Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin

Avtor: | 11. novembra, 2016

Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Pèlerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in liberalizma posebno mesto, saj se je tam leta 1947 zbrala družba ekonomistov, filozofov in zgodovinarjev, da bi razpravljali o prihodnosti klasičnega liberalizma in našli prepričljiv, argumentiran teoretski odgovor na marksistične in keynezijanske ideje.

Včasih se ti vse ustavi. Obstaneš in v tistem trenutku na tem svetu ali v tvojem življenju ni ničesar več samoumevnega. Takrat nastopi čas za razmislek. Morda se to zgodi z določenim namenom, ne vem. Na pot sem se podal brez jasnega cilja. Morda je bila to napaka. Ampak kako naj bi to vedel na začetku? Mar ni smisel tudi pot, vse tisto, kar spoznavaš na njej? Če odmislim azijske filozofije in poskušam ostati evropski racionalist, potem sem vseeno prišel do prvega sklepa, ki bo zaznamoval moje prihodnje dojemanje ljudi, dogodkov in prostora. Čutim, da ne morem spremeniti ničesar razen samega sebe. Ljudje imajo pravico, da so takšni, kakršni so. Ne morem in ne smem jih spreminjati. To velja tako za zasebno sfero kot tudi za širši, družbeni prostor. Pritožuje in protestira tako ali tako le skromna manjšina. To smo mi, nergači, kritiki in ciniki. Nikoli nam ni nič prav. Večina ljudi je zadovoljna s svojo državo, okoljem in predvsem svojim življenjem, bi lahko sklepali iz njihovih odzivov, vedenja in življenjskih nazorov. Če mislijo, da si ne zaslužijo nič boljšega, jim ne smemo ničesar očitati. Naj imajo, kar imajo in kar si konec koncev tudi zaslužijo.

Poslušam dež, kako se zliva na balkon. Dež vedno pomirja. Včasih tako zelo, da postanem zaspan in bi, če bi se ulegel, v trenutku zadremal. Današnji dež ne bo spral vse umazanije, ki se je nabrala v zadnjih mesecih in letih. Da bi jo odplaknilo, bi potrebovali orjaški val, cunami. Japonci bi mu rekli tembatsu, božja kazen.

Zunaj lije kot iz škafa. Če zaprem oči, slišim samo še težke dežne kaplje, kako tolčejo po ograji, balkonu in steklu. Nenadoma šum začne naraščati, voda se curkoma zliva skupaj, spreminja se v nekakšen slap, ki teče pred mano, za mano in ob meni. V daljavi zagrmi, skozi rahlo priprta balkonska vrata v sobo udari piš hladnega zraka. Čutim, da se skorajda prozorna zavesa zaziba. Še vedno imam zaprte oči, vendar sem zdaj drugje. Če bi odprl oči, ne bi bil več tu, kje sem zdaj – sedeč za pisalno mizo, s komolci na njej, s prsti pripravljenimi za tipkanje. A če bi odprl oči, ne bi bil niti tam, ker sem prvič doživljal takšne občutke. V lično opremljeni sobi hotela Excelsior, ravno tako za mizo, s pogledom proti oknu, obrnjenemu na zahod, na Quai des Fleurs, sprehajalno pot tik ob obali, sedeč z zaprtimi očmi, poslušajoč škrebljanje dežnih kapelj in oddaljeno grmenje, ki vsake toliko zadoni nekje nad jezerom.

***

Zjutraj je še vedno deževalo. Manj kot prejšnji večer, toda gost, droben dež je škropil gladino jezera, na katero sem z zaspanimi očmi gledal iz hotelske jedilnice. Nobenega drugega gosta ni na zajtrku. Sam sem. Pomislim, da so bili najbrž bolj zgodni. V svoji ležernosti sem na zajtrk prišel šele ob pol desetih. Ampak saj se mi nikamor ne mudi, poleg tega se nenadoma spomnim, nisem ravno dobro spal. Večkrat sem se prebudil z občutkom, da sem slišal škripanje v stenah, prasketanje v omari in celo nekakšno podrsavanje na hodniku. Ta hotel je od starosti že tako izmučen, da se stokajoč seseda vase, mi pade na pamet. In res, ko si pozorneje ogledujem pohištvo in notranjo opremo, se mi zazdi, da ječi od starosti. Potem bo držalo, da sem ponoči res slišal zvoke, ki so prihajali od vsepovsod. To me spomni na prigodo iz nekega drugega, še bolj nenavadnega hotela, ki jo moram povedati.

Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera leto ali dve prej sem prenočeval na gori Pèlerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in liberalizma posebno mesto, saj se je tam leta 1947 zbrala družba ekonomistov, filozofov in zgodovinarjev, da bi razpravljali o prihodnosti klasičnega liberalizma in našli prepričljiv, argumentiran teoretski odgovor na marksistične in keynezijanske ideje. The Mont Pelerin Society, Društvo Mont Pelerin je ustanovil Friedrich von Heyek, ob njem pa so sodelovali tudi Karl Popper, James M. Buchanan, John Clapham, Henry Simons in Milton Friedman[1].

