Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je zadostovalo, da nisem niti razmišljal o kakšni drugi izbiri. Gospod Resnik, ki sem ga pred leti spoznal v Portorožu, je eden od tistih ljudi, za katere včasih v pogovornem jeziku pravimo, da jih ne delajo več. Tudi takšnega hotela, v katerem sem bil po njegovem dobrotljivem priporočilu, človek zlepa ne najde več.
Grand Hotel Excelsior na obali ženevskega jezera je bil prav takšen, kakršen mora biti hotel s stoletno tradicijo: staromoden, škripajoč, malo zaprašen, s tistim značilnem vonjem po starih, pozabljenih časih aristokracije in premožne burgeoisie, meščanstva, ki je v 19. stoletju začelo krepiti srednji razred in omogočilo prevlado liberalnih, demokratičnih vrednot na evropskih tleh. Takšen hotel ni betonski blodnjak, kakršne so v 20. stoletju gradili po obalah Mediterana ali Jadrana. Ima povsem drugačno energijo, saj prihaja iz nekega drugega časa; krasijo ga dolgi hodniki z lesenim opažem in portretnimi slikami v masivnih okvirjih, visoki stropi z replikami beneških lestencev, težke perzijske preproge na parketu, ki je od starosti tako potemnel, da je bilo nemogoče ugotoviti njegovo pravo barvo ali vrsto lesa. Takšen hotel ima še vedno nekoliko starinska stikala, interier v prostorni avli je v slogu biedermeierja, ki se najbolje ujema z duhom časa. Le velike porcelanaste vaze, na katerih se običajno nabira prah, njihov namen pa je večna uganka, izstopajo iz tega časovnega okvirja.
Hotelska avla je bila prazna, ko sem stopil skozi vhod. Receptorka je bila zatopljena v branje ali pisanje, kdo bi vedel. Obstal sem sredi vhodnih vrat in s pogledom objel prostor, ki je izžareval oslabljeno energijo nekega drugega časa. Ko so Excelsior kmalu zatem obnovili, je magija spominov in tradicije izpuhtela. Prekrili so jo tapison, univerzalni minimalizem, ki brutalno uvaja totalitarizem ene in edine arhitekture ter omniprezentne klimatske prezračevalne naprave, zaradi katerih ima zrak takšen vonj kot v laboratoriju.
Najbrž sem ujel še zadnje ostanke izgubljenega časa. Kot da bi na svoj način podoživljal Prousta, njegove občutke in občutenje. Zato sem kar stal tam na začetku hotelske avle; očaran nad prizorom sem se prepustil nekakšni ganjenosti, ki me je nenadoma obšla. Verjetno sem bil videti rahlo čudaški, ko sem oblečen v napol moker trenčkot strmel v prostor pred seboj. Oko se je ravno ustavilo ob velikih kristalnih pepelnikih, samevajočih na nizkih mizicah iz temnega lesa, ki so jih obkrožali udobni fotelji in zofe v slogu biedermeierja, ko sem se zdrznil ob glasu, ki je prihajal iz receptorkine smeri: Bienvenue, Monsieur! Dobrodošli v preteklosti.
***
Prizor iz Excelsiorja mi je ostal živo pred očmi. Vedel sem, da se ne bo nikoli več ponovil. Hotel bodo kmalu prenovili, spremenili, prezidali, prezračili, prebelili in potem v njem ne bo ostalo nič več tistega izgubljenega časa. Vsakič ko se spomnim na dneve, ki sem jih preživel na švicarski rivieri, se zahvaljujem človeku, ki mi je priporočil hotel, v katerem sem lahko vsaj malo podoživljal spomine in ostanke nekega drugega obdobja in njegovih sopotnikov. Najbrž ni nobeno naključje, da sem gospoda Resnika spoznal prav tako v hotelu, njegova zgodba pa si – tako kot impresije iz starega hotela Excelsior – zasluži nekaj besed, preden nadaljujem svoje potovanje.
Gospoda Milana Resnika sem srečal v nekdanjem Grand Hotelu Palace v Portorožu. V avli recepcije se mi je približal gospod poznih srednjih let in me prijazno vprašal, kako sem zadovoljen z bivanjem v hotelu. Zaprlo mi je sapo. Da te na Obali, kjer se turizem že dvajset let poskuša otresti zapuščine socializma in ne nazadnje tudi kompleksa sindikalnega turizma, ogovori profesionalni “hotel manager”, je v Sloveniji skorajda civilizacijski šok. Povedal sem mu za pokvarjeno ročico v kabini za prhanje in gospod Resnik je z nasmeškom odvrnil, da bodo neljubo napako takoj odpravili. Potem je me povabil na kavo in tako sem se imel priložnost seznaniti z njim in njegovo življenjsko zgodbo. Kot tisoče drugih Slovencev, ki so jih politične in predvsem ekonomske razmere pred petdesetimi leti – ironija usode je, da se zgodovina očitno res ponavlja – prepričale, da je treba pobegniti iz podalpske umobolnice, je tudi Milan Resnik pri sedemnajstih letih zapustil Jugoslavijo. Odločil se je, da bo svoje poklicno življenje posvetil hotelirstvu, področju, o katerem velika večina naših “turističnih delavcev” nikoli ni imela pojma.
Gospod Resnik se je izobraževal v hotelih, restavracijah in kuhinjah Biaritza, Londona, Locarna, New Yorka in švicarskih mest, zlasti v Montreuxu ob Ženevsem jezeru, kjer se je tudi poročil, ustalil in si ustvaril družino. Skoraj desetletje je bil direktor prestižnega hotela Reids Palace na Madeiri. Med obiskom švicarskih hotelov, kjer so iskali navdih ter izkušnje za rekonstrukcijo in oživitev starega portoroškega hotela Palace, je na gospoda Resnika naletela uprava koprskega Istrabenza in ga, navdušena nad njegovimi referencami, povabila v Slovenijo, da bi jim svetoval pri zahtevnem projektu prenove starega hotela Palace. Gospod Resnik je ponudbo sprejel.
Ko sva se pozneje, po srečanju v Portorožu, še nekajkrat dobila v Ljubljani, mi je povedal, kako klavrno se je končalo sodelovanje z družbo, ki ga je najela, da bi ji svetoval in pomagal. V resnici jim ni mogel veliko koristiti, saj so ga onemogočili, še preden bi lahko začel zares delati. Zaradi vsega tega se mi je zdel precej razočaran. Spoštoval sem njegovo odločitev, da bo vseeno ostal v Sloveniji. Poskušal sem mu razložiti težavo negativne selekcije, slovenske mentalitete v turizmu in tudi siceršnjih posledic petdesetletnega propadanja turistične industrije. Predvsem pa se morate zavedati, da ste imeli okoli sebe že od vsega začetka sovražnike, sem mu rekel. Zgodba, ki je nedvomno tragična, je hkrati tudi značilna za naše kraje. Človek z najvišjimi referencami na področju hotelirstva je padel v okolje, ki ne prenese sprememb.
***
O naših ljudeh, ki so zaradi osebnih, političnih ali socialno-ekonomskih razlogov emigrirali iz domovine, razmišljam skoraj vsakič, ko potujem po Evropi. Če grem k sestri v Berlin, pritrjujem njeni odločitvi, ki jo je sprejela pred leti – da se izseli iz države, ki je počasi, a zanesljivo začela propadati na vseh področjih. Toda takrat so bile razmere v Sloveniji vsaj na videz še vseeno razmeroma stabilne in nikomur se ni sanjalo, da nas čaka katastrofa.
Izseljevanje iz države je statistični podatek, ki človeka pretirano ne vznemirja, dokler se intimno ne sooči z njim. Najprej čustveno. Včasih ni lahko. Toda potem pride razumski del, ki stvari postavi na svoje mesto. Vseeno so razdalje v Evropi tako majhne, da je danes katero koli mesto na naši celini praktično dosegljivo v nekaj urah. Drugače je z izseljevanjem na druge kontinente, predvsem Severno Ameriko ter Azijo, Avstralijo, Novo Zelandijo. Tja se izseljuje vedno več (mladih) ljudi. Ob misli, da je z njihovim odhodom lahko izgubljena cela generacija, bi se moral nekdo v tej državi pošteno zamisliti. Pa se ne. Očitno jim je vseeno. Najlažje je vladati tihim, ponižnim in sklonjenim državljanom. Nergači naj se kar izselijo. V poslednji trdnjavi nacionalnega socializma v Evropi se matric političnega vodenja in kadrovanja niti ne skriva več. Ugrabljena država in zasužnjeni državljani. Ljudje so se v nekem trenutku sicer začeli prebujati in se za kratek čas tudi uprli, toda njihov glas je spretno ugrabila politika, zahteve ljudstva so počasi preglasili tišina brezbrižnosti, oportunizem in apatija.
***
Ni mi vseeno. Nikoli mi ni bilo. Vedno sem poskušal delovati v skladu s svojim prepričanjem in načeli. Če sem se kdaj zmotil, sem to brez težav tudi priznal. Toda danes, prav zdaj, ko sedim za pisalno mizo, gledam skozi okno v nizke sive deževne oblake in pišem esej o nekem potovanju, se mi vse skupaj ustavlja. Pomislim na Rilkeja, kako izgubljen v tem kaotičnem svetu tava po ulicah Pariza in išče neko točko spokojnosti in miru, ob kateri bi se lahko ustavil, si oddahnil. Pomislim na hotel, v katerem sem se ustavil na svoji poti, ki iznenada nima več konca, cilja. Hotel, s pomočjo katerega sem hotel poiskati izgubljeni čas, se zdaj podira pred menoj kot navidezna konstrukcija neke podobe, ki sem si jo ustvaril, vendar v resnici ne obstaja. Biedermajer, preproge, lestenci, cigare, konjak ali enakomerno tiktakanje velike stenske ure v avli so le moja domišljija, kulisa, če hočete, s katero poskušam zakriti dejstvo, da so pred menoj gole stene, beton in prazen prostor. Živim v navidezni resničnosti, da je okoli mene normalno okolje, normalna država z normalnimi voditelji.
Državljani smo ujetniki kolektivne psihoze, da v resnici ni tako hudo in da bo kmalu bolje.
Najtežje je ljudem vzeti iluzije. Skoraj tako kot upanje.
(se nadaljuje)
0 Komentarjev