smučanjem?

V osnovni šoli v Kranjski gori nas je v razredu večino alpsko smučalo, kdor ni smučal, je bil “malo čuden”.

Kaj pa če je treniral kakšen drug šport, recimo tek na smučeh?

Meta niti ni odgovorila, samo pokimala v znak “itak” oziroma samo po sebi umevno in opisala.

Pouk smo končevali pol ure prej, da smo lahko šli na trening.

Vse okoli smučanja je povedala s takim žarom, da sem bil navdušen.

Torej si zaljubljena v smučanje?

Odgovor je bil preprosto pritrdilen in tako enostaven, da me je popolnoma prepričal.

In veliko bom smučala tudi, ko končam s tekmovanji, mogoče še več.

Nisem več dobro vedel, kje sem, bil sem z Meto v koluarju na turnih smučkah, restavracija pri vrhu Kanina je bila nekje v ozadju. Ob njenem pripovedovanju sem jaz “padel notri”, zato mi je bilo toliko težje zamenjati temo.

Kako pa se Meta vidi po končanem tekmovalnem delu smučanja, kaj bo počela?

Ne bom v smučanju, seveda bom še vedno smučala.

Omenila je, da se ne vidi kot sodelavka v smučarskih pogonih, čutiti je bilo, da jo to ne zanima. Vse se je kljub temu vrtelo okoli smučanja, včasih direktno, včasih pa izkustveno.

Kaj pa bo druga kariera potem?

Veš, rada imam, da me je malo strah. Kdaj, ko je treba kaj odsmučat.

Pa ne na tekmi, Meta.

Ne na tekmi, ko grem recimo turno smučat, pa pridem do koluarja, ki ga je treba odpeljat, pa me malo stisne, kako bo. Ko pridem dol, je potem, saj veš kako, tisti občutek.

Vmes jo pa malo žgečka. Meta ima rada izzive. Težke, ki jih je treba opraviti. Ve, da če bo naredila vse tako, kot je treba, bo vse odlično. In pride do srži.

Vidim se kot podjetnica.

Ob tem ni bila ravno prepričana, da bom to njeno izjavo dobro sprejel. Ampak mene je Meta v svojo voljo in delavnost prepričala že prej, zato je ob mojem odzivu takoj nadaljevala.

Cilj je, da bi imela manjši hotel.

Turizem. Družina podjetniško žilico v kranjsko gorskemu turizmu goji že dolgo. Meta pravi, da ima na področju, ki jo v turizmu zanima, veliko idej. Se ji pa vidi, da je trenutno zelo usmerjena tekmovalno in da temu ne posveča tako visoke pozornosti. A ima vizijo, kaj potem in vsak trenutek ve, kaj hoče.

Nato pa sem napovedal “zdravstveno” temo.

Meta, kaj se ti dogajalo v dneh, ko se je zaradi epidemije ustavlja življenje, kako si to doživela, kakšni so bili tvoji življenjski krogi?

Ob nasmehu in spoznanju, kaj je ta “zdravstvena” tema, se je zamislila, kar nekaj časa razmišljala in počasi začela.

Temu na začetku sploh nisem posvečala pozornosti.

Da ko se je to dogajalo na Kitajskem, tega še ni vzela zelo resno, niti potem, ko se je začelo v Evropi, jo še ni čisto doseglo, je povedala in pri tem vlekla iz sebe spomine. Da pa jo je po odpovedi tekem dohitelo, posebno ko je prišla domov in spoznala, da je stanje zelo, zelo resno in da je epidemija resna stvar, ki je tukaj in zdaj.

Na srečo zgleda, da se umirja, vsaj pri nas. Ni bilo tako hudo.

Želel sem vprašati, kako pa je preživljala čas doma, pa mi ni bilo treba, sama je nadaljevala.

Doma smo po res dolgem času bili za kosilo skupaj cela družina. Drugače pa sem bila veliko v naravi, sicer prve dni, ko je bilo še bolj nevarno in zaradi omejitev ne, kasneje pa. 

Ob tem je bilo razbrati, da so občutki mešani, na eni strani zaradi epidemije, na drugi strani pa zaradi domačega okolja in družine, ki ji res veliko pomeni.

Sem pa imela zaradi tega več časa zase in sem se zaradi tega več ukvarjala z jogo.

Prišli so me opozorit, da se moram počasi odpraviti v dolino, kajti bliža se zadnja vožnja gondole in razen ekipe, ki ostaja na Kaninu so že vsi odšli. Do tega trenutka še nisem v glavi čisto uskladil osebnosti dveh tekmovalnih smučark, kot jih poznam z ekrana in medijev, in dveh toplih, razmišljujočih mladenk, ki med drugim zelo radi smučata. Moral bom resno popraviti svoj kompas. Ko bom naslednjič slišal kakšne kritike na rovaš teh deklet, se bom lahko samo nasmehnil, saj nimajo pojma, ne vedo, kaj govorijo. Kot osebi sta me Ana in Meta prepričali.