Kot vsaka druga zgodba ima tudi ta plemenite vzgibe. V mondeni Hotel du Parc v vasici Mont Pelerin je von Hayek povabil skoraj štirideset uglednežev (med njimi osem Nobelovih nagrajencev za ekonomijo), da bi našli prepričljiv teoretski odgovor na keynezijanske in marksistične ideje, katerih izpeljanke so se v obliki realsocializma naglo širile po vzhodnem delu sveta. Svobodna, odprta družba in tržno usmerjeno gospodarstvo sta bili ključni paradigmi v obdobju, ko sta bili svoboda in dostojanstvo človeka zaradi strahotnih izkušenj totalitarnih režimov posebej občutljivi. Nič manjšega poudarka ni bila deležna redefinirana vloga države na področju gospodarstva in financ. Temu sta botrovala en eni strani resentiment diktature, ki odloča o vsem in vsakomer, na drugi pa vera v liberalno državo, utemeljena na vladavini prava in ekonomskih svoboščinah.

Svobodni trg je v takšnih okoliščinah dobil božanske razsežnosti, kajti povzdigoval je ideje, ki jih je kapitalistično gospodarstvo potrebovalo za spopad s svojim največjim nasprotnikom – socialističnim ekonomskim modelom. In polnih petinštirideset let je “recept” deloval, čeprav so se prvi konceptualni znanilci krize začeli pojavljati že v sedemdesetih letih.[2] Če hočemo brez akademske naivnosti razumeti odločilne premike, do katerih je prišlo v samo nekaj letih – namreč od Glasnosti in Perestrojke v tedanji Sovjetski zvezi sredi osemdesetih do konca komunizma v začetku devetdesetih – potem nam ne sme uiti teza, ki jo je ravno takrat postavil konservativni ameriški komentator William F. Buckley, in sicer da se je kapitalizem eshatološko izčrpal. Ne le v eksistencialnem, če govorimo o smislu življenja, pač pa tudi v svojem substančnem smislu, tj. protestantski etiki, ki zgodovinsko gledano morda nikoli ni bila nič drugega kot odrekanje[3].


[1]  Von Hayek in Friedman sta nočna mora anarhistov, radikalcev kot tudi salonskih levičarjev, ki ju papagajsko razglašajo za očeta neoliberalizma. V Sloveniji, kjer je nacionalni socializem državna religija, je neoliberalec vsak, ki je kritičen do mencigerjanskega gradualizma in ne ploska nebulozam o demokratičnem socializmu. Prav to plehko poenostavljanje največkrat zakrije pravi in dejanski problem današnjega kapitalizma, ki se je znašel v stanju, ki bi mu v hegeljanskem jeziku dejali apokaliptizem. Slovenija kot prototip periferije je bila več let zavita v mehko vato samozadostnosti in postsocialistične tranzicije v tovarišijski kapitalizem. Nekakšen relativno izoliran otok na robu globalnega oceana, ki pa se je naposled potopil v recesijo, pravzaprav depresijo, kot jo je  v obdobju Vélike depresije (Great Depression) opredelil John Maynard Keynes: daljše obdobje kroničnega stanja aktivnosti, ki je pod normalno, brez opaznega trenda okrevanja ali nazadovanja proti popolnemu zlomu. Umiranje na obroke torej.

[2] Zelo sporen je angažma čikaške ekonomske šole v Čilu, kjer je general Augusto Pinochet z državnim udarom likvidiral demokratično izvoljenega predsednika Salvadorja Allendeja. Hayek je bil tako navdušen nad generalom, da je ob neki priložnost neprevidno izjavil, da je utegne biti diktatura kot sistem celo nujnost v obdobju tranzicije.

[3] Glede odrekanja kot oblike kazni je pomenljiva gromovniška retorika, ki jo je v primeru grškega bail-outa simboliziral nemški finančni minister Wolgang Schäuble: država je v težavah, ker je grešila, zato se mora zdaj odkupiti s trpljenjem.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Weekend

Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno

Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako velika Maransko-gradeška laguna, katere vzhodni del se zelo približa meji s Slovenijo oziroma slovenskemu etničnemu ozemlju v Tržiču...

Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa

Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je zadostovalo, da nisem niti razmišljal o kakšni drugi izbiri. Gospod Resnik, ki sem ga pred leti spoznal v Portorožu, je eden od tistih...

Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal

Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil nepozaben. Divja alpska pokrajina, slepeče zimsko sonce, zasneženi vrhovi vse naokoli in mogočen jez hidroelektrarne, pred katerim se je...

Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem

Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo podzavestjo je strašanska. Če se je celo intelektualna elita zaprla v svoje slonokoščene stolpe in opustila kritično opazovanje slovenskega tukaj in...

Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje

Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi pravljično ime Edinburgh sedmerih morij, Edinburgh of the Seven Seas. Otok Tristan da Cunja je že dve stoletji pozabljeno zatočišče pred...

Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati

Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o "dejanskem poreklu" Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na Korčuli obeležili 700-letnico pomorske bitke med Genovo in Beneško republiko. Še posebej v kraju Korčula, ki je bil razglašen za rojstni kraj